Jedro

V zvezi s trditvijo, da je bila nepremičnina parc. št. 1 k. o. X očetu pritožnic podarjena že v letu 1972 – in ne leta 1985, ko je bila sklenjena pisna darilna pogodba, sta bili pritožnici med zapuščinskim postopkom napoteni na pravdo, a tožbe nista vložili. Glede na to in ob upoštevanju 52. člena ZD, po katerem se darilo, ki naj se vračuna, oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi, se sklep pravilno opira na ugotovitve o stanju podarjene nepremičnine v letu 1985.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dedinje M. P., M. K. in S. U. same trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (med drugim) odločilo, da v zapuščino spadajo tudi orgle v vrednosti 1.000 EUR in da sta dedna deleža M. P. in B. P. potem, ko je bilo opravljeno vračunanje darila v vrednosti 58.632,10 EUR, že poplačana.

2. Zapustnikovi dedinji M. P. in B. P. v pritožbi zoper sklep uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Trdita, da sta ves postopek vztrajali, da nepremičnina parc. št. 1 k. o. X, ki jo je zapustnik podaril njunemu očetu, ob daritvi ni imela statusa stavbnega zemljišča. Sodišče se ni opredelilo do trditve, da je bilo zemljišče dejansko podarjeno že v letu 1972 in da je bilo takrat kategorizirano kot njiva tretjega katastrskega razreda. V listini, imenovani oporoka, ki jo je 7. 8. 2002 sestavil zapustnik, je izrecno navedeno, da je pokojni M. M. vsa potrebna dovoljenja pridobil sam in da je pri gradnji hiše delal in zidal tudi njegov tast, ki razen hrane ni dobil plačila za 228 ur. Nepravilen je zaključek, da ni mogoče upoštevati njune trditve, da ni šlo za stavbno zemljišče. Argument, da so bili v času sklenitve darilne pogodbe ustvarjeni pogoji za pridobitev gradbenega dovoljenja, ni pravilen. V takem primeru M. M. ne bi bilo treba plačati odškodnine za spremembo namembnosti. Če bi šlo za stavbno zemljišče, bi bil mogoč le prenos pravice uporabe, ne pa prenos lastninske pravice. Sosednja parcela je še danes kmetijsko zemljišče. Pokojni je sicer pričel z gradnjo, vendar je bila ta 1997 ustavljena, pokojni M. M. pa je bil napoten na pridobitev ustreznih dovoljenj. To je bilo mogoče šele po spremembi družbenih planov, ki so uvrstili zemljišče med zazidljiva. Pri vrednosti darila tudi zmotno ni bila upoštevana vrednost opravljenega dela. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno tudi glede vrednosti orgel. 3. Dedinje P. P., M. K. in S. U. v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrženje, podrejeno pa njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi s trditvijo, da je bila nepremičnina parc. št. 1 k. o. X očetu pritožnic podarjena že v letu 1972 – in ne leta 1985, ko je bila sklenjena pisna darilna pogodba, sta bili pritožnici med zapuščinskim postopkom napoteni na pravdo, a tožbe nista vložili. Glede na to in ob upoštevanju 52. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), po katerem se darilo, ki naj se vračuna, oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi, se sklep pravilno opira na ugotovitve o stanju podarjene nepremičnine v letu 1985. 6. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovljene vrednosti nepremičnine, ki temelji na ugotovitvi, da je šlo za stavbno zemljišče. Sklep se opira na ugotovitve izvedenskega mnenja, da je bila sporna nepremičnina v prostorskih aktih, veljavnih ob sklenitvi darilne pogodbe, uvrščena v območje zazidljivih površin in namenjena za stanovanjsko gradnjo. Izvedenec je navedel, da se tako zemljišče ceni kot stavbno zemljišče, ker so že ustvarjeni urbanistični pogoji za pridobitev gradbenega dovoljenja. Gre za mnenje izvedenca, katerega pravilnosti pritožnici zgolj z nasprotno trditvijo ne moreta ovreči, okoliščino, da še ni bila plačana odškodnina za spremembo namembnosti, na katero opozarja pritožba, pa je izvedenec upošteval. Druge okoliščine, na katere opozarjata v pritožbi, pritožnici prvič navajata v pritožbi, ne da bi navedli razloge, zaradi katerih jih nista mogli uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na to niso upoštevne (drugi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Na pravilnost ocene o vrednosti podarjene nepremičnine ne moreta vplivati niti okoliščini, da je obdarjenec pridobil dovoljenja za gradnