Jedro

Pravdni stranki sta se dogovorili za indirektni (posredni) leasing, za katerega je značilno, da leasingodajalec ne sodeluje niti pri izbiri predmeta niti pri izbiri njegovega proizvajalca oziroma prodajalca. Zato se v pogodbi zavaruje tako, da rizike, ki izvirajo iz dobavljenega predmeta, prevali na leasingojemalca. Tudi v obravnavanem primeru je v pogodbi izrecno izključena odgovornost leasingodajalca za določene lastnosti ali primernost predmeta, veljavnost teh določb pa za toženca tudi ni bila sporna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 675,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju I I 2398/96 z dne 20. 2. 1997 v veljavi v tistem delu izreka, po katerem je dolžna tožena stranka v 8 dneh plačati tožeči stranki 16.664,06 EUR ter stroške izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je toženi stranki naložilo še plačilo dodatnih 18.557,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroškov pravdnega postopka. Zaradi umika tožbe je glede plačila dela obresti izvršilni sklep razveljavilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Najprej poudarja, da sta sodišči napačno odločili, da je prepozno ugovarjal dogovorjeno krajevno pristojnost sodišča v Celovcu. Meni, da je ta ugovor podal pravočasno, to je v prvi pripravljalni vlogi na prvem naroku za glavno obravnavo. Toženec poudarja tudi, da ga sodišče ni zaslišalo. Priznava sicer, da je res, kar v obrazložitvi navaja sodišče druge stopnje, da se ne on ne njegov pooblaščenec nista udeležila naroka, vendar meni, da ni prav, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi o tem nima razlogov. Poudarja tudi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni opravilo poizvedb o registraciji spornega vozila. Poudarja, da je zato, ker predlagani dokaz ni bil izveden, preuranjen in nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je registracijska številka v izjavi z dne 22. 9. 1993 enaka številki šasije v carinski deklaraciji z dne 2. 11. 1993. Opozarja, da številke v izjavi, ki bi bila v slovenskem jeziku, sploh ni, da pa ga zavezuje le besedilo v slovenskem jeziku. Meni, da so ugotovitve sodišča v nasprotju z listinami v spisu in da mu je bilo zaradi neizvedbe navedenih dokazov onemogočeno dokazati, da je avto, ki je bil predmet leasing pogodbe, zaradi neujemanja številke motorja in šasije s podatki vozila v spremnih dokumentih vrnil dobavitelju, nato pa pri drugem dobavitelju prevzel drugo vozilo Alfa Romeo, tokrat letnik 1992. Meni, da je tudi napačno materialnopravno stališče sodišč, da zoper leasingodajalca nima ugovorov neizpolnitve oziroma nepravilne izpolnitve po 121., 122., 124., 132. in 488. členu ZOR.

3. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 649/2004 že zavzelo stališče, da mora dolžnik dogovorjeno pristojnost uveljavljati najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Poudarja, da je toženec predlagal, naj sodišče opravi uradne poizvedbe o tem, da je pri drugem dobavitelju prevzel drugo vozilo, kar pa po njenem mnenju ni pravno pomembno, saj sodišča v obravnavani zadevi ne zanima, ali je toženec poleg vozila, ki ga je prevzel od tožeče stranke, prevzel še kakšno drugo vozilo, ampak le, ali je prevzel vozilo, katerega plačilo tožeča stranka uveljavlja. Toženec se v reviziji ne more sklicevati na nerazumevanje besedila pogodbe, prav tako pa po mnenju tožeče stranke polemika glede ujemanja številk predstavlja izpodbijanje dejanskega stanja. Tožeča stranka zato predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da revizije ni mogoče vložiti glede kršitve po 4. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), če se ta nanaša na krajevno pristojnost (370. člen ZPP). Zato ne odgovarja na ugovor, da je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da je toženec prepozno podal ugovor dogovorjene krajevne pristojnosti.

6. Vrhovno sodišče poudarja tudi, da sodišče druge stopnje ni zagrešilo nobene od drugih očitanih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da se tožnik in njegov pooblaščenec nista udeležila naroka za glavno obravnavo dne 28. 9. 2007, kljub temu, da sta bila na ta narok pravilno vabljena, toženec z vabilom za zaslišanje, svojega izostanka pa tudi nista opravičila. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z drugim odstavkom 258. člena ZPP, ki določa, da sodišče lahko odloči, da zasliši samo eno stranko, če se druga stranka ne odzove vabilu. Ne gre torej za zavrnitev predloga za zaslišanje stranke, ki bi ga sodišče moralo obrazložiti, ampak za spoštovanje dispozicije stranke, ki se s tem, ko se ne odzove na vabilo za zaslišanje, odpove tej možnosti.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: pravdni stranki sta sklenili pogodbo o leasingu za vozilo Alfa Romeo, model 3.06, leto izdelave 1993, dobavitelja O. za 36 mesecev; nabavna vrednost je znašala 354.000 ATS, toženec pa se je zavezal ta znesek plačati v mesečnih obrokih po 12.768 ATS od 1. 10. 1993 dalje; pogodba je bila podpisana 22. 9. 1993, takrat je toženec podpisal tudi prevzemni zapisnik; iz sklenjene pogodbe o leasingu izhaja, da leasingojemalec sam izbere dobavitelja in vozilo in da leasingodajalec ne odgovarja za obveznosti dobavitelja, niti za določene lastnosti ali primernost predmeta leasinga. Po pogodbi leasingodajalec izvrši plačilo šele, ko prejme potrdilo, da je predmet pogodbe izročen v perfektnem stanju, takšno potrdilo pa je tožeča stranka prejela.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi sklenjene pogodbe pravilno ugotovili, da sta se pravdni stranki dogovorili za indirektni (posredni) leasing, za katerega je značilno, da leasingodajalec ne sodeluje niti pri izbiri predmeta niti pri izbiri njegovega proizvajalca oziroma prodajalca. Zato se v pogodbi zavaruje tako, da rizike, ki izvirajo iz dobavljenega predmeta, prevali na leasingojemalca. Sodišči sta ugotovili, da je bilo tako tudi v obravnavanem primeru, saj je v sklenjeni pogodbi izrecno izključena odgovornost leasingodajalca za določene lastnosti ali primernost predmeta, veljavnost teh določb pa za toženca tudi ni bila sporna. Odločitev sodišč prve in druge stopnje je tako materialnopravno pravilna.

9. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi poudarilo, da so glede na pogodbeno izključitev odgovornosti leasingodajalca za napake vozila vsi civilni ugovori v tej smeri neutemeljeni, izvajanje dokazov v zvezi s tem pa nepotrebno. Tako ni res, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na ugovor toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njegovemu predlogu in vpogledati tudi v uradne evidence o registraciji vozila v letu 1993. 10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženec tožeči stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 675,65 EUR (1200 točk po 0,46 EUR, 2 % mat. stroški, od vsega pa še 20 % DDV).