Jedro

V FLRJ in SFRJ nepremičnina v splošni rabi (javno dobro) ni mogla biti predmet pravnega prometa, zato tudi njeno priposestvovanje ni bilo možno.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče je zavrnilo ugotovitveni zahtevek, da sta tožnika solastnika, vsak do ½, nepremičnine, parc. št. 2237/2, k.o. A. in tožeči stranki naložilo obveznost plačila 232,69 € pravdnih stroškov tožene stranke.

Iz vseh treh, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov se pritožuje tožeča stranka. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da sodišče ni ugotavljalo dobre vere vsakega posestnika samostojno in trdi, da se do dobre vere tožnikov sodišče ni opredelilo. Prvi tožnik je izpovedal o svoji dobri veri vse do enega leta in pol pred zaslišanjem. Nasprotuje ugotovitvi, da je tožeča stranka nepremičnino lahko priposestvovala leta 1928, ker je v priposestvovalno dobo šteto tudi obdobje, ko je bila po oceni sodišča nepremičnina delno v lasti pravnih prednikov tožeče stranke. Ugotavlja, da tožena stranka ni zatrjevala in dokazovala, da bi bila tožeča stranka nepoštena posestnica, zato je sodišče pogoje za priposestvovanje zmotno presojalo. Ravno tako ni podlage za stališče, da bi tožeča stranka morala izkazati pravni naslov za svojo posest. Poudarja, da je predmet samostojnega priposestvovanja lahko tudi del nepremičnine. Trdi, da se priposestvovanje razteza vse do uveljavitve SPZ, ki izključuje pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem na javnem dobru. Po sporni nepremičnini v naravi nikoli ni potekala pot, ki bi vodila na K. vrh, zato je drugačna ugotovitev sodišča napačna. Prav tako ni točna ugotovitev sodišča, da se je najkasneje leta 1963 začela uporabljati druga cesta. Ta pot se namreč v naravi uporablja že od nekdaj in je vedno služila kot meja, do katere so bile nepremičnine v lasti tožeče stranke. Če bi sodišče izvedlo ogled, bi si razjasnilo predstavo o odločilnih dejanskih okoliščinah.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnika s tožbo ne moreta uspeti že iz tega razloga, ker je mogoče priposestvovati samo prostorsko določen del zemljišča in ne idealnega deleža. Kot lastnika sosednjih parcel uveljavljata priposestvovanje sosednjega zemljišča, ki ga uživata (že prej pa njuni pravni predniki) do v naravi vidne javne poti, ki poteka po parc. št. 164/146, 164/149, 164/150... , z zahtevkom pa uveljavljata idealen ½ solastninski delež sporne nepremičnine. Da bi izvrševala posest na istem delu sporne nepremičnine, tožnika ne zatrjujeta. Prvi tožnik, zaslišan kot stranka je izpovedal, da sta z bratom (drugim tožencem) obdelovala vsak svoje in sta torej tudi aktivno legitimirana zgolj za uveljavljanje priposestvovanja vsak svojega zemljišča - tistega dela, ki ga ima vsak od njiju v posesti.

Tudi z zahtevkom za tisti del zemljišča, ki ga ima vsak od njiju v posesti, tožnika ne moreta biti uspešna.

Zaradi dejstva, da je bila sporna nepremičnina odmerjena in vpisana kot javno dobro od leta 1931 dalje (neprerekana trditev tožene stranke), pravni predniki tožnikov sporne nepremičnine niso mogli priposestvovati. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo in argumentiralo, da se je zakonita doba priposestvovanja iztekla leta 1928, zato s priposestvovanjem pridobljena pravica ne sme iti v škodo pravnemu predniku tožene stranke, ki se je zanesel na zemljiškoknjižne podatke in pravico pridobil od lastnika. Če se priposestvovalna doba ne bi iztekla do vknjižbe javnega dobra (kar trdi pritožba), pogojev za priposestvovanje ni, ker ob odmeri javnega dobra pravni predniki tožnikov niso mogli biti v dobri veri, da je sporno zemljišče njihovo. Pravni predniki tožnikov so bili z osnovanjem javnega dobra seznanjeni tako zaradi odmere na kraju samem kot zaradi vpisa v zemljiško knjigo in po letu 1931 niso mogli biti več v dobri veri, da uživajo svoje zemljišče. Zakon o notranji ureditvi, osnavljanju in popravljanju zemljiških knjig (1) je namreč za poočitev svojstva pri zemljiščih, ki so javno dobro, predvideval oklice, ki so se morali razglasiti ob priliki, ko se je javno dobro vpisalo v zemljiško knjigo. V 3. odstavku 10. čl. tega zakona je določeno, da se oklici razglase v prizadetih občinah tako, kakor je običajno v dotičnem kraju, nadalje na sodni deski in na občinski deski.

Po drugi svetovni vojni niti tožnika niti njuni pravni predniki sporne nepremičnine niso mogli priposestvovati, ker določb Občnega državljanskega zakonika, kolikor se nanašajo na priposestvovanje zemljišča v državni lasti, ni mogoče uporabiti. Po uveljavitvi Zakona o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1946 in med sovražnikovo okupacijo (2) so se prejšnji predpisi lahko uporabljali le toliko, kot niso bili v nasprotju z ustavo FLRJ, ustavami ljudskih republik, zakonov in drugih predpisov, ki so ji izdali pristojni organi nove države in tudi ne z načeli pravnega reda nove države. Nepremičnine v splošni rabi v novi državi niso mogle biti predmet pravnega prometa, zato tudi njihovo priposestvovanje ni bilo možno - 2. čl. Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (3), uveljavljen s spremembo, objavljeno v Uradnem listu SFRJ, št. 15/65; 2. odstavek 3. čl. Zakona o prometu z nepremičninami - ZNP (4): 2. in 29. čl. Zakona o lastninskopravnih razmerjih (5).

Iz gornjih razlogov se ostali pritožbeni razlogi pokažejo kot pravno nepomembni. Pritožbeno sodišče ni zaznalo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožba zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

(1) Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 146/LIII/308 z dne 1. julija 1930. (2) Uradni list FLRJ, št. 86-605/46 z dne 25.10.1945. (3) Uradni list FLRJ, št. 26/54. (4) Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86. (5) Uradni list SFRJ, št. 6/80.