Jedro

V regresnem sporu med zavarovancem in zavarovalnico mora zavarovalnica dokazati svoje ravnanje v skladu z zavarovalno pogodbo (da je oškodovancu pravilno izplačala odškodnino) in dejstvo, ki po splošnih pogojih pomeni zavarovančevo kršitev te pogodbe (v konkretnem primeru vožnja pod vplivom alkohola), glede odgovornosti oziroma razbremenitve je dokazno breme na strani zavarovanca. Ta se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo, ali da ni (v celoti) kriv za prometno nezgodo, ali da zavarovalnica ni pravilno likvidirala škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba, popravni in dopolnilni sklep potrdijo.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim in dopolnilnim sklepom je odločeno, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 74878/2008, v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške v višini 437,82 EUR v roku 15 dni, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Znesek glavnice 3.698,55 EUR je tožeča stranka uveljavljala kot regresni zahtevek iz zavarovalne pogodbe (sklenjene s toženo stranko) zaradi izgube pravic iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, ker je tožena stranka prometno nesrečo povzročila pod vplivom alkohola.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbenem postopku vztraja, da ni ravnal v nasprotju s sklenjeno zavarovalno pogodbo in ni bil alkoholiziran. Očitno je bil postopek odvzema krvi nepravilen, ker so mu z alkoholom razkužili rano in šele nato odvzeli kri. Tožeča stranka ni dokazala, da je bil postopek odvzema krvi pravilen. Za prometno nesrečo ni kriv, ker v križišče ni zapeljal pri rdeči luči, s tem v zvezi podaja svojo oceno vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh skupaj. Navaja, da priča J. ob dogodku ni bila navzoča in da sodišče brez utemeljenega razloga ni verjelo izpovedbama prič N. F. in R. V. ter sledilo pristranskemu izvedenskemu mnenju, čeprav je bila prav nasprotna udeleženka tista, ki je z veliko hitrostjo in pri rdeči luči pridivjala v križišče in trčila v motorista. Vseh delov na avtomobilu ni bilo potrebno zamenjati. Zavarovalnica ni preverjala, koliko je bil posamičen del poškodovan in ali bi ga morda lahko popravili, kar bi bilo cenejše od menjave. Tožnica bi morala z izvedencem avtomobilske stroke dokazati, da je utemeljeno izplačala tako visok znesek odškodnine. Sodišče ni upoštevalo izpovedi priče J., da je bil regres v celoti odpisan. Ker je toženi regres delno že poplačal, bi sodišče ta znesek moralo valorizirati na dan izdaje sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V regresnem sporu med zavarovancem in zavarovalnico mora zavarovalnica dokazati svoje ravnanje v skladu z zavarovalno pogodbo, to je, da je oškodovancu pravilno izplačala odškodnino, in dejstvo, ki po splošnih pogojih pomeni zavarovančevo kršitev te pogodbe (v konkretnem primeru vožnja pod vplivom alkohola), glede odgovornosti oziroma razbremenitve je dokazno breme na strani zavarovanca. Ta se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo, ali da ni (v celoti) kriv za prometno nezgodo, ali da zavarovalnica ni pravilno likvidirala škode.

5. Zmotno je stališče pritožbe, da je dokazno breme o pravilnem postopku odvzema krvi na strani tožeče stranke, niti ni na njej dokazno breme, da je povzročitev prometne nesreče v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo toženca. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno povzelo določila Splošnih pogojev avtomobilske odgovornosti, v skladu s katerimi vsi zavarovanci izgubijo pravice iz zavarovanja, če imajo v krvi večjo količino alkohola od dovoljene. Alkoholimetrična analiza je bila opravljena na Inštitutu za sodno medicino in je pokazala 1,7 g/kg alkohola v krvi. Dovoljena meja je 0,50 kg/g. Tudi iz izvedenskega mnenja, ki se nahaja na list. št. 23, sledi, da zdravila, ki jih je toženi prejel pred odvzemom krvi v bolnišnici, na koncentracijo alkohola niso imelo vpliva in da je bila dovoljena meja 0,50 g/kg zagotovo presežena.

