Jedro

Glede na izvedeniške ugotovitve je prišlo pri tožniku po izdaji sporne odločbe do razvoja psihotravmatske motnje, ki je skupaj z drugimi posledicami poškodbe v letu 2004 privedla do izgube delovne zmožnosti za pridobitno delo. Takšna sprememba v zdravstvenem stanju lahko pomeni podlago za spremembo tožnikovih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki v skladu z 2. odstavkom 186. člena ZPIZ lahko velja za naprej, ne more pa vplivati na zakonitost izdaje sporne invalidske odločbe, ki je bila izdana več let pred nastankom in ugotovitvijo te spremembe zdravstvenega stanja. Pravice na podlagi spremenjenega zdravstvenega stanja mora tožnik najprej uveljavljati pri toženi stranki (Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke št. I - 1029917 z dne 14.11.2000, v zvezi z odločbo pod isto številko z dne 1.6.2000, s katerima je bil tožnik v posledici poškodbe pri delu razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem lažjem fizičnem delu, katerega lahko opravlja samo z levico ob manjši pomoči desnice s polnim delovnim časom. Odločitev o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu je tožena stranka pridržala in vezala na vložitev ustrezne zahteve tožnika. Hkrati je sodišče zavrnilo zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti in za priznanje pravice do izplačevanja akontacije invalidske pokojnine.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da se pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe presoja glede na tožnikovo zdravstveno stanje v času izdaje le-te. Kasneje v letu 2004 ugotovljen razvoj posttravmatske stresne motnje je lahko razlog za nov postopek pri toženi stranki glede priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi spremenjenega zdravstvenega stanja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - ur. p. b., Ur. l. RS, št. 36/04) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenim navedbam o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, ki jih je zagrešilo sodišče prve stopnje in so zato razlogi v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih v nasprotju s tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami. Ker je tožnik po delovni nezgodi v letu 1999 zaradi amputacije v predelu podlakti ostal brez desne roke, bi ga morala tožena stranka razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in mu od izdaje sporne odločbe dalje priznati pravico do invalidske pokojnine. Da tožnik za nobeno pridobitno delo ni bil sposoben, dokazuje tudi to, da mu tožena stranka več kot pet let ni našla ustreznega dela, ki bi ga zgolj z levico lahko opravljal. S svojim ravnanjem je tožena stranka tožniku kršila ustavno pravico do osebnega invalidskega varstva.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Med razlogi izpodbijane sodbe in vsebino listin ter zapisnikov, na katere se izpodbijana sodba sklicuje, ni nasprotij, zaradi katerih se sodba ne bi mogla preizkusiti. Iz listin v spisu ne izhaja, da bi bil tožnik že v času izdaje sporne odločbe popolnoma nezmožen za delo. Zato v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Glede na določbe 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99) je tožena stranka pri odločanja o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja pri izdaji sporne odločbe utemeljeno izhajala iz določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Glede na ugotovitve izvedenskega organa o tožnikovem takratnem zdravstvenem stanju kot posledici poškodbe pri delu in amputacije desnice v predelu podlakti, da tožnik ni več zmožen za svoje delo kmetovalca niti v skrajšanem delovnem času, v polnem delovnem času in brez neposredne nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja pa je zmožen opravljati drugo ustrezno fizično lažje delo, ki ga lahko opravlja samo z levico in kjer mu desnica služi le v manjšo pomoč, ki so bile potrjene v sodnem postopku, je tožena stranka tožnika utemeljeno razvrstila v III. kategorijo invalidnosti v smislu določb 3. alinee 34. člena ZPIZ. Na podlagi te določbe se v III. kategorijo invalidnosti razvrstijo zavarovanci, ki lahko po poprejšnji poklicni rehabilitaciji ali brez poklicne rehabilitacije poln delni čas opravljajo drugo ustrezno delo. Zaradi zagotovitve drugega ustreznega dela je tožena stranka na podlagi 123. člena ZPIZ v izreku sporne odločbe tožnika ustrezno napotila na prijavo pristojnemu zavodu za zaposlovanje in ga obvestila o naknadni odločitvi o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu na podlagi posebnega zahtevka, če mu takšna zaposlitev ne bo zagotovljena. Tožnikove navedbe o kršitvi pravic iz naslova ustavno zagotovljenega invalidskega varstva zato niso utemeljene.

Glede na izvedeniške ugotovitve je prišlo pri tožniku po izdaji sporne odločbe do razvoja psihotravmatske motnje, ki je skupaj z drugimi posledicami poškodbe v letu 2004 privedla do izgube delovne zmožnosti za pridobitno delo, je sodišče pravilno ugotovilo, da lahko pomeni takšna sprememba v zdravstvenem stanju podlago za spremembo tožnikovih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki v skladu z drugim odstavkom 186. člena ZPIZ lahko velja za naprej, ne more pa vplivati na zakonitost izdaje sporne invalidske odločbe, ki je bila izdana več let pred nastankom in ugotovitvijo te spremembe zdravstvenega stanja. Tudi pravice na podlagi spremenjenega zdravstvenega stanja pa mora tožnik najprej uveljavljati pri toženi stranki (1. odstavek 254. člena ZPIZ-1).

Ker je moralo sodišče presojati sporno odločbo tožene stranke glede na tožnikovo zdravstveno stanje v času njene izdaje, pri zavrnitvi tožnikovega zahtevka materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.