Jedro

Ker z izpodbijanim sklepom o denarni kazni v upravni izvršbi ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali njegovi pravni koristi, ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva omenjena določba drugega odstavka 2. člena ZUS-1. O tožnikovi obveznosti, ki se nanaša na določeno denarno kazen v upravni izvršbi, je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Tržni inšpektorat Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) v zadevi izvršbe odločbe o odpravi neskladnosti v točki 1 izreka odločil, da mora zavezanec, družba A d.o.o., v tem upravnem sporu tožeča stranka, denarno kazen v upravni izvršbi v znesku 1.000,00 EUR, ki je bila zagrožena v 2. točki izreka sklepa inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, št. 0610-2921/2012-340-21018 z dne 22. 12. 2015, plačati v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa v korist Tržnega inšpektorata Republike Slovenije na transakcijski račun, sicer jo bo na stroške zavezanca po izteku roka za prostovoljno izpolnitev prisilno izterjal pristojni urad Finančne uprave Republike Slovenije. V 2. točki izreka je določeno, da bo v primeru, če tožeča stranka ne bo izpolnila obveznosti iz 1. in 2. točke izreka izvršljive odločbe inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, št. 0610-2921/2012-159-21018 z dne 18. 11. 2013, v zvezi s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 0610-2921/2012-237-21018 z dne 16. 4. 2014, v naknadnem roku 15 dni po vročitvi tega sklepa, kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR. V 3. točki izreka je navedeno, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe.

2. S pritožbeno odločbo je tožena stranka potrdila odločitev prvostopenjskega upravnega organa, pri čemer navaja smiselno iste dejanske in pravne razloge za odločitev, tožena stranka pa se v drugostopenjski odločbi opredeljuje tudi do pritožbenih navedb tožeče stranke, ki jih v celoti zavrača. 3. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega upravnega organa vlaga tožbo, v kateri navaja, da odločba Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, št. 0610-2921/2012-159-21018 z dne 18. 11. 2013, ni izvršljiva. Po stališču tožeče stranke je njena domnevna dolžnost v izpodbijani odločbi zapisana na način, ki ni razumljiv in je tehnično celo neizvedljiv, če se upošteva, da tožeča stranka do tistega, kar inšpekcijska odločba poimenuje „delno dokončani stroji“ sploh nima dostopa, celo ne ve, ali ta oprema realno pri družbi B d.o.o. še obstaja. Konkretna odločba namreč vsebuje zavezo, po kateri naj bi bila tožeča stranka dolžna zagotoviti, da dokumentacija (ki naj bi jo pripravila tožeča stranka) spremlja delno dokončane stroje, torej tisto, kar je ostalo, ko je družba B d.o.o razdrla tehnološko proizvodno linijo, ki jo je za izvedbo pogodbene dolžnosti načrtovala, izdelala in zmontirala tožeča stranka. Če bi inšpekcijska odločba tožečo stranko zavezovala, da mora družbi B d.o.o. predložiti konkretizirano dokumentacijo, bi to bilo še razumljivo, kot navaja tožeča stranka, zapisano pa ni tako in zato tudi ni izvršljivo. Tožeča stranka še dodaja, da je zgolj inšpektorju, ki je prvostopenjsko odločbo napisal, jasno, kaj pomeni „zagotoviti, da dokumentacija spremlja delno dokončane stroje“. Obrazložitev inšpektorja, da je realizacija odločbe „stvar tehnične izvedbe“, bi morala biti po stališču tožeče stranke ocenjena kot arbitrarna odločitev, nerazumljiva tistemu, ki bi moral nekaj opraviti. Tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi ter primarno izpodbijani sklep odpravi in odloči, da se postopek upravne izvršbe ustavi, podredno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, o čemer je bila tožeča stranka poučena tudi v drugostopenjski odločbi. Po presoji tožene stranke sklep o plačilu upravne kazni v upravni izvršbi ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici tožeče stranke, obveznosti ali njeni pravni koristi. O obveznosti tožeče stranke, ki temelji na materialnem predpisu, je bilo odločeno že z izvršilnim naslovom, t. j. z inšpekcijsko odločbo z dne 18. 11. 2013, ki jo je Upravno sodišče Republike Slovenije že potrdilo s sodbo, št. IV U 84/2014-11 z dne 11. 12. 2014. Z izpodbijanim sklepom o plačilu denarne kazni, izdanim v upravnem izvršilnem postopku, se tožeči stranki naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, se je ne spreminja ali na drug način posega v njen pravni položaj. To ne izhaja niti iz tožbenih navedb, saj tožeča stranka ne zatrjuje, da je naloženo obveznost izpolnila. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrže. 5. Sodišče je tožbo zavrglo iz razlogov, navedenih v nadaljevanju obrazložitve sklepa.

6. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt je v smislu določb ZUS-1 tisti akt, s katerim organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

7. Ker z izpodbijanim sklepom o denarni kazni v upravni izvršbi ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali njegovi pravni koristi, ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva omenjena določba ZUS-1. O tožnikovi obveznosti, ki se nanaša na določeno denarno kazen v upravni izvršbi, je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom, to je s pravnomočno inšpekcijsko odločbo z dne 18. 11. 2013, v zvezi s sklepom inšpekcijskega organa z dne 22. 12. 2015. S sklepom o plačilu denarne kazni pa se tožeči stranki nalaga le obveznost plačila denarne kazni, s čimer se naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, se ne spreminja ali na drug način posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke. Kaj takega ne izhaja niti iz tožbenih navedb, saj tožeča stranka ne zatrjuje, da je naloženo obveznost izpolnila. Sodišče tako ugotavlja, da ni niti zatrjevana niti izkazana izpolnitev obveznosti, ki je bila tožeči stranki naložena z izvršilnim naslovom, pri tem pa je po presoji sodišča izpodbijani sklep skladen z izvršilnim naslovom, čemur ne oporeka niti tožeča stranka, prav tako ne oporeka načinu izvršbe, akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, pa niti v upravnem niti v upravnosodnem postopku ni bil spremenjen, odpravljen ali razveljavljen. Takšen sklep predstavlja sklep procesne narave, saj z njim ni bilo poseženo v pravni položaj tožeče stranke, zato glede na določbo 2. člena ZUS-1 tudi ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

8. V obravnavanem primeru ne gre niti za primer iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Mednje namreč sklep o denarni kazni v upravni izvršbi, ki ga je izdal Tržni inšpektorat Republike Slovenije, ne sodi.

9. Sodišče je na podlagi 36. člena ZUS-1 dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe, v okviru katerega s sklepom tožbo zavrže, če ni izpolnjena katera od procesnih predpostavk, ki so navedene v prvem odstavku tega člena, med drugim, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sodišče je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti.

10. Sodišče je tako v okviru predhodnega preizkusa tožbe ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o predmetni tožbi, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

11. Tožeča stranka je sicer predlagala opravo glavne obravnave z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke C.C., tržnega inšpektorja D.D. in uslužbenke tožene stranke E.E., pri čemer dokaznega predloga ni substancirala. Sodišče je o predmetni tožbi ne glede na navedeni predlog odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka in tako izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Iz teh razlogov je sodišče odločilo na seji sodnega senata.