Jedro

Šele z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka je tožnik kot oškodovanec v kazenskem postopku pridobil pravico, da o tej njegovi pravici v okviru kazenskega postopka odloči sodišče v razumnem roku.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2022 dalje do plačila, zavrne; v III. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka toženi stranki v roku 8 dni povrniti 550,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti 153,00 EUR stroškov pritožbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da mu je dolžna plačati 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka). Presežni tožbeni zahtevek za plačilo 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2022 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.500,00 EUR za čas od 13. 2. 2022 do 12. 4. 2022 je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tožniku povrniti 548,08 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in posledično stroškovno odločitev (III. točka izreka). Uvodoma uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Navaja, da je tekom postopka zatrjevala in dokazovala, da tožnik kot oškodovanec v kazenskem postopku ni bil stranka kazenskega postopka, saj ni bil niti subsidiarni niti zasebni tožilec. Kot oškodovanec v kazenskem postopku je lahko ščitil nekatere svoje pravice in interese, zato mu je Zakon o kazenskem postopku (ZKP) dal določene procesne pravice, ki pa so namenjene zaščiti njegovih civilnih pravic in interesov, ne pa zasledovanju drugih, splošnih interesov (kot je npr. sankcioniranje storilca). Zato je po prepričanju tožene stranke in tudi sodne prakse za tožnika kot oškodovanca v kazenskem postopku relevanten zgolj tisti del kazenskega postopka, v okviru katerega je lahko kot oškodovanec uveljavljal oziroma ščitil svoje interese in pravice, torej od priglasitve oziroma uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka dalje. Samo v tem delu ima tožnik pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 2. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Tožnik je priglasil svoj premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku dne 20. 8. 2020, o njem je bilo odločeno na naroku dne 6. 10. 2020, na katerem je bil tožnik prisoten, pisni odpravek sodbe mu je bil vročen 3. 2. 2021. Postopek odločanja o tožnikovem odškodninskem zahtevku (oziroma adhezijskem zahtevku, saj se ni odločalo o pravicah in dolžnostih tožnika, ampak o pravicah in dolžnostih obdolžencev), je bil zaključen 6. 10. 2020 oziroma 3. 2. 2021, ko je prejel sodbo sodišča prve stopnje, kar je v dveh oziroma petih mesecih, zato ni upravičen do pravičnega zadoščenja po ZVPSBNO. Pravno zmotno je stališče sodišča, da gre tožniku status oškodovanca v smislu 2. člena ZVPSBNO za celotno trajanje kazenskega postopa. V tem členu so določeni upravičenci, ki so legitimirani uveljavljati varstvo svoje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Navedena določba ima podlago v 23. členu Ustave RS, ki smiselno enako določa, da ima vsakdo pravico, da o njenih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča sodišče (med drugim) tudi brez nepotrebnega odlašanja in v 6. členu Konvencije o človekovih pravicah, ki navaja civilne pravice in obveznosti. Navedeno določilo zahteva, da se vsebina zadeve (sodnega postopka - civilnega ali kazenskega) mora nanašati na njeno zadevo. Oseba, ki je kakorkoli drugače povezana s sodnim postopkom, ni upravičenec. Tožena stranka se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 497/2022 z dne 1. 2. 2023 in stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Novak proti Sloveniji št. 5420/2007 (tč. 22). Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede vloge tožnika kot oškodovanca v kazenskem postopku z vidika varstva njegovih civilnih pravic, ne ugotavlja, kdaj je tožnik priglasil premoženjskopravni zahtevek in v kakšnem času je bilo odločeno o njem, zato je zgrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka in napačno uporabljeno materialno pravo. Posledično napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži v plačilo pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje pritožbi tožene stranke kot neutemeljeni in se zavzema za njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožnik po pooblaščencu pritožbeno izpodbija zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in stroškovno odločitev (III. točka izreka). Uvodoma uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in očita, da sodišče ni upoštevalo relevantne sodne prakse ESČP. Navaja, da je sodba v zavrnilnem delu pravno zgrešena in nevzdržna in tudi v nasprotju z dosedanjo sodno prakso ESČP v podobnih zadevah. Ne nasprotuje odločitvi glede temelja zahtevka, nasprotuje pa zavrnitvi tožbenega zahtevka kot napačni. Vztraja, da je upravičen do celotnega zahtevanega zneska 2.500,00 EUR in navaja, da sodišče konkretnih razlogov, zakaj je zahtevek za 1.000,00 EUR zavrnilo, iz sodbe ni mogoče razbrati in je zahtevek v tem delu le pavšalno zavrnjen kot neutemeljen. Tožbeni zahtevek je bil postavljen v skladu z do sedaj izoblikovano sodno prakso ESČP v primerljivih zadevah, kjer je sodno varstvo pravic strank postopka potekalo primerljivo dolgo (okoli štiri leta in pol na obeh stopnjah sojenja). Tožniku bi morala biti prisojena celotna zahtevana odškodnina tudi ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je pri odločitvi glede višine odškodnine odstopilo od ustaljene sodne prakse, je s tem tožniku kršilo tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. S tem je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev. Navaja, da je tudi ob priznanem znesku odškodnine uspeh v pravdi tožnika s 60 % ocenjen napačno, saj je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožena stranka tožbeni zahtevek prerekala tudi po temelju, v tem delu pa je uspeh tožnika 100 %, zato bi njegov pravilno ocenjen uspeh predstavljal 80 % in bi tako tožena stranka ob ugotovljenem obsegu stroškov morala tožniku povrniti 924,57 EUR in ne zgolj 548,08 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in poleg že priznane odškodnine skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi prizna tudi odškodnino v dodatnem znesku 1.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kakor tudi stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

6. Višje sodišče je o pritožbah tožeče in tožene stranke že enkrat odločilo s sklepom opr. št. Cp 377/2023 z dne 24. 11. 2023. Pritožbama je ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo. Zoper razveljavitveni sklep se je tožnik po pooblaščencu pravočasno pritožil na Vrhovno sodišče, Vrhovno sodišče pa je s sklepom Cp 14/2024 z dne 22. 5. 2024 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje o pritožbi. Sodišče druge stopnje je zato v skladu z napotili Vrhovnega sodišča, da iz podatkov spisa samo ugotovi manjkajoče dejstvo in samo dokončno odloči v zadevi, o pritožbah ponovno odločilo.

7. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

8. Tožnik je od tožene stranke v predmetni pravdi zahteval plačilo denarne odškodnine kot pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma do sojenja v razumnem roku, ki mu je bila po njegovih trditvah kršena kot oškodovancu v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Celju opr. št. X K 32582/2017. 9. Skladno z določbo šestega odstavka 20. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) je sodišče prve stopnje predmetni pravdni postopek pravilno vodilo po pravilih, ki veljajo v sporih majhne vrednosti. V tovrstnih sporih veljajo nekatera posebna postopkovna pravila1, med katere spada tudi pravilo o omejenih pritožbenih razlogih. Po prvem odstavku 458. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v tovrstnih postopkih, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

10. Materialnopravna podlaga za presojo utemeljenosti odškodninskega zahtevka je v točkah 10. do 12. obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno navedena. Pritrditi pa je pritožbi tožene stranke, da je določbo 2. člena ZVPSBNO v obravnavanem primeru materialnopravno zmotno interpretiralo in uporabilo.

11. 2. člen ZVPSBNO določa, da ima stranka v sodnem postopku, udeleženec po zakonu, ki ureja nepravdni postopek in oškodovanec v kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu: stranka) pravico, da o njenih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njej v njeni zadevi pred sodiščem odloča sodišče brez nepotrebnega odlašanja. Gre za splošno zakonsko določbo, ki temelji na 23. členu Ustave RS2 in predstavlja poleg tega tudi izvajanje pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma predstavlja njen smiselni prepis v obliki načelne določbe, opredeljuje pa tudi pojem ″stranka″ za potrebe izvajanja ZVPSBNO3. Po prvem odstavku 6. člena EKČP ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. V skladu s tem namenom je razlagati določbo 2. člena ZVPSBNO.

12. Tožena stranka utemeljeno izpostavlja, da je oškodovančev položaj v kazenskem postopku lahko različen. Oškodovanec v kazenskem postopku lahko nastopa v treh vlogah: kot zasebni tožilec, kot subsidiarni tožilec, ali ″le″ kot oškodovanec, torej kot oseba, ki ji je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena osebna ali premoženjska pravica. Utemeljeno izpostavlja, da v obravnavanem primeru tožnik v predmetnem kazenskem postopku ni imel položaja subsidiarnega tožilca ali zasebnega tožilca in ni bil stranka kazenskega postopka, saj je nesporno šlo za uradno pregonljivo kaznivo dejanje4, kjer je obtožbo zastopal državni tožilec5. Pravni položaj oškodovanca se glede pravic v kazenskem postopku in v zvezi z njim sicer krepi6 in le v tem okviru je pritrditi sodišču prve stopnje, da v konkretnem primeru interes tožnika kot oškodovanca ni bil le v uveljavljanju premoženjskopravnega zahtevka, temveč glede na storjeno kaznivo dejanje tudi v sankcioniranju obtoženih. Vendar oškodovanec, ki v kazenskem postopku nima položaja subsidiarnega ali zasebnega tožilca, v kazenskem postopku dejansko varuje svoje civilne pravice, ki jih (nasproti obdolžencu) uveljavlja s premoženjskopravnim zahtevkom7. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki jo ZVPSBNO v 2. členu priznava tudi oškodovancu v kazenskem postopku, je ob obrazloženem v prejšnji točki obrazložitve tudi v obravnavanem primeru povezana s civilnim vidikom oškodovančeve udeležbe v kazenskem postopku, torej z vloženim premoženjskopravnim zahtevkom. Šele z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka je tožnik kot oškodovanec v kazenskem postopku pridobil pravico, da o tej njegovi pravici v okviru kazenskega postopka odloči sodišče v razumnem roku. Takšno stališče podpira tudi ESČP v odločbi Novak proti Sloveniji št. 5420/20078 in je zavzeto tudi v naši sodni praksi9, na kar utemeljeno opozarja pritožba tožene stranke.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je pri odločanju obsega pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave RS) oziroma do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 6. člena EKČP) treba upoštevati, da je ″razumen rok″ relativna doba in odločitev o (ne)kršitvi pravice ni odvisna le od ugotovljenega trajanja postopka, pač pa od okoliščin vsakega konkretnega primera.10 ESČP poudarja, da je presoja trajanja sodnega postopka pogojena z okoliščinami konkretnega primera in kriteriji, kot so zapletenost zadeve, ravnanje državnih oblasti, ravnanje stranke in pomen zadeve zanjo, pri čemer je tem kriterijem sledil tudi zakonodajalec in v 4. členu ZVPSBNO opredelil merila za presojo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.11

14. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožniku na podlagi 4. člena in upoštevaje drugi odstavek 16. člena ZVPSBNO zaradi (lažje) kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (dobri 2 leti in pol trajajoč zastoj na eni od stopenj, kar predstavlja čas od predobravnavnega naroka do razpisa oziroma oprave prvega naroka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje), v nezapleteni in za tožnika po oceni sodišča prve stopnje zelo pomembni zadevi, določilo odškodnino v znesku 1.500,0o EUR. Kot trajanje postopka je upoštevalo celotno trajanje kazenskega postopka, ki je tako po dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje trajal 4 leta in 5 mesecev. Upoštevalo je, da je predsednica Okrožnega sodišča v Celju o vloženi nadzorstveni pritožbi tožnika odločila po četrtem odstavku 6. člena ZVPSBNO z obvestilom opr. št. SuNp 11/2020 z dne 15. 7. 2020 in da je postopek dejansko stekel šele po vloženi nadzorstveni pritožbi.

15. Ob že obrazloženem v točkah 11 in 12 je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo celoten čas trajanja kazenskega postopka, saj je relevanten čas trajanja in tek postopka za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka od vložitve premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca dalje, kot utemeljeno izpostavlja tožena stranka. Iz med pravdnima strankama pred sodiščem prve stopnje nespornih dejstev o poteku predmetnega kazenskega postopka, saj tožnik po toženi stranki podane natančne kronologije njegovega poteka v točki 2 odgovora na tožbo ni prerekal12, izhaja: da je tožnik v predmetni kazenski zadevi dne 20. 8. 2020 kot oškodovanec po svojem pooblaščencu priglasil pisni premoženjskopravni zahtevek; da je bila 24. 8. 2020 opravljena prva glavna obravnava, nato pa je sodišče prve stopnje po dne 4. 9 .2020, 14. 9. 2020 in 6. 10. 2020 opravljenih glavnih obravnavah 6. 10. 2020 izreklo obsodilno sodbo obtožencema, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo; da sta oba zagovornika napovedala pritožbo zoper sodbo; da je bila sodba sodišča prve stopnje z dne 6. 10. 2020 vročena pooblaščencu oškodovanca 3. 2. 2021; 19. 4. 2021 je bila zadeva s pritožbama odstopljena višjemu sodišču v pristojno reševanje, ki je na seji dne 5. 10. 2021 odločilo o pritožbah zagovornikov, sodbo sodišča druge stopnje pa je tožnik kot oškodovanec po pooblaščencu prejel (po lastni navedbi v prvi pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2023) 17. 12. 2021, kar pomeni leto in 4 mesece od dneva vložitve premoženjskopravnega zahtevka.

16. Pritrditi je toženi stranki, da takšen čas, ob dejstvu, da je bila zadeva obravnavana na dveh stopnjah, ne predstavlja nerazumno dolgo trajajočega postopka in da za takšno trajanje postopka niti ESČP niti sodna praksa naših sodišč ne priznavata odškodnine za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. O nadzorstveni pritožbi tožnika je bilo odločeno 20. 7. 2020, torej v času pred vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka, tožnik pa tudi sam navaja, da je od takrat dalje postopek tekel hitro.

17. Zato ob ugotovljenem ne glede na to, da zadeva ni bila zapletena in da tožnik ni prispeval k (daljšemu) trajanju postopka, pri čemer ne gre prezreti, da premoženjskopravni zahtevek lahko oškodovanec poda že pri organu, pri katerem se vloži kazenska ovadba, ali pri sodišču, pred katerim teče postopek, najdlje do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje13, zgoraj ugotovljeni tek in trajanje postopka na dveh stopnjah (eno leto in štiri mesece) ne predstavlja podlage za prisojo odškodnine za sojenje v nerazumnem roku. Iz kronološkega pregleda teka postopka tudi ne izhaja, da se je tožnik kot oškodovanec zoper odločbo sodišča prve stopnje pritožil, kar poudarja tudi tožena stranka. Ob tem pritožbeno sodišče glede na navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo zgolj pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnik premoženjskopravni zahtevek priglasil že v ovadbi, kot tožnik zmotno interpretira zapis v prvem stavku 13. točke obrazložitve in ga (glede na procesna pravila v sporih majhne vrednosti nedopustno) nadgrajuje v odgovoru na pritožbo, saj bi bila takšna ugotovitev v nasprotju z med pravdnima strankama pred sodiščem prve stopnje nesporno kronologijo predmetnega kazenskega postopka, pa tudi z vsebino listine - priloge A2 v spisu - naznanila kaznivega dejanja, ki jo je kot dokaz predložil tožnik, iz katere uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka ne izhaja, in nenazadnje tudi z njegovimi lastnimi navedbami v prvi pripravljalni vlogi14. 18. Tako je pritrditi toženi stranki, da tožnik ob pravilni uporabi materialnega prava ni upravičen do odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

19. Posledično pa je neutemeljena pritožba tožnika, ki se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in se v razlogih pritožbe zavzema za prisojo celotne zahtevane odškodnine.

20. Očitek, da sodišče prve stopnje glede zavrnilnega dela sodbe ni podalo razlogov, ne drži, saj je sodba tudi v tem delu obrazložena in omogoča pritožbeni preizkus.

21. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o delni zavrnitvi zahtevka odstopilo od ustaljene sodne prakse in s tem tožniku kršilo pravico iz 22. člena Ustave, da je napačno uporabilo materialno pravo in tudi ni upoštevalo relevantne sodne prakse ESČP, ki za trajanje postopka 4 leta in pol na obeh stopnjah kot primerno odškodnino prisoja 2.000,00 EUR, pri čemer omenja odločbe ESČP v zadevah Kukovič, Cvetrežnik in Vidovič proti Republiki Sloveniji.

