Jedro

Predlagateljičin položaj je drugačen od položaja zavezancev, ki so sicer upravičeni do odškodnine na podlagi 73. člena ZDen. Predlagateljica je bila ustanovljena z aktom ustavnopravnega ranga, to je z UZITUL-A, s katerim je bilo iz družbe Y nanjo preneseno določeno premoženje, vključno s spornimi nepremičninami in se je že ob ustanovitvi vedelo, da gre za del premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Ni torej (delna) univerzalna pravna naslednica družbe Y. S prenosom premoženja iz družbe Y na predlagateljico je ustavodajalec torej na drug način ne le ohranil, ampak sploh zagotovil "produkcijsko sposobnost" predlagateljice. Če bi bil namen UZITUL-A, da se poleg prenosa premoženja prenese tudi upravičenje po ZDen (pravica do odškodnine iz 73. člena Zden), bi to izrecno določal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za določitev odškodnine zavrne.

II. Predlagateljica sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim (vmesnim) sklepom odločilo, da predlagateljici pripada pravica do odškodnine na podlagi 73. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za nepremičnine in sicer poslovno stavbo M. hranilnica na parc. št. 1344/1 in T., na parc. št. 1345/1, oboje k.o. X. 2. Nasprotni udeleženec se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi sklep prvostopnega sodišča in samo odloči, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in mu zadevo vrne v ponovni postopek.

Kršene so določbe postopka, ker se izpodbijani sklep ne opredeli do navedb nasprotnega udeleženca podanih v ponovnem postopku, zlasti v vlogi 6. 9. 2016. V njej se je nasprotni udeleženec obrazloženo opredelil do stališča Vrhovnega sodišča, ki je ugodilo reviziji predlagateljice. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nista razvidna potek in vsebina ponovnega postopka, izpodbijani sklep navaja le, da ga vežejo ugotovitve revizijskega sodišča. Za določitev odškodnine na podlagi 73. člena ZDen niso izpolnjeni pogoji. Predlagateljica je bila ustanovljena z Ustavnim zakonom o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL-A) leta 1994. Nesporno je, da predlagateljica ni (delna) univerzalna pravna naslednica K. Banke (v nadaljevanju družba Y). Namen ustanovitve predlagateljice, razviden iz besedila UZITUL-A, je v popolni prekinitvi pravne kontinuitete "nove" banke s "staro" banko. Po stališču Vrhovnega sodišča ima prenos premoženja na podlagi UZITUL-A učinek singularnega pravnega nasledstva. Do prenosa nepremičnin na predlagateljico je prišlo na podlagi zakona, kar predstavlja originaren način pridobitve pravice. Nasprotni udeleženec je zato mnenja, da prenos premoženja z učinkom singularnega pravnega nasledstva ne pomeni avtomatično tudi prenosa pravice do plačila odškodnine po 73. členu ZDen. Ni šlo za prenos posamičnih pravic, ampak za prepustitev poslovanja in premoženja (22.b člen UZITUL-A) oziroma prevzem vse ostale aktive (22.d člen UZITUL-A). Ni bil namen UZITUL-A prenos premoženja z učinkom singularnega pravnega nasledstva. Za tak prenos bi šlo, če bi bilo premoženje preneseno s pravnim poslom ali če bi to določal UZITUL-A, kar pa ni bil namen UZITUL-A. Na predlagateljico je bil prenesen del premoženja Y, ki ga je specificiral UZITUL-A (med drugim predmetne nepremičnine, ki jih je predlagateljica morala vrniti kot zavezanka v denacionalizacijskem postopku), ne pa tudi sui generis upravičenja po ZDen, kar je (poleg odplačnosti pridobitve nepremičnine in dolžnosti vrnitve le-te) ključno pri presoji pravice do odškodnine na podlagi 73. člena ZDen.

