Jedro

Z avalom se zavaruje plačilo menice, ne pa plačilo obveznosti iz temeljnega posla. Porok odgovarja za obveznosti dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je porok (honorat), vendar odgovarja tudi, če je honoratova obveznost nična. Avalist ima uspešen ugovor zoper upnika le, če dokaže, da je upnik bianco menico izpolnil v nasprotju z meničnim pooblastilom.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju In 9/2009 z dne 10. 2. 2009 v zvezi s sklepom istega sodišča In 9/2009 z dne 8. 5. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3964/2012 z dne 19. 11. 2012, zoper tožnike nedopustna glede plačila zamudnih obresti od glavnice v višini 44.789,41 EUR od 17. 1. 2000 dalje, kolikor presegajo 44.789,41 EUR in zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v višini 610,15 EUR od 30. 5. 20101 dalje, kolikor presegajo 610,15 EUR; v preostalem delu (kot je to razvidno iz izreka sodbe) je tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe zavrnilo, zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna povrniti prvi tožnici in drugemu tožniku neupravičeno prejeta denarna nakazila v višini 9.813,07 EUR, povečana po veljavni obrestni meri od dneva prejema denarnih nakazil ter zakonite zamudne obresti od izdaje sodbe do plačila, v petnajstih dneh po pravnomočnosti; odločilo, da stranki sami nosita svoje stroške postopka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe so tožniki vložili pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Prva tožnika vztrajata, da sta v dveh pogodbah podpisala menično poroštvo kot lastnika podjetij in ne kot fizični osebi. Kot lastnika podjetja sta poroka do višine tržne vrednosti podjetja, fizična oseba pa odgovarja z vsem svojim premoženjem. Vsi avali so bili dani na bianco menice. Avalist lahko ugovarja, da vsebina menice ni bila izpolnjena v skladu z vsebino osnovnih pogodb. V konkretnem primeru gre prav za to. Obe družbi sta bili izbrisani iz sodnega registra. Po pravnomočnosti sklepa o izbrisu je lastninska pravica prešla na novega lastnika, ostala je le obligacijska zaveza obeh prejšnjih lastnikov. Višini obligacijske zaveze sta bili javno objavljeni in sta enaki ustanovitvenima kapitaloma posamezne družbe. Stvarni pravici se je toženka odpovedala v korist pravnega naslednika izbrisanih družb. Po pogodbah, po katerih je z avalom na bianco menici jamčila lastnica podjetja A., d. o. o., bi banka lahko menico izpolnila le na denarni znesek, za katerega je jamčila lastnica, po pogodbah, po katerih je z avalom na bianco menici jamčil lastnik podjetja Z, d. o. o., pa bi banka lahko menice izpolnila le na vrednost, za katero je jamčil njegov lastnik. Vrednost obeh podjetij je bila dokončno znana šele ob pravnomočnosti obeh sklepov o izbrisu. Višina meničnega poroštva obeh lastnikov je bila znana šele po zaključku glavne obravnave v zadevi I P 248/2004, z dne 11. 7. 2005. Obstaja spor o dejstvih glede višine terjatve, višina terjatve, ki jo je vtoževala upnica na podlagi izvršilnega naslova I P 248/2004 ni prešla na upnico – toženko, prav tako pa tudi obveznost ni prešla na dolžnika (takratna lastnika obeh podjetij).

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V okviru trditvene in dejanske podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče sprejema in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Tožba, kolikor se nanaša na nedopustnost izvršbe, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. In 9/2009, temelji na določbi 59. člena ZIZ.(1) Izvršilna naslova v tej izvršilni zadevi predstavljata pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju I P 248/2004 z dne 11. 7. 2005, po kateri sta prva tožnica in drugi tožnik dolžna sedanji toženki plačati 3.946,16 EUR (prej 945.658,81 SIT) z zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2005 dalje in 44.789,40 EUR (prej 10.733,333,74 SIT) z zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2001 dalje in ji povrniti izvršilne ter pravdne stroške, ter sodba istega sodišča I P 427/2006 z dne 10. 1. 2008, po kateri je tretji tožnik za izterjavo terjatve sedanje toženke do drugega tožnika, dolžan dovoliti izvršbo na svoje premoženje.

