Jedro

Iz izpodbijanega gradbenega dovoljenja ne izhaja, da je parkiranje dovoljeno na funkcionalnem zemljišču stavbe, da bi imel tožnik kakršnekoli pravice na zemljišču, kjer so predvidena parkirna mesta, pa ne zatrjuje. Zato tožbene navedbe (tudi če bi bile resnične), da bodo gostje nameravanega gostinskega lokala parkirali na funkcionalnem zemljišču stavbe, za presojo zakonitosti gradbenega dovoljenja niso pravno odločilne.

Po drugem odstavku 5. člena SZ-1 spada fasada med skupne gradbene elemente, ni pa mogoče šteti za skupni del okna, ki služi zgolj posameznemu delu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo izdala investitorkama A.A. in B.B., obe ... (v tem upravnem sporu prizadeti stranki), gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti dela objekta št. 402 v stavbi 1138, na zemljišču parc. št. 107 k.o. ..., s pripadajočo prometno ureditvijo, po tam navedenem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in pod v izreku določenimi pogoji.

V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je predvidena sprememba namembnosti iz poslovno pisarniške dejavnosti v gostinsko dejavnost - kavarno skladna z namensko rabo zemljišč v območju CU, kot je določena v 9. členu Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN). Nadalje je razvidno, da je tožnik v upravnem postopku sodeloval kot stranski udeleženec, ker je lastnik gostinskega lokala v isti stavbi. Upravni organ je njegove ugovore glede ustreznosti parkirnih mest, inštalacij in varstva pred hrupom zavrnil s pojasnili, da s temi ugovori ne varuje svojih pravnih koristi po drugem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede ustreznosti kanalizacije je pojasnil, da je na podlagi pridobljenih izvedenskih mnenj izdelovalcev C. d.o.o., in D. d.o.o., projekta izvedenih del (PID) iz novembra 2011 in ustne obravnave dne 4. 7. 2012 ugotovil, da bo zadoščeno predpisanim standardom. V zvezi z očitanimi posegi v skupne dele in naprave oz. v nosilno konstrukcijo in fasado objekta pa ugotavlja, da ti niso predmet projektne dokumentacije oz. PGD.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je kot drugostopenjski upravni organ tožnikovo pritožbo zavrnilo.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da bodo gostje nameravanega lokala ob nezadostnem številu parkirnih mest parkirali na funkcionalnem zemljišču stavbe. Opozarja, da imata investitorki za parkirna mesta na parc. št. 87/1 k.o. ... sklenjeno najemno pogodbo, pri čemer je najemodajalec lastnik zgolj 1/5 tega zemljišča, zato je sporno, ali sta na takšen način izkazali pravico graditi. Navaja še, da niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe niti iz PGD ne izhaja, da so ta parkirna mesta od lokala oddaljena manj kot 200 m, kot to določa osmi odstavek 38. člena OPN.

Vztraja pri ugovorih, ki jih je podal v upravnem postopku, predvsem glede kanalizacije, klimatske naprave in parkirnih mest. Očita, da je PGD pomanjkljiv in ni izdelan v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji (v nadaljevanju Pravilnik), saj je v skladu z 20. členom tega pravilnika treba izdelati posnetek obstoječega stanja.

Opozarja, da sta investitorki med izvajanjem gradnje posegli v skupne dele in naprave ter da je PGD pomanjkljiv, ker želita to prikriti. V PGD tudi ni študije varstva pred hrupom. Glede na navedeno meni, da na podlagi PGD gradnje ni mogoče izvajati, kar bi moral upravni organ ugotoviti po uradni dolžnosti. Zato vztraja pri postavitvi izvedenca gradbene oz. projektantske ali druge ustrezne stroke, ki naj poda strokovno mnenje o tem, ali so napeljave projektirane tako, da se bo gradnja lahko izvajala.

Navaja še, da sta investitorki z odstranitvijo okna in namestitvijo rešetk posegli v fasado, za kar bi potrebovali soglasje solastnikov.

Glede na navedeno predlaga, naj sodišče gradbeno dovoljenje odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Hkrati uveljavlja povračilo stroškov postopka.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo opozarjata na težave pri pridobivanju gradbenega dovoljenja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je upravni spor samostojen sodni postopek in ne nadaljevanje upravnega postopka, ki je bil zaključen z izdajo drugostopenjske odločbe. V tožbi, s katero se začne upravni spor, je treba med drugim razložiti, zakaj se toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi (prvi odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), vsebina odločanja pa je lahko bistveno različna od upravnega postopka (63., 64. in 65. člen ZUS-1). Zato zgolj splošno sklicevanje na razloge, uveljavljane v upravnem postopku, sodišču ne daje podlage njihovo za vsebinsko obravnavo v upravnem sporu. To pomeni, da je sodišče lahko po vsebini obravnavalo le tiste tožbene navedbe, ki jih je tožnik ustrezno opredelil in utemeljil. Glede teh se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi sta upravna organa obeh stopenj zavrnila tožnikova nasprotovanja spremembi namembnosti oz. njegove očitke o nezakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa dodaja še: V skladu s prvim in z drugim odstavkom 43. člena ZUP stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta oz. spremembe namembnosti dela objekta, kot je to v obravnavanem primeru, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve X Ips 356/2013, X Ips 329/2010, I Up 1180/2002, I Up 1435/2003, I Up 183/2006).

Zato lahko v upravnem postopku in posledično tudi v upravnem sporu ščiti svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih je dosegel položaj stranskega udeleženca in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Če te vzročne zveze ni, tudi morda ugotovljena kršitev materialnega prava ne more biti zadostna podlaga za ugoditev njegovi tožbi, saj bi bil na ta način presežen obseg pravnega varstva, do katerega so upravičeni stranski udeleženci po določbah ZUP in ZUS-1. Slednji namreč v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika.

Glede na navedeno tožnik ne more uspešno uveljavljati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru javne koristi, saj sta to, poleg upravnega organa, pristojnega za odločanje, dolžna varovati državni tožilec in državni pravobranilec (prvi odstavek 45. člena ZUP).

To pomeni, da tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje ugovorov v zvezi z zagotovitvijo minimalnega števila parkirnih mest, saj z njimi trdi, da niso izpolnjeni javnopravni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, ki se nanašajo na prometno ureditev in zagotavljanje parkirnih mest. Iz izpodbijanega gradbenega dovoljenja namreč ne izhaja, da je parkiranje dovoljeno na funkcionalnem zemljišču stavbe, da bi imel tožnik kakršnekoli pravice na zemljišču parc. št. 87/1 k.o. ..., kjer so predvidena parkirna mesta, pa ne zatrjuje. Zato tožbene navedbe (tudi če bi bile resnične), da bodo gostje nameravanega gostinskega lokala parkirali na funkcionalnem zemljišču stavbe, za presojo zakonitosti gradbenega dovoljenja niso pravno odločilne.

Sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa pojasnila, da Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja predvideva izključno preverjanje ustreznosti oziroma zakonitosti nameravane gradnje, kot je prikazana v projektni dokumentaciji, ne pa na podlagi dejanskega stanja v naravi, saj slednje ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč povsem samostojnih inšpekcijskih postopkov. Na odločitev v zadevi zato ne vplivajo tožnikove navedbe o domnevnih posegih, ki v PGD niso zajeti, pa bi po njegovem mnenju morali biti.

Napačno je tudi tožnikovo razumevanje dokazovanja z izvedencem v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Presoja, ali ima projekt predpisane sestavine, je v pristojnosti upravnega organa za gradbene zadeve (prvi odstavek 66. člena ZGO-1). Upoštevati je namreč treba, da pri izdelavi projekta sodelujejo projektanti oziroma odgovorni projektanti, ki morajo izpolnjevati posebne zahteve, ki jih določa ZGO-1, odgovarjajo pa tudi za škodo, ki nastane tretjim in izvira iz njihovega dela (32. člena ZGO-1). S projektno dokumentacijo odgovorni projektanti določijo lokacijske, funkcionalne, tehnične in oblikovne značilnosti predvidene gradnje tako, da ob upoštevanju naročila investitorja, zagotovijo skladnost s prostorskimi akti, zanesljivost in evidentiranost (3. člen Pravilnika). To pomeni, da PGD pripravljajo za to usposobljeni strokovnjaki, zato mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze (prvi odstavek 65. člena ZGO-1). Glede na navedeno lahko torej stranka vzbudi dvom v rešitve, predstavljene v PGD, le s predložitvijo strokovno podkrepljenih dokazov. Šele v takem primeru bi prišla v poštev morebitna postavitev izvedenca, če bi bilo to potrebno za ugotovitev ali presojo dejstva, pomembnega za rešitev zadeve (prvi odstavek 189. člena ZUP). Da bi tožnik v upravnem postopku predložil dokaze, s katerimi bi dokazoval, da gradnja, kot je predvidena, ni izvedljiva, v tožbi ne navaja.

Sodišče se tudi ne strinja, da bi morali investitorki za obravnavani poseg imeti soglasje solastnikov, ker naj bi z izvedbo sistema prezračevanja, ki med drugim obsega zamenjavo okna z rešetkami, posegli v fasado. Po drugem odstavku 5. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) spada fasada res med skupne gradbene elemente, ni pa mogoče šteti za skupni del okna, ki služi zgolj posameznemu delu, saj se po določbi četrtega odstavka istega člena gradbeni element, ki služi tako posameznemu delu kot skupnim delom, šteje za skupni del le, če se z njim zagotavlja funkcija večstanovanjske stavbe kot celote. Ker iz PGD, točke 8.2.2.-Opis projekta z zahtevami, ki izhajajo iz prostorskega akta (vodilna mapa) izhaja, da se zunanji videz objekta ne spreminja, čemur tožnik ne nasprotuje, soglasje solastnikov ni potrebno niti po določbi prvega odstavka 15. člena SZ-1. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da bi investitorki morali pridobiti študijo hrupa, je toženka že pojasnila, da se po podatkih v PGD pričakuje povečan vpliv na okolico zaradi hrupa med gradnjo, ki ne sme presegati dovoljene vrednosti za tretje območje, v času uporabe pa se hrup ne povečuje. Ali bodo vplivi gostinskega lokala glede hrupa, ki je po OPN nesporno dovoljena dejavnost na obravnavanem območju, v dovoljenih okvirih po predpisih, bo stvar inšpekcijskega nadzora. Poleg tega so lastniki nepremičnin svojo lastninsko pravico dolžni izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode (prvi odstavek 73. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), zaradi česar so prepovedane tudi imisije, ki nastajajo pri uporabi nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali ki povzroča znatnejšo škodo (prvi odstavek 75. člena SPZ). V tem primeru pa je tožniku zagotovljeno varstvo v civilnem sodnem postopku in ne v upravnem sporu.

Na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožnikove navedbe, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.