Jedro

Presoja odškodnine za nepremoženjsko škodo v zvezi z utrpelim nategom vratnih in hrbtnih mišic.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani tako, da je toženec tožniku dolžan plačati 7.460,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Sodišče je tožencu naložilo v plačilo tudi stroške plačilnega naloga v znesku 50,00 EUR ter nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.274,07 EUR (II. točka izreka sodbe).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženec in uveljavlja pritožbena razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o tožbenem zahtevku po višini. Znesek 1.460,52 EUR, ki je bil izplačan iz naslova telesnih bolečin za Č. B. je pretiran in v nasprotju s sodno prakso. Tudi sam izvedenec je ugotovil, da je prišlo do najlažje nihajne poškodbe, ki ne opravičuje odškodnine v izplačani višini. Neutemeljen je zahtevek iz naslova primarnega in sekundarnega strahu, saj je ta trajal samo nekaj trenutkov, strah za izid zdravljenja pa v delu, ki se nanaša na poškodbo vratne hrbtenice ni bil tako intenziven, da bi zanj sodišče lahko dosodilo odškodnino. Sporen je tudi pavšalno izplačan znesek 239,64 EUR za stroške zdravljenja. Iz obrazložitve ni razvidno na kaj bi se ta znesek nanašal in sodbe ni mogoče preizkusiti. Del zneska, ki se nanaša na hospitalizacijo je neutemeljen, saj ni nastal zaradi prometne nezgode. Č. B. je bil namreč hospitaliziran zaradi pretresa možganov. Tudi znesek 2.712,40 EUR, ki je bil izplačan M. Č. iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je pretiran in v nasprotju s sodno prakso. Tu je izvedenec ugotovil, da je šlo za nateg mišic lažje stopnje brez nevroloških izpadov. Previsoka je bila tudi višina odškodnine iz naslova primarnega in sekundarnega strahu. Strah je po ugotovitvi izvedenca trajal samo nekaj trenutkov, strah za izid zdravljenja pa ni bil intenziven v taki meri, da bi zanj sodišče lahko dosodilo odškodnino v izplačani višini. Sporen je tudi znesek 103,49 EUR za stroške zdravljenja, saj iz obrazložitve ni razvidno, na kaj naj bi se navedeni znesek nanašal in sodbe v tem delu zato ni mogoče preizkusiti. Če se znesek nanaša na stroške prevozov, bi sodišče moralo obrazložiti za katere prevoze in v kakšni razdalji so stroški priznani.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritožbi očita, da zgolj pavšalno kritizira izplačane zneske kot previsoke.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sporna v tej zadevi je ostala višina odškodnine, ki jo je tožeča stranka izplačala oškodovancu v prometni nezgodi B. Č. za nematerialno škodo, ki jo je utrpel in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 1.460,52 EUR, iz naslova strahu v znesku 708,65 EUR ter oškodovanki M. Č., iz naslova telesnih bolečin v znesku 2.712,40 EUR in iz naslova strahu v znesku 208,65 EUR ter obema za materialno škodo za stroške zdravljenja in sicer B. Č. v znesku 239,64 EUR ter M. Č. v znesku 103,49 EUR.

6.Glede nematerialne škode: Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bil izplačan znesek iz naslova telesnih bolečin tako B. Č. kot M. Č. pretiran in v nasprotju s sodno prakso. Pritožba sicer ne konkretizira, v nasprotju s katero sodno prakso naj bi bila višina priznane odškodnine, po oceni pritožbenega sodišča pa je višina odškodnine za tako škodo v razponu odškodnin, ki se prisojajo v podobnih primerih. B. Č. je v prometni nezgodi utrpel nateg vratnih mišic, kar predstavlja lahko telesno poškodbo. Do pet dni je trpel hude telesne bolečine, nato še tri tedne srednje hude bolečine, ki so prešle v blage in postopoma izginile. Kot blage so se javljale v obdobju naslednjih treh mesecev, ob večjih naporih z zgornjim delom telesa in daljši prisilni drži. Nevšečnosti so predstavljali pregledi v ambulanti, prevozi in čakanja, RTG slikanja in izvajanje fizioterapije. V času zdravljenja ni bil sposoben za svoje delo, ne za fizična opravila. Višina odškodnine v primerih zvina vratne hrbtenice se giblje od višine treh povprečnih neto plač dalje. V danem primeru res pri oškodovancih tako B. Č. kot M. Č. ni prišlo do zvina vratne hrbtenice, oba pa sta utrpela nateg vratnih mišic.

