Jedro

Tožeča stranka kot solidarni dolžnik namreč pridobi terjatev do sodolžnika le, ko izpolni obveznost upniku (prim. prvi odst. 423. čl. ZOR). Regresno pravico zoper prvotoženo stranko bi torej tožeča stranka pridobila šele, če bi upniku že kaj plačala. Pritožnica pa celo v pritožbi navaja, da bo morala v breme svoje stečajne mase plačati upnikoma denarne obveznosti prvotožene stranke, torej regresne pravice zoper prvotoženo stranko še ni pridobila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prva in druga alinea II.1. točke in II.2. točka ter III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 297.500,00 SIT v osmih dneh.

Obrazložitev

Tožeče stranke do stečajne mase prvotožene stranke v znesku 2,990.140,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.2.1992 do 2.6.1994, od tedaj dalje do plačila pa po temeljni obrestni meri (I. točka izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II.1. in II.2. točka izreka), tožeči pa je še naložilo povračilo pravdnih stroškov prvotožene in drugotožene stranke ter plačilo stroškov priči S. V. (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu prve in druge alinee II.1. točke, II.2. točko in III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se ugotovi obstoj terjatev z odložnim pogojem in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je prvotožena stranka predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Drugotožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je svoje terjatve v znesku 9,025.180,90 SIT z obrestmi (prva alinea II.1. točke izreka sodbe), v znesku 5,339.653,90 SIT z obrestmi (druga alinea II.1. točke izreka sodbe) in v tolarski protivrednosti 2,170.787,33 DEM s pripadajočimi obrestmi (II.2. točka izreka sodbe) temeljila na dne 25.3.1994 in 16.1.1992 sklenjenih pogodbah o pristopu k dolgu. S pogodbo z dne 25.3.1994 se je zavezala upniku I. T. Holding d.d. , s pogodbo z dne 16.1.1992 pa upniku G. d.d. , kot solidarni dolžnik za obveznosti prvotožene stranke v smislu prvega odst. 414. čl. ZOR, kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Čim pa je tako, sta oba upnika I.T. Holding d.d. in G. d.d. lahko uveljavljala svoje terjatve tako zoper tožečo stranko kot tudi zoper prvotoženo stranko kot solidarna sodolžnika. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne prereka, izhaja, da je v zadevah, pod opr. št. I Pg ... in pod opr. št. I Pg ... terjatve uveljavljala I.T. Holding d.d. , v zadevi opr. št. II Pg 172/95 pa G. d.d.. Zgolj dejstvo, da so bile uveljavljane terjatve v navedenih postopkih pravnomočno ugotovljene, pa za obveznost prvotožene stranke do tožeče stranke ni relevantno.

Tožeča stranka kot solidarni dolžnik namreč pridobi terjatev do sodolžnika le, ko izpolni obveznost upniku (prim. prvi odst. 423. čl. ZOR). Regresno pravico zoper prvotoženo stranko bi torej tožeča stranka pridobila šele, če bi upniku že kaj plačala. Pritožnica pa celo v pritožbi navaja, da bo morala v breme svoje stečajne mase plačati upnikoma denarne obveznosti prvotožene stranke, torej regresne pravice zoper prvotoženo stranko še ni pridobila.

Iz tožbene naracije (I. točka tožbe) izhaja, da je bila tožeča stranka s sklepom stečajnega senata napotena na postopek za ugotovitev obstoja v stečajnem postopku prijavljene in prerekane terjatve. V tožbi navaja, da ji je terjatev zoper prvotoženo stranko na podlagi zgoraj omenjenih pogodb o pristopu k dolgu že nastala, takemu njenemu stališču je sledil tudi tožbeni predlog na ugotovitev obstoja terjatve. Podlago za uveljavljanje navedene terjatve kot solidarni sodolžnik pa bi tožeča stranka imela v prvem odst. 139. čl. ZPPSL le v primeru, če bi za prvotoženo stranko kaj plačala pred začetkom stečajnega postopka ali po njem. Plačila pa, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, tožeča stranka ni dokazala. Pravno zmotno pa je stališče pritožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti obstoj uveljavljanih terjatev in jih vezati na nastop odložnega pogoja. Sodišče odloča namreč v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odst. 2. čl. ZPP). Pravni interes za upravičenost uveljavljanja ugotovitvenega zahtevka pa v situaciji, ko zoper toženca teče stečajni postopek, pravdno sodišče presoja na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega senata (prim. drugi odst. 181. čl. ZPP v zvezi s prvim odst. 144. čl. ZPPSL). Le v okviru takega napotitvenega sklepa lahko upnik uveljavlja svojo terjatev v pravdnem postopku. Kot je bilo že zgoraj povedano, pa je tožeča stranka vložila tožbo na ugotovitev, da obstoji njena terjatev do prvotožene stranke, na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega senata. Iz tožbene naracije torej ne izhaja, da je tožeča stranka v stečajnem postopku zoper prvotoženo stranko prijavila pogojno terjatev, ki ji bo nastala zaradi morebitnega plačila upnikom prvotožene stranke po zgoraj omenjenih pogodbah o pristopu k dolgu, kar bi lahko storila na podlagi drugega odst. 139. čl. ZPPSL. Tožeča stranka pa šele v pritožbi nedopustno uveljavlja drugačen zahtevek (postavljen kot pogojni), kot pa ga je uveljavljala v stečajnem postopku in predmetnem prvostopenjskem postopku. V obravnavanem primeru namreč ne gre le za zmanjšanje zahtevka, pač pa za spremenjen zahtevek (prim. drugi in tretji odst. 184. čl. ZPP). Prvostopenjskemu sodišču zato ni mogoče očitati, da ni odločilo o spremenjenem zahtevku, saj takega v prvostopenjskem postopku tožeča stranka sploh ni uveljavljala.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odst. 350. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odst. 165. čl. ZPP v zvezi s prvim odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je prvotoženi stranki povrniti stroške obsežnega odgovora na pritožbo, in sicer nagrado pooblaščenki za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 16/1 Odvetniške tarife - 2500 točk, upoštevaje veljavno vrednost odvetniške točke 100,00 SIT in 19%-ni DDV, torej 297.500,00 SIT. Sodišče pa prvotoženi stranki ni priznalo priglašenega stroška sodne takse za odgovor na pritožbo, ker prvotožena stranka ni izkazala, da je takso plačala.