Kot je že obrazloženo v razlogih glede utemeljenosti pritožbe tožene stranke, je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz trajanja celotnega kazenskega postopka. Ker tožnik ravno na takšnem trajanju postopka (4 leta in pol) utemeljuje trditve o prenizki odškodnini in neprimerljivost določene odškodnine z odškodninami v takšnih primerih, so pritožbene navedbe tožnika neutemeljene.

22. Pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (II. točka izreka) je tako neutemeljena in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi uradoma, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov (154. člen ZPP) je odvisna od končnega uspeha strank z zahtevkom v postopku, zato sprememba sodbe sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji (ob pritožbi tožene stranke) terja poseg tudi v stroškovno odločitev (III. točka izreka). Ker tožeča stranka z zahtevkom ni bila uspešna, mora toženi stranki na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njene potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Ti predstavljajo 300 točk za sestavo odgovora na tožbo, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/1 OT), 300 točk za zastopanje na naroku 29. 6. 2023 (tar. št. 21/1 OT) ter 18 točk za materialne stroške (člen 11/3 OT), kar skupaj ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 550,80 EUR. To je znesek stroškov, ki ga mora tožnik toženi stranki povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zato je bilo tudi stroškovno odločitev v točki III. izreka spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Stroškovni del pritožbe tožnika pa ob tem, ko je po spremembi sodbe v ugodilnem delu na pritožbeni stopnji tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen in tako ne gre za delni uspeh z zahtevkom v pravdi, ni relevanten.

24. Ker tožeča stranka v pritožbenem postopku ni bila uspešna, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti stroške svoje pritožbe in tudi odgovora na pritožbo tožene stranke, ki je bila s pritožbo uspešna. Ker je bila tožena stranka s pritožbo uspešna, ji mora tožeča stranka na podlagi istih določb ZPP povrniti nastale potrebne stroške pritožbe. Te predstavljajo stroški sestave pritožbe (upoštevaje izpodbijani del 1.500,00 EUR) v višini 250 točk (tar. št. 22/1 OT), kar z 2 % materialnimi stroški (5 točk) ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja 153,00 EUR. Ta znesek stroškov mora tožnik toženi stranki povrniti v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dneva od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.15 1 Določbe členov 442 do 458 ZPP. 2 23. člen Ustave RS v prvem odstavku določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. 3 Primerjaj:Predlog Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO)-EPA 819-IV, obrazložitev k 2. členu. 4 Obtoženca sta bila pravnomočno obsojena kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po tretjem, drugem in prvem odstavku 141. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, ko sta kot uradni osebi neupravičeno vstopila v zaprte prostore tožnikove odvetniške pisarne, na katere se odredba sodišča ni nanašala, in odpirala predale in omare - podrobneje glej izrek sodbe Okrožnega sodišča v Celju X K 32582/2017 z dne 6. 10. 2020 - priloga A6 v spisu. 5 Sodba Okrožnega sodišča v Celju X K 32582/2017 z dne 6. 10. 2020 - priloga A6 v spisu ter sodba VSC II Kp 32582/2017 z dne 5. 10. 2021, priloga A7 v spisu. 6 Primerjaj: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, S. Zgaga Markelj, komentar k členu 52, stran 397-400, tudi odločba US RS Up-320/14, U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017. 7 Primerjaj: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, S. Zgaga Markelj, komentar k členom 100, 101 in 102. 8 Glej 22 točko obrazložitve te sodbe, kjer se smiselno sklicuje tudi na zadevo Perez proti Franciji št 47287/1999, 66. in 67 odstavek, ESČP 2004-I. 9 VSK I Cp 497/2022. 10 A. Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana ,2004, stran 342. 11 Po navedeni zakonski določbi se upoštevajo okoliščine posamezne zadeve, zlasti njena zapletenost v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku, predvsem z vidika uporabe postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu zadev, zakonski roki za razpisovanje narokov in izdelavo sodnih odločb, trajanje časa, v katerem je bilo na drugih sodnih stopnjah oz. sodiščih reševana zadeva, način, po katerem je zadeva obravnavana pred rešitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko. 12 Glej 8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 13 Glej prvi in drugi odstavek 102. člena ZKP. 14 Glej prvi odstavek na strani 4 pripravljalne vloge tožnika z dne 24. 1. 2023 v spisu. 15 Primerjaj Načelno pravno mnenje VS RS, občna seja, 13. 12. 2006.