6. Pritožnik tudi v pritožbenem postopku vztraja, da za prometno nesrečo ni odgovoren, ker je krivda zanjo na strani domnevne oškodovanke, saj je bila prav ona tista, ki je v križišče zapeljala pri rdeči luči, vozila pa je tudi prehitro. Dokazno breme, da ni kriv za prometno nesrečo, je na strani toženca, ki se tudi po oceni sodišča druge stopnje svoje odgovornosti ni uspel razbremeniti. Sodišče prve stopnje je ugotovitve v zvezi s potekom prometne nesreče oprlo na izpovedbo oškodovanke J. L., ki je izpovedala, da je v križišče zapeljala, ko se je na semaforju prižgala zelena luč. Takšno izpovedbo je potrdila priča K. J. P., ki je v križišču stala za oškodovanko. Pritožbene navedbe, da ni bila priča dogodka je pavšalna in jo je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo zavrnilo. Zaslišana v postopku pred sodnikom za prekrške je priča N. F. izpovedala, da se je motorist mimo nje pripeljal kot šus in da je skozi križišče zagotovo zapeljal pri rdeči luči. Iz izpovedbe priče R. V. sledi, da ni zaznal, kakšna luč je gorela v smeri vožnje motorista, ko je ta zapeljal v križišče. Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ki je za potrebe tega pravdnega postopka izvedel ogled kraja nezgode in preučil vse variante, o katerih so izpovedovale zaslišane priče. Že izpovedba zaslišanih prič je nudila sodišču prve stopnje dovolj podlage za zaključek, da je v smeri vožnje, iz katere je prihajal toženi, na semaforju svetila rdeča luč, v trenutku, ko je ta zapeljal v križišče. Da je prav toženi odgovoren za nastanek prometne nesreče, je ugotovil tudi izvedenec, ki je bil postavljen v pravdnem postopku, kjer je toženi nastopal kot tožnik, tožeča stranka pa je bila tožena. Nenazadnje je bil pritožnik pravnomočno obsojen za prekršek, da je kršil določilo prvega odstavka 119. člena ZVCP, s tem, da je v križišču C. in D. ulice zapeljal v križišče in vozil naravnost v smeri L. v trenutku, ko je na semaforju za njegovo smer vožnje svetila rdeča luč.

7. Navedba tožnika na naroku dne 8. 5. 2013, da predlaga postavitev novega izvedenca prometne stroke, ker ta ni povzel pravilnega izhodišča vožnje toženca, na podlagi vsega zgoraj navedenega tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni vzbudila dvoma v delo sodnega izvedenca. Pritožnik v postopku na prvi stopnji ni opozoril na nasprotja ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, zaradi katerih bi nastal utemeljen dvom v pravilnost mnenja. Zato je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da niso bili podani pogoji za postavitev novega izvedenca in je očitek o absolutno bistveni kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v celoti neutemeljen. Ker iz izpovedbe prič in oškodovanke sledi, da je tik pred nezgodo stala v križišču, ker je gorela rdeča luč, nato pa je, ko se je prižgala zelena puščica, speljala, so neutemeljene pavšalne navedbe toženca o previsoki hitrosti, s katero naj bi nasprotna udeleženka pripeljala v križišče, kot tudi očitki izvedencu, da je pri ugotavljanju hitrosti ravnal pristransko.

8. Sodišče prve stopnje je glede odgovornosti toženca navedlo obsežne in pravilne razloge, na katere se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Ob upoštevanju razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, je pravilen zaključek, da je bila prometna nesreča povzročena izključno po krivdi toženca.

9. V postopku ni bilo sporno, da je zavarovalnica odškodnino oškodovanki že izplačala. Pritožnik pa tudi v pritožbenem postopku vztraja, da je zavarovalnica izplačala previsoko odškodnino. Meni, da je izplačani znesek glede na starost in vrednost vozila previsok, prav tako ni prepričan, da je bilo potrebno menjavati dele. Zavarovalnica je sodišču predložila zapisnik o ogledu poškodovanega vozila z normativi dela in ličarskega materiala, v katerem so natančno navedeni vsi deli, ki jih je potrebno zamenjati in popraviti, kot tudi oznake, v katerih primerih gre za tehnično manj zahtevna in v katerih za tehnično srednje zahtevna opravila. Ta zapisnik je bil narejen 24. 5. 2005, torej le štiri dni po prometni nezgodi, ki je bila 20. 5. 2005. Račun A. v skupnem znesku 723.1655,49 EUR je vseboval specifikacijo novo vgrajenih delov, porabljenega ličarskega materiala in opravljenega dela po normativih proizvajalca in se je ujemal z zapisnikom o ogledu poškodovanega vozila. Gola navedba toženca, da bi bilo ceneje, če bi nekatere dele popravili in ne zamenjali, je povsem pavšalna in zato neutemeljena. Pritožnik tudi ne navaja, koliko naj bi bilo vozilo oškodovanke staro oziroma vredno, zato je pavšalna in neutemeljena navedba, da bi bilo izplačilo totalke mogoče bolj racionalno od popravila.

10. Ker toženi ni uspel dokazati, da v času prometne nezgode ni bil pod vplivom alkohola in je zato izgubil zavarovalne pravice, je odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžan zavarovalnici povrniti oškodovancu izplačani znesek z obrestmi in stroški, pravilna. Za odločitev v tej zadevi ni bistveno, da se je toženi z zavarovalnico dogovarjal o delnem odpustu dolga. Tega dogovora očitno ni dosegel, zato je tožeča stranka vložila tožbo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja revalorizacijo delnega plačila regresa na dan izdaje sodbe. Višina premoženjske škode ni bila ugotovljena šele z izpodbijano sodbo, ampak že v juliju 2005, ko je bilo oškodovankino vozilo popravljeno in je tožeča stranka znesek potreben za stroške popravila, nakazala na račun servisa, ki je popravilo opravil. 11. Toženi s pritožbo izpodbija tudi popravni sklep z dne 26. 6. 2013, v katerem je sodišče popravilo opravilno številko sklepa o izvršbi, v kateri je letnico 2012 nadomestilo z letnico 2008, odločitev o stroških postopka pa popravilo tako, da je namesto tožeče, tožena stranka tista, ki je dolžna povrniti stroške pravdnega postopka nasprotni stranki. Vse navedeno sledi tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in sodbe, saj je bila tožena stranka tista, ki je v postopku na prvi stopnji propadla, zato je logično, da mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Iz listinske dokumentacije v spisu pa sledi, da je bil sklep o izvršbi izdan v letu 2008 in ne v letu 2012. Sodišče ima v določilu 328. člena ZPP pooblastilo, da lahko kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote. To je sodišče prve stopnje tudi storilo in pisne napake, na katere je bilo opozorjeno s strani tožeče stranke, z izpodbijanim popravnim sklepom popravilo.

12. V zvezi z dopolnilnim sklepom pritožba sodišču prve stopnje očita, da je tožeči stranki priznalo zamudne obresti v primeru prepoznega plačila stroškov postopka, čeprav tožeča stranka tega sploh ni zahtevala. Navedbe, da tožeča stranka ni zahtevala plačila zamudnih obresti v primeru zamude, so protispisne. In ker sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka v sodbi ni odločilo, je po opozorilu tožeče stranke pravilno izdalo dopolnilno sodbo, v kateri je odločilo tudi o plačilu zamudnih obresti za primer zamude. Pooblastilo za to je imelo v 325. členu Zakona o pravdnem postopku.

13. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa in sodbo sodišča prve stopnje.

14. Izrek o stroških postopka za tožečo stranko je odpadel, ker jih ta v pritožbenem postopku ni priglasila, tožena stranka pa je skladno z določilom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP dolžna nositi svoje stroške pritožbenega postopka sama.