Jedro

Ker je trajanje že pridobljene patentne pravice, za katero pa v odločbi ni določen rok njenega trajanja, spremenila že novela zveznega zakona ZVITIZR iz leta 1990 na 20 let od prijave patenta, Urad RS za varstvo industrijske lastnine pri prenosu te pravice po ZIL te pravice ni skrajšal, saj jo je priznal 20 let od prijave patenta, enako torej, kot je to določila že prej navedena novela zveznega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za prenos pravic patenta, ki ga je dne 21.2.1983 z odločbo podelil Zvezni zavod za patente, ker je trajanje veljavnosti patenta poteklo 27.7.1993, saj po 37. členu Zakona o industrijski lastnini (ZIL) traja veljavnost patenta dvajset let, šteto od datuma vložitve patentne prijave. Patentna prijava je bila v tem primeru vložena dne 27.7.1973. Ker je trajanje veljavnosti patenta že poteklo, je tožena stranka zahtevo zavrnila na podlagi 2. odstavka 122. člena ZIL.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke, ker ta ni pravilno uporabila materialnega prava. Zahteva za prenos patenta oziroma za vzdrževanje veljavnosti patenta je bila vložena 11.1.1993, torej v času, ko je še veljala določba 122. člena ZIL, po kateri so vse pravice industrijske lastnine, prijavljene ali priznane po Zveznem zavodu za patente v Beogradu do dneva, ko je začel veljati ta zakon (ZIL), razen označb porekla blaga, veljale neokrnjeno v Republiki Sloveniji do izteka njihove veljavnosti. Skladno s 123. členom ZIL bi zato morale biti obravnavane po prej navedeni določbi 122. člena tega zakona. Tožena stranka pa je zahtevo za prenos patenta, vloženo 11.1.1993, podeljenega pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu, z veljavnostjo od 18.6.1982, zavrnila po novelirani določbi 122. člena ZIL in je s tem trajanje priznane pravice skrajšala, saj je priznala patentu veljavnost le do 27.7.1993, ne pa do 18.6.1997 (patent je bil s strani Zveznega zavoda za patente v Beogradu priznan po določbah, ki so določale, da patent velja 15 let od dneva objave sklepa o priznanju pravice). Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bila prijava za patent, ki je predmet upravnega spora, vložena 27.7.1973. Patent je bil tožniku podeljen z odločbo Zveznega zavoda za patente v Beogradu (ZZP) dne 21.2.1983. Po Zakonu o patentih in tehničnih izboljšavah (Uradni list FLRJ, št. 44/60, 28/62 in Ur.l. SFRJ, št. 24/74) je bila doba trajanja patenta 15 let od izdaje (pravilno: objave) odločbe. Z veljavnostjo Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja - ZVITIZR (Uradni list SFRJ, št. 34/81) je veljalo trajanje patenta 7 let od dneva vložitve patentne prijave. Določba 77. člena novele tega zakona (Uradni list SFRJ, št. 3/90) pa je določila, da registrirane pravice, s katerimi so zavarovani izumi in znaki razlikovanja, ki veljajo, ko začne veljati ta zakon, veljajo še naprej in se zanje uporabljajo določbe tega zakona. Torej rok veljavnosti za patente, ki so veljali na dan 27.1.1990, je 20 let od dneva vložitve prijave. Ker je bila prijava pri ZZP vložena 27.7.1973, je veljavnost prenehala po 20 letih, to je 27.7.1993. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je neutemeljena.

V stvari gre za zavrnitev tožnikove zahteve za prenos pravic patenta, ki ga je podelil ZZP z odločbo z dne 10.12.1981 objavljeno 18.6.1982. Tožena stranka svojo odločitev opira na določbi 37. in 122. člena - ZIL (Uradni list RS, št. 13/92 in 27/93) in pri tem navaja, da je bila v konkretni stvari patentna prijava vložena 27.7.1973 in so zato v skladu z že navedenima določbama ZIL pravice iz patenta prenehale veljati 27.7.1993. Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se uporablja tudi v tem postopku, organ praviloma odloča po predpisu, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. Ker ZIL tega vprašanja posebej ne ureja in ker v zadevi ni sporno, da je v času odločanja o zadevi (13.1.1994) že veljala novela ZIL, je tožena stranka ravnala zakonito, ko je pri odločanju uporabila določbe zakonske novele. V 1. odstavku 37. člena ZIL je določeno, da veljavnost patenta traja dvajset let, šteto od datuma vložitve patentne prijave. Iz določbe 122. člena tega zakona pa izhaja, da pravice industrijske lastnine, prijavljene ali podeljene pri ZZP v Beogradu do vključno 3. aprila 1992, razen označb porekla blaga, veljajo v Republiki Sloveniji, če so do 1.3.1994 prenešene na Urad (zadji del besedila te določbe, "če so do 1.3.1994 prenešene na Urad", od 7.6.1997 dalje ne velja več - odločba US, Uradni list RS, št. 34/97). Roki veljavnosti prenešenih pravic se računajo po določbah tega zakona, pri čemer se upošteva dan vložitve prijave pri ZZP. Tožnik v tožbi sam navaja, to pa potrjujejo tudi podatki v spisih, da je bila odločba ZZP v Beogradu objavljena 18.6.1982. Navaja še, da mu je bilo v skladu z Zakonom o patentih in tehničnih izboljšavah pravica (Uradni list SFRJ, št. 34/81 in 3/90) podeljena za obdobje 15 let od objave odločbe o priznanju pravice, torej do 18.6.1997. ZVITIZR, ki je bil uveljavljen 27.6.1981, uporabljati pa se je začel 27.12.1981, v prehodni določbi 178. člena določa, da registrirane pravice, s katerimi so zavarovani izumi, ki veljajo na dan, ki je določen za začetek uporabe tega zakona, veljajo še naprej in se bodo zanje, razen glede trajanja teh pravic, uporabljale določbe tega zakona. Iz navedene določbe torej jasno izhaja, da se po določbah prejšnjega zakona iz leta 1960 nadaljuje trajanje že pridobljenih pravic iz patenta. Te pa so se po določbi 34. člena zakona iz leta 1960 pridobile z vpisom v patentni register. Iz izpodbijane odločbe izhaja, in tožnik tega ne izpodbija, da je bil sporni patent od ZZP podeljen z odločbo dne 21.2.1983 (registracija odločbe). Torej v tem primeru ob začetku uporabe ZVITIZR (27.12.1981) navedeni patent še ni bil registriran, zato se prehodna določba 178. člena ZVITIZR zanj ni mogla uporabiti. Ker se tožnik glede trajanja pravic iz spornega patenta sklicuje le na zakonske določbe, ne navaja pa, pa tudi sicer iz podatkov spisov ni razvidno, da bi bil čas trajanja patenta naveden v odločbi s katero se je podelil in ob dejstvu, da so se določbe zakonov, ki so v tem obdobju urejale čas veljavnosti patentnih pravic, spreminjale in se je praviloma spremenjen čas veljavnosti trajanja pravic nanašal tudi na patente, ki so bili že registrirani (z začetkom uporabe ZVITIZR je čas veljavnosti patenta trajal sedem let, šteto od dneva vložitve patentne prijave - 51. člen, z novelo tega zakona leta 1990 pa se je čas veljavnosti spremenil na 20. let od vložitve patentne prijave), tožnikova trditev, da mu je tožena stranka skrajšala že pridobljeno pravico (15 let), ne drži. Trajanje navedenih patentnih pravic, je spremenila že novela ZVITIZR (na 20 let od prijave patenta), kar pomeni, da tožena stranka z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi določb ZIL, trajanja priznane pravice ni skrajšala, kot to zatrjuje tožnik.

Na podlagi navedenega in ker v stvari ni sporno, da je bila odločba o podelitvi patenta registrirana dne 21.2.1983, je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).