7. Zahtevek na nedopustnost izvršbe lahko meri na samo izvršbo, ne pa na izvršilni naslov. Prav to pa so poskušali storiti tožniki, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 248/2004 je bilo ugotovljeno, da je toženka dala dve posojili podjetju A. d. o. o., Kranj po 41.729,26 EUR (10.000.000,00 SIT) in eno posojilo v znesku 20.864,63 EUR (5.000.000,00 SIT). Podjetje je kot trasant izdalo tri bianco menice v zavarovanje teh posojil in z meničnimi izjavami pooblastilo imetnika menice, da menico izpolni skladno z dogovorom za določeno vsoto, z določenim datumom zapadlosti in z drugimi sestavinami. Prva tožnica in drugi tožnik sta vse tri menice podpisala kot menična poroka – avalista. S tem sta jamčila za trasanta (A., d. o. o.) in po 31. členu Zakona o menici (ZM) odgovarjata enako kot trasant. Na podlagi menic in meničnih izjav je bilo tožnikoma kot avalistoma naloženo plačilo sedanji toženki zgoraj navedenih zneskov. V tožbi na nedopustnost izvršbe sta tožnika trdila, da je upnica (sedaj toženka) bianco menice izpolnila v nasprotju z dogovorom, da je potrebno v tem postopku ponovno preveriti utemeljenost terjatev, da je prva tožnica le po eni posojilni pogodbi dala poroštvo kot fizična oseba, sicer pa ona in drugi tožnik kot lastnika in družbenika, zato ne bi smela biti pasivno legitimirana, poleg tega pa še podajala navedbe v zvezi z vloženimi nadzorstvenimi pritožbami in predlogi za službeni nadzor nad delom sodnikov. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da so navedbe o nadzorstvenih pritožbah in predlogih za službeni nadzor za odločitev seveda nepomembne, z ostalimi trditvami pa skušata tožnika nedovoljeno poseči v izvršilni naslov. Pravilno in zakonito se do teh trditev sodišča prve stopnje zato sploh ni opredeljevalo in se do njih ne bo opredelilo tudi ne pritožbeno sodišče. 8. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so tudi sicer tovrstne trditve tožnikov, tudi pritožbene, neutemeljene, upoštevaje, da se z avalom zavaruje plačilo menice (29. člen ZM), ne pa plačilo obveznosti iz temeljnega posla. Porok odgovarja za obveznosti dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je porok (honorat), vendar odgovarja tudi, če je honoratova obveznost nična. Avalist ima uspešen ugovor zoper upnika le, če dokaže, da je upnik bianco menico izpolnil v nasprotju z meničnim pooblastilom, kar se je ugotavljalo že v postopku I P 248/2004 in je bil takšen ugovor sedanjih prvih dveh tožnikov zavrnjen kot neutemeljen. V tožbi na nedopustnost izvršbe ga tožniki ne morejo ponovno uveljavljati.

9. Pritožniki še trdijo, da obveznost ni prešla na upnico (sedanjo toženko), prav tako pa obveznost tudi ni prešla na dolžnika (sedaj tožnika), takratna lastnika podjetij A. in Z., v smislu ugovora iz 12. točke 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, ko naj torej ne bi bili izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da z ugovori kot so jih postavili, tega niso izkazali. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožniki niti ne zatrjujejo, na koga (katerega upnika ali dolžnika različnega od upnika in dolžnika iz izvršilnega naslova) naj bi obveznosti oziroma terjatve iz navedenih sodb sploh prešle in pravilno ugotovilo, da v izvršilnem postopku glede tega ni prišlo do nobenih sprememb, do nobenega prehoda terjatev ali dolga na kakšno drugo osebo, saj so upniki in dolžniki isti kot v izvršilnem naslovu.

10. Tožniki so ugovarjali tudi, da je bila terjatev delno plačana po izdaji izvršilnega naslova I P 248/2004 z dne 11. 7. 2005 in sicer naj bi bil plačan tudi znesek 435,23 EUR z zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2004 dalje do plačila in to s strani družbe L., d. o. o. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da temu ni tako, dokazna ocena je prepričljiva in jo pritožbeno sodišče sprejema (16. do 18. točka obrazložitve), pritožba pa takšnega zaključka niti ne izpodbija.

11. V posledici povedanega tožniki tudi niso upravičeni do vrnitve zneskov, ki so bili plačani toženki na podlagi izvršbe (glej razloge 25. in 26. točke obrazložitve). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v tem obsegu prepričljiva in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema, tudi tega zaključka pa pritožba sploh ne izpodbija.

12. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev, lahko dolžnik v 30-ih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.