Jedro

Kadar začne tuj državljan pravdo pred sodiščem Republike Slovenije, mora dati tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške. Drži, da določilo prvega odstavka 91. člena ZMZPP govori o tožencu, torej o fizični osebi, druga toženka pa je pravna oseba. Vendar je zmotno pritožbeno stališče, da se pravni osebi ne more naložiti plačilo varščine.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški pravdnih strank se zadržijo za končno odločitev.

III. Zahtevek prve tožene stranke za povrnitev njenih stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Tožeča stranka, ki ima sedež na Britanskih Deviških otokih, je proti tožencu (prva tožena stranka), za katerega je navedla, da ima prebivališče v L. (Slovenija) in proti toženki (druga tožena stranka), prav tako s sedežem na Britanskih Deviških otokih, vložila tožbo zaradi neupravičeno pridobljenega premoženja. Navedla je, da vrednost spornega znaša 1.221.317,75 EUR. Toženca sta tekom postopka zahtevala, naj tožeča stranka založi varščino za njune pravdne stroške in za stroške zavarovanja. Tako je toženec zahteval varščino za pravdne stroške v znesku 29.758,00 EUR ter varščino za stroške postopka zavarovanja v višini 8.100,20 EUR, toženka pa za pravdne stroške 29.368,15 EUR in za stroške zavarovanja 7.200,20 EUR. Tožeča stranka meni, da je zahtevek za plačilo varščine pretiran.

Izpodbijani sklep

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da v petnajstih dneh na račun sodišča položi varščino za pravdne stroške obeh tožencev v skupni višini 19.540,00 EUR. Hkrati je odločilo, da bo sodišče, če tožeča stranka v danem roku te varščine ne bo založila, tožbo in predlog za zavarovanje za umaknjen.

Pritožbe

3. Proti temu sklepu so se pritožili tožeča stranka in oba toženca. Vsi trije uveljavljajo vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP. Tožeča stranka predlaga s spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče predlog za polog varščine zavrne. Toženec predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da sodišče zaveže tožečo stranko k plačilu varščine v znesku 38.858,20 EUR, toženka pa tako, da jo zaveže k plačilu varščine za njene pravdne stroške v višini 36.968,35 EUR. Vsak od tožencev je zahteval tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka, tožeča stranka pa povrnitve pritožbenih stroškov ni zahtevala.

Odgovor na pritožbo

4. Na pritožbo tožeče stranke, ki jo je sodišče prve stopnje tožencema poslalo le v vednost, je toženec odgovoril. Predlagal je, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne. Predlagal je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

O utemeljenosti pritožb

5. Pritožbe so utemeljene.

K odločitvi o pritožbah toženk

6. Pritožbi toženca in toženke sta po vsebini povsem enaki. Zato je pritožbeno sodišče s tem, ko je odgovorilo na eno pritožbo, smiselno odgovorilo na pritožbo vsakega od tožencev.

7. Drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo o skupni varščini tako za toženca kot za toženko, čeprav sta vsak od njiju podala ločen zahtevek. Zato tudi drži, da noben od tožencev ne ve, kolikšna varščina je rezervirana za pokrivanje njegovih stroškov. Taka odločitev pomeni absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek nejasen. To kršitev lahko v določenih situacijah na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP sanira pritožbeno sodišče samo. Vendar iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, v predmetni zadevi tega ni moglo storiti.

8. Zato je na podlagi tretjega odstavka 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

9. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je do odločitve o obstoju pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje o tem sporu, le delno ugodilo predlogu tožencev za položitev varščine. Zato je pri odločanju o višine varščine upoštevalo le nagrado za redni postopek v višini 4.517,50 EUR, nagrado za narok v višini 4.170,00 EUR in nagrado za odgovor na predlog za zavarovanje v višini 1.042,50 EUR ter pavšalne stroške v višini 40,00 EUR. Omenjeno nagrado za narok v višini 4.170,00 EUR je utemeljilo z negotovostjo tega stroška in pojasnilo, da je varščina v tem delu namenjena tudi morebitnim stroškom prevodov, katerih nastanek prav tako ni gotov. Iz tega dela obrazložitve torej ni jasno ali je sodišče prve stopnje zahtevku za plačilo varščine v višini 4.170,00 EUR ugodilo iz naslova stroškov za prevode ali nagrade za narok.

10. S tem, ko je sodišče prve stopnje le delno ugodilo predlogu tožencev za položitev varščine, je po vsebini izdalo delni sklep o varščini. Takega sklepa pa določilo 314. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP ne predvideva.

11. Drži pritožbeno stališče, da lahko tožena stranka varščino za pravdne stroške skladno z določilom 90. člena ZMZPP uveljavlja le do pripravljalnega naroka. Torej drži, da kasneje, če se bo ugotovilo, da je podana pristojnost slovenskega sodišča, tožena stranka nima pravne možnosti zahtevati dodatne za varščino stroške, ki bi nastali v nadaljnji fazi postopka. Če sodišče prve stopnje meni, da so zaradi negotovosti obstoja slovenske jurisdikcije zaenkrat izkazani le tisti stroški, ki so že nastali in ki bodo nastali v fazi odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, bi moralo odločiti drugače. V izreku sklepa bi moralo odločiti, koliko znaša varščina za vse predvidene pravdne in izvršilne stroške (torej stroške, povezane z izdajo začasne odredbe), s pritožbenimi stroški vred. Nato pa bi kvečjemu lahko plačilo pologa tožeči stranki naložilo v dveh fazah. V prvi fazi bi morala tožeča stranka (pod pretnjo, razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa) plačati varščino za vse predvidene stroške, nastale do določitve o slovenski jurisdikciji, v drugi fazi pa preostanek varščine. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa se z višino varščine, potrebne za kritje stroškov druge faze postopka, ni ukvarjalo. Predvidenim stroškom tožencev je tožeča stranka po višini v svojih vlogah izdatno ugovarjala. Zato izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ne more spremeniti. Če bi to storilo, bi v tem delu pravdnima strankama v celoti odvzelo pravico do pritožbe.

12. Napotek za nadaljnji postopek je razviden iz zgornje obrazložitve. K temu pa pritožbeno sodišče le še dodaja, da se bo, ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o varščini za stroške postopka, moralo opredeliti tudi do zahtevka tožene stranke za DDV in jasno pojasniti, na račun katerih postavk priznava varščino: na račun prevodov ali prvega naroka za glavno obravnavo in koliko za vsako posamezno postavko. Kateregakoli od teh stroškov bo zavrnilo, bo moralo tudi jasno obrazložiti, zakaj je to storilo.

K odločitvi o pritožbi tožeče stranke

13. V odločitvi o pritožbah toženk je konzumirana tudi odločitev o pritožbi tožeče stranke. Ker je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, je s tem ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke, čeprav njena pritožba vsebinsko ni utemeljena.

14. Pritožbeni navedbi glede vsebine 90. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) ni mogoče oporekati. Po določilu prvega odstavka tega člena mora takrat, kadar začne tuj državljan pravdo pred sodiščem Republike Slovenije, dati tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške. Drži, da določilo prvega odstavka 91. člena tega zakona govori o tožencu, torej o fizični osebi, druga toženka pa je pravna oseba. Vendar kot je pojasnjeno v nadaljevanju, je zmotno pritožbeno stališče, da se pravni osebi ne more naložiti plačilo varščine.

15. Iz pritožbe same izhaja, da je treba v konkretnem primeru uporabiti konvencijo med Kraljevino Jugoslavijo in Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske o medsebojni pomoči pri vodenju sodnih postopkov v civilnih in gospodarskih zadevah, ki so obravnavane ali utegnejo biti obravnavane pred nujnimi sodnimi organi, dne 27. februarja 2016 sklenjene v Londonu. Ta konvencija se, glede na to, da sta jo podpisali Jugoslavija in Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, na podlagi 3. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91) v zvezi s 1. členom ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91) uporablja po osamosvojitvi Republike Slovenije tudi za Slovenijo. V četrti alineji b. točke 1. člena te Konvencije pa državljan vsake pogodbenice pomeni tudi pravne osebe, ustanovljene ali registrirane po zakonih ozemlja vsake od pogodbenic. Iz tega sledi, da je zmotno pritožbeno stališče, da določila Konvencije za drugo toženko, ki je pravna oseba, ne veljajo.

16. Po 12. členu omenjene Konvencije je stranka, ki ima sedež v drugi državi, kot je država, v kateri teče postopek, oproščena plačila varščine, če ima v državi, v kateri postopek teče, premoženje. Zmotno je pritožbeno stališče, da premoženje, zaradi katerega mora biti oproščena plačila varščine, predstavlja vtoževana terjatev do tožene stranke. Tega premoženja tožeča stranka še nima. Ima le terjatev, ki pa je sporna. Tja do pravnomočnosti sodbe, s katero bo odločeno o tej terjatvi, bo torej sporno ali premoženje, ki je predmet pravde, tožeča stranka v Sloveniji sploh ima.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

17. Vsaka od pritožnic je zahtevala tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka. Odločitev o teh stroških je odvisna od uspeha ene ali druge stranke v pravdnem postopku. Po določilu prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz druge točke izreka tega sklepa.

18. Zahtevek za povrnitev stroškov, povezanih z odgovorom na tožbo, ki ga je vložil toženec, pa je pritožbeno sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Kot izhaja iz sodišču vrnjene povratnice, je sodišče prve stopnje pritožbo tožeče stranke tožencu poslalo le v vednost. Po določilu prvega odstavka 366. člena ZPP se v postopku s pritožbo zoper sklep uporabljajo smiselno določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, razen določb po odgovoru na pritožbo. V drugem odstavku tega člena so navedene izjeme od tega pravila, vendar sklep o varščini med temi izjemami ni naveden. Ker je toženec kljub povzetim določilom ZPP odgovoril na pritožbo tožeče stranke, stroški, povezani z odgovorom na pritožbo, ne morejo bremeniti tožeče stranke, tudi če toženec v pravdi uspe. Ti stroški glede na navedeno sodijo med nepotrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).