Vrhovno sodišče vidi posebnost predmetnega primera v tem, da je v konkretnem primeru prišlo do prenosa premoženja z aktom ustavnopravnega ranga v letu 1994, kar je po, v letu 1991 uveljavljenega Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad), zato prepoved iz 81. člena ZZad ne more imeti vpliva. Že v primeru lastninjenja je prišlo do primerov, da je bila s kasnejšim zakonom prenesena pravica na drug subjekt po volji zakonodajalca oziroma ustavodajalca. Zakonodajalec bi zato moral upoštevati posledice, ki nastanejo zaradi tega in se ni mogoče sklicevati na to, da nastalega položaja ni mogel predvideti. V sklepu VS RS II Ips 242/2014 z dne 19. 3. 2015, ki se nanaša na določbo 73. člena ZDen, je bilo zavzeto stališče, da podjetje, ki je odplačno pridobilo kmetijska zemljišča, ki so ex lege postala last Republike Slovenije, ni upravičeno do odškodnine na podlagi 73. člena ZDen. Če bi predlagateljica obstajala že v času uveljavitvi ZZad bi bil njen zahtevek zavrnjen, ker ni univerzalna pravna naslednica družbe Y. V konkretni zadevi tudi ni izpolnjen eden ob bistvenih pogojev za določitev odškodnine po 73. členu ZDen, to je odplačnost. Predmetne nepremičnine je odplačno pridobila družba Y, od katere so bile nepremičnine prenesene po volji ustavodajalca (od njene volje neodvisen prenos) in po uveljavitvi ZZad na predlagateljico, ki jih je pridobila neodplačno in jih je v postopku denacionalizacije vrnila v naravi. Predlagateljica zaradi vrnitve nepremičnin ni utrpela ukinitve produkcijskih sredstev v smislu določbe 73. člena ZDen, saj je nepremičnine pridobila neodplačno. Če naj bi se posebnost primera odražala v pravnem nasledstvu, se slednja ne more raztezati tudi na odplačnost. Navedeno bi pomenilo, da bi morala "država", ki je bila ustanoviteljica in edina lastnica predlagateljice v času ustanovitve in vložitve zahtevka, plačati odškodnino sama sebi, kar bi bilo nedopustno, saj je predlagateljica premoženje pridobila neodplačno.

Namen odškodnine po 73. členu ZDen ni nadomeščanje nastale škode v civilnopravnem smislu, temveč v ohranitvi produkcijske sposobnosti zavezanca (ali njegovih univerzalnih pravnih naslednikov), ki so vrnili nepremičnine, ki so jih pred tem pridobili odplačno, v postopkih denacionalizacije. Tako stališče je bilo zavzeto v odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-323/94 z dne 11. 5. 1995, ob ustavni presoji določbe 73. člena ZDen.

Nasprotni udeleženec se ne strinja z razlago sklepa, da odločitev sodišča, na podlagi katere niti predlagateljica (nanjo je bilo premoženje preneseno na podlagi UZITUL-A), niti Y (premoženje je dobila odplačno), ne bi bili upravičeni do odškodnine na podlagi 73. člena ZDen zaradi stroge jezikovne razlage tega člena, ne bi bila skladna z načelom pravičnosti oziroma bi bila v nasprotju s temeljnim namenom zakonodajalca ob sprejemanju ZDen. Ravno drugačna obravnava predlagateljice v tem postopku, kot neke posebnosti primera (ki to ni), bi lahko pomenila kršenje načela enakosti pred zakonom, načela pravičnosti in spoštovanja predpisov. Pravno nevzdržno je, da bi bil do odškodnine upravičen subjekt, ki z vrnitvijo nepremičnin ni bil v ničemer oškodovan. Ni torej nedopustno, če odškodnine ne dobi niti Y niti predlagateljica.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila, se obrazloženo opredelila do pritožbenih očitkov in predlagala njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa. Vmesni sklep upošteva stališče revizijskega sodišča, da oblika pravnega nasledstva ne predstavlja odločilnega vprašanja o pravici predlagateljice do odškodnine po 73. členu ZDen. V ustavnem aktu, to je UZITUL-A, je jasno določeno nasledstvo nad prenesenim poslovanjem in premoženjem. Po določbi 22.g člena UZITUL-A, ki dopolnjuje njegov 22.b člen, se pravna razmerja novih bank (predlagateljice) iz prenesenega poslovanja ne spreminjajo. Predlagateljica je zato pravna naslednica glede vseh obveznosti in pravic na tem premoženju, tudi do odškodnine po 73. členu ZDen, ki jih zavezanka (predlagateljica) vrača po ZDen iz svojih sredstev denacionalizacijskim upravičencem. Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 242/2014, na katero se sklicuje pritožba, ki obravnava vračilo (razlastitev) kmetijskih zemljišč, s predmetno situacijo ni primerljiva. V njej je obravnavano vprašanje izvirnega, ex lege prenosa, v predmetnem primeru pa gre za izveden prenos v okviru singularnega pravnega nasledstva. Zmotne so trditve pritožnika, temelječe na odločbi Ustavnega sodišča o pomenu prizadetosti tako imenovane produkcijske sposobnosti zavezanca nepremičnine, ki jih je pravna prednica predlagateljice pridobila odplačno. Za predlagateljico niso pomembne zgolj nepremičnine, ki jih je izgubila, temveč je bila prizadeta tudi njena produkcijska sposobnost. Zaradi njihovega vračila je morala predlagateljica (za izvajanje nemotene produkcijske sposobnosti) leta 2009 plačati nadomestne prostore, poleg tega pa je morala poleg vrnitve nepremičnin denacionalizacijskim upravičencem plačati tudi odškodnino na podlagi 72. člena ZDen. Predlagateljica je bila pred letom 1991 oz. 1994 po svoji pravni prednici subjekt zasebnega prava. Zmotna in v nasprotju s korporacijskim pravom je pritožbena trditev, da bo morala "država plačati državi", s čimer pritožba enači predlagateljico in državo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predlagateljica v predmetnem postopku zahteva odškodnino na podlagi 73. člena ZDen. Po navedeni določbi so do odškodnine upravičeni zavezanci, iz katerih sredstev se vrne po določbah ZDen nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno.

6. Sodišče prve stopnje je o zadevi enkrat že odločalo, in sicer s sklepom N 329/2009 z dne 9. 10. 2013, s katerim je zavrnilo predlog predlagateljice za plačilo odškodnine. Pritožbo predlagateljice zoper navedeni sklep je sodišče druge stopnje s sklepom II Cp 139/2014 z dne 23. 4. 2014 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 278/2014 z dne 10. 3. 2016 (v nadaljevanju revizijski sklep) ugodilo reviziji predlagateljice, razveljavilo odločitvi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

7. Vrhovno sodišče je v revizijskem sklepu poudarilo (14. točka obrazložitve), da je pri presoji upravičenja predlagateljice, ki ni (delna) univerzalna naslednica družbe Y,1 treba upoštevati posebne okoliščine primera, to je, da je do prenosa premoženja (vključno s spornimi nepremičninami) z družbe Y na predlagateljico prišlo z aktom ustavnopravnega ranga (UZITUL-A) in to šele po uveljavitvi ZZad. Ker prepoved iz 81. člena ZZad na njegovo veljavnost ne more vplivati, je bil takšen prenos premoženja veljaven in je predlagateljica v denacionalizacijskem postopku pridobila položaj denacionalizacijske zavezanke. Izpostavilo je, da se, upoštevaje posebne okoliščine primera, postavlja vprašanje (do njega se bosta morali opredeliti sodišči nižjih stopenj), ali bi bila razlaga 73. člena ZDen, po kateri do odškodnine ne bi bili upravičeni niti družba Y niti predlagateljica2, skladna z namenom 73. člena ZDen in ali bi jo bilo treba z razlagalnimi metodami zaradi posebnih okoliščin razlagati širše (15. točka obrazložitve).

8. Izpodbijani sklep, ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč revizijskega sklepa, zavzame stališče, da je treba predlagateljici priznati pravico do odškodnine iz 73. člena ZDen kot singularni pravni naslednici družbe Y, ki je sporne nepremičnine pridobila odplačno. Zavzeto stališče utemeljuje s tem, da je zaradi specifičnosti situacije sodišče upravičeno prebiti jezikovni pomen določbe 73. člena ZDen in ga teleološko reducirati ter posledično razlagati tako, da je lahko upravičenka do odškodnine tudi predlagateljica. Drugačna razlaga bi privedla do pravno nevzdržne situacije, ko do odškodnine ne bi bili upravičeni niti družba Y niti predlagateljica. To ne bi bilo skladno z namenom ZDen, ki je tako v popravi krivic, kot v nepovzročanju novih.

9. Izpodbijani sklep ni obremenjen niti z uveljavljenimi procesnimi kršitvami niti z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Na pritožbeni očitek, da se sklep ne opredeli do navedb in ugovorov pritožnika v ponovljenem postopku, v vlogi 6. 9. 2016, sodišču druge stopnje ni treba odgovoriti. Pritožba je namreč samostojno pravno sredstvo, zato zgolj sklicevanje na navedbe v vlogi ne zadostuje. Pritožba z navedbo, da "iz obrazložitve izpodbijanega vmesnega sklepa potek in vsebina ponovnega postopka nista razvidna", nekonkretizirano uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Izpodbijani sklep ima sicer skope, a še zadostne ugotovitve o dejstvih, na katerih temelji materialnopravna presoja. Sklep zato nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale pritožbeni preizkus. Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih in ne drži pritožbeni očitek, da "le navaja, da ga vežejo ugotovitve revizijskega sodišča". V pritožbenem postopku sicer ostaja sporno le materialnopravno vprašanje o pravilnosti razlage 73. člena ZDen.

10. Pritrditi je pritožbenemu stališču, da zgolj dejstvo, ki ga kot ključnega izpostavlja izpodbijani sklep (da do odškodnine ne bi bila upravičena niti predlagateljica niti družba Y), samo po sebi ne zadošča za zaključek o upravičenosti predlagateljice do odškodnine. Zaradi okoliščin, ki jih izpostavlja pritožba, je namreč predlagateljičin položaj drugačen od položaja zavezancev, ki so sicer upravičeni do odškodnine na podlagi 73. člena ZDen. Predlagateljica je bila ustanovljena z aktom ustavnopravnega ranga, to je z UZITUL-A, s katerim je bilo iz družbe Y nanjo preneseno določeno premoženje, vključno s spornimi nepremičninami in se je že ob ustanovitvi vedelo, da gre za del premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Ni torej (delna) univerzalna pravna naslednica družbe Y. S prenosom premoženja iz družbe Y na predlagateljico je ustavodajalec na drug način ne le ohranil, ampak sploh zagotovil "produkcijsko sposobnost" predlagateljice. Če bi bil namen UZITUL-A, da se poleg prenosa premoženja prenese tudi upravičenje po ZDen (pravica do odškodnine iz 73. člena Zden), bi to izrecno določal. 11. Predlagateljica zaradi navedenih okoliščin, torej nepremičnin, ki jih je morala vrniti, ni sama pridobila "odplačno", kar je, sicer poleg zahteve po univerzalnem pravnem nasledstvu, pogoj za priznanje odškodnine po določbi 73. člena ZDen. Ker je predlagateljičin položaj drugačen od položaja drugih zavezancev, ki so po 73. členu Zden upravičeni do odškodnine, ni podlage za širitev pomena določbe 73. člena ZDen, kot materialnopravno zmotno zaključi izpodbijani sklep.

12. Predlagateljica je bila ustanovljena z uveljavitvijo UZITUL-A kot "nova" banka v lasti agencije Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic (22.č člen UZITUL-A), nanjo je bila prenesena večina premoženja družbe Y ("stare" banke) in to neodplačno (22.b člen, 22.d člen UZITUL-A3). Iz besedila in namena UZITUL-A (zlasti preambule) je razvidno, da je bil namen ustavodajalca pri ustanovitvi predlagateljice v popolni prekinitvi pravne kontinuitete "nove" banke s "staro" banko.

13. Materialnopravno zmotno je stališče predlagateljice v odgovoru na pritožbo, ki gradi na tezi, da je predlagateljica vstopila v položaj družbe Y in je zato glede spornih nepremičnin, ki jih je bila kot zavezanka dolžna vrniti denacionalizacijskim upravičencem, prevzela ne samo njene obveznosti, temveč tudi upravičenje do odškodnine. Za tako stališče ni podlage v določbah 22.g člena UZITUL-A4 v povezavi z 22.b členom UZITUL-A, na kateri se predlagateljica sklicuje v oporo zavzetemu stališču. 14. Tudi Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je iz samega besedila in namena UZITUL-A (zlasti preambule) razvidno, da predlagateljica ni (delna) univerzalna pravna naslednica družbe Y5 in ima zato prenos premoženja učinek singularnega pravnega nasledstva (18. točka obrazložitve). Za drugačne trditve predlagateljice v odgovoru na pritožbo v navedeni odločbi ni podlage.

15. V primeru (pogodbenega) singularnega pravnega nasledstva se pogodbene stranke o tem, kaj je predmet prenosa, posebej dogovorijo. Ob dejstvu, da je predlagateljica ob ustanovitvi prevzela nepremičnine obremenjene z denacionalizacijo (ZDen je bil sprejet v letu 1991, UZITUL-A pa v letu 1994), bi ustavodajalec, kot utemeljeno navaja pritožba, mogel računati s tem, da bo predlagateljica (zavezanka namesto družbe Y) sporne nepremičnine morala vrniti denacionalizacijskim upravičencem. V kolikor bi bil njegov namen, da bi kljub (neodplačni) pridobitvi (dela) premoženja družbe Y predlagateljica prevzela tudi upravičenje do odškodnine, bi moralo biti to urejeno v UZITUL-A. 16. Okoliščine, na katere se sklicuje predlagateljica v odgovoru na pritožbo, da je bila zavezanka ne samo za vračilo v okviru prevzetega premoženja družbe Y spornih nepremičnin, temveč da je upravičencem morala plačati tudi odškodnino na podlagi 72. člena ZDen in da je morala plačati leta 2009 nadomestne prostore (za izvajanje nemotene produkcijske sposobnosti) za predmetne nepremičnine, bi sicer lahko govorile v prid njenemu stališču, če ne bi neodplačno pridobila sporne nepremičnine, ki so bile že ob ustanovitvi obremenjene z denacionalizacijskim zahtevkom.

17. Pravilen, a nepopoln je argument izpodbijanega sklepa, ki - opirajoč se na preudarke iz odločbe US RS U-I-324/946 - določbo 73. člena ZDen vidi kot odraz zakonodajalčevega namena, da se hkrati s popravo krivic ne povzroča novih. Iz odločbe Ustavnega sodišča tudi izhaja, da gre za enega od zakonov, ki so bili podlaga za preoblikovanje družbene lastnine v lastnino z znanimi nosilci in ki služijo vzpostavitvi ekonomskega in pravnega sistema, določenega z Ustavo. Ustavno sodišče je nadalje poudarilo, da institutov ZDen zato ni mogoče razlagati v luči splošnih pravil civilnega prava, njegovih institutov in zakonitosti. Zato tudi pri presoji posameznih primerov ni mogoče upoštevati vseh okoliščin, ki bi prišle v poštev, če bi jih presojali v okviru civilnopravnih zakonitosti.7 V tako opredeljenem okviru je Ustavno sodišče videlo določbo 73. člena kot enega od institutov, ki služi "nepovzročanju novih krivic". Opredelilo ga je kot dopolnitev mehanizmov varstva "produkcijske sposobnosti" zavezanih (ob uveljavitvi ZDen družbenopravnih) subjektov - ob tistih, ki jih je upošteval pri opredeljevanju pravil za njihovo lastninsko preoblikovanje. Položaj predlagateljice je v tem kontekstu poseben. Ustanovljena je bila s posebnim - ustavnim - zakonom, sprejetim po uveljavitvi ZDen in ZZad, premoženje - in s tem "produkcijsko sposobnost" - pa ji je zagotovil isti zakonodajalec v vlogi ustavodajalca.

18. Upoštevaje navedeno ni nepravično in v nasprotju z namenom 73. člena ZDen, da predlagateljica kljub temu, da je kot zavezanka denacionalizacijskim upravičencem sporne nepremičnine vrnila, ni upravičena do odškodnine iz 73. člena ZDen. Predlagateljica, kot že obrazloženo, ni v primerljivem položaju z zavezanci, ki so na podlagi določbe 73. člena ZDen upravičenje do odškodnine pridobili z dnem uveljavitve Zzad. Sama spornih nepremičnin ni pridobila odplačno, in zato ni potrebe po širitvi pravila 73. člena ZDen, kot materialnopravno zmotno šteje sklep.

19. Pravilna uporaba materialnega prava zato narekuje ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane odločitve tako, da se predlog predlagateljice zavrne (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

20. Odločitev, da predlagateljica sama nosi stroške postopka, temelji na tretjem odstavku 35. člena ZNP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Nasprotni udeleženec stroškov ni priglasil. 1 Po jezikovni razlagi določbe 73. člena ZDen so do odškodnine upravičeni samo zavezanci, ki so takšen status pridobili z dnem uveljavitve ZZad, in njihovi univerzalni pravni nasledniki. 2 Do odškodnine ni upravičena Y d.d., čeprav je sporne nepremičnine pridobila odplačno, ker je zaradi veljavnega in od njene volje neodvisnega prenosa nepremičnin na predlagateljico po uveljavitvi ZZad izgubila status denacionalizacijske zavezanke, predlagateljica kot pridobiteljica tega premoženja pa zato, ker ni njena (delna) univerzalna pravna naslednica. 3 Iz navedenih določb je razvidno, da "nova" banka ni prevzela dolgov "stare" banke. 4 V njej je navedeno, da se medsebojna pravna razmerja med bankami s sedežem v Republiki Sloveniji, ki izhajajo iz NFS, v celoti prenesejo na novi banki. 5 Vprašanje, ki ga (ponovno) izpostavljata udeleženca, za kakšno obliko nasledstva gre (singularno, originarno, sui generis), za odločitev ni pomembno, zato se pritožbeno sodišče glede njega ne opredeljuje. 6 Odločba z dne 11. 5. 1995, Ur. l. RS, št. 42/95, s katero je odločilo, da 73. člen ZDen ni v neskladju z Ustavo. 7 Kot je razvidno iz drugih odločb, katerih predmet je bila skladnost ZDen z Ustavo, na tem temelji tudi ustavnosodna presoja drugih določb ZDen.