7.V primeru M. Č. pa je šlo tudi za nateg hrbtnih mišic. V njenem primeru je šlo za nekoliko večji obseg škode, saj je imela poleg vratnih mišic nategnjene tudi hrbtne mišice in je v posledici tega trpela tudi več bolečin in nevšečnosti. Akutna faza je trajala en teden, v tem času je imela hude bolečine. Srednje hude bolečine je imela en mesec, blage pa dva meseca. Bila je večkrat Rtg slikana, nosila je vratno ortozo in izvajala fizioterapijo. V času zdravljenja je bila ovirana pri študiju glasbe in klavirskih vajah. Višina priznane odškodnine je v obeh primerih pod razponom odškodnin, ki se prisojajo za zvin vratne hrbtenice. Oškodovanca sta v okviru zdravljenja izvajala fizioterapijo, ovijala vrat z brisačo oziroma nosila vratno ortozo, jemala analgetike, bila večkrat rentgensko slikana in izpostavljena s tem ionizirajočemu sevanju, trpela hude bolečine najmanj pet dni, ki so prešle v srednje hude bolečine in trajale od treh tednov do enega meseca in postopno prešle v blage. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na dejstvo, da sta oba oškodovanca v škodnem primeru trpela hude telesne bolečine in v času zdravljenja izvajala fizioterapijo, prisojena odškodnina ni previsoka in ne odstopa od ustaljene sodne prakse.

8.Sodišče je obema oškodovancema prisodilo tudi odškodnino za strah v višini 208,65 EUR, zato pa je imelo vso podporo v izvedeniškem mnenju izvedenca, ki je ugotovil, da sta tako B. Č. kot tudi M. Č. v času nezgode trpela hud primaren strah, ki je bil res le kratkotrajen. Nato pa sta trpela sekundaren strah za zdravljenje in izid zdravljenja, ki je trajal do pregleda v travmatološki ambulanti oziroma do diagnostične obdelave. Sodišče je prisodilo odškodnino za strah v višini 208,65 EUR. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje za dejansko ugotovitev o obstoju strahu ni imelo podlage oziroma, da strah ni bil tako intenziven, da bi zanj sodišče sploh lahko dosodilo odškodnino. To podlago je imelo prvostopenjsko sodišče v izvedenskem mnenju in je to v razlogih sodbe tudi navedlo. Pritožbeno sodišče se z razlogi za to obliko škode strinja, dosojena odškodnina v višini 208,65 EUR pa ni (pre)visoka.

9.Glede materialne škode: Pritožba napada tudi pavšalno izplačana zneska 239,64 EUR ter 103,49 EUR za stroške zdravljenja. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta oba oškodovanca tako B. kot M. Č. hodila na kontrolne preglede ter izvajala fizioterapijo. Sodišče je v zvezi s tem izvedlo tudi dokaz ter vpogledalo napotnico za fizioterapijo ter kartonček izvajanja fizioterapij, iz katerih izhaja, da sta fizioterapijo izvajala dalj časa. Pritožbeni očitek sodbi, da iz nje ni razvidno, na kaj se ta znesek nanaša in da sodbe ni mogoče preizkusiti je tako neutemeljen. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da se ti stroški nanašajo na hospitalizacijo, ki je nastala zaradi pretresa možganov, ki ga je utrpel B. Č.. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da se ti stroški nanašajo na prevozne stroške nastale zaradi kontrolnih pregledov in fizioterapij (točka 14c in 16c obrazložitve sodbe). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo obrazložiti za katere prevoze in za kakšne razdalje je šlo ter koliko znašajo stroški na kilometer. V skladu z določilom 216. člena Zakona o pravdnem postopku (1) lahko sodišče o takih stroških odloči tudi po prostem preudarku.

10.Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11.Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa z odgovorom na pritožbo ni pripomoglo k rešitvi zadevi, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS št. 73/2007 – UPB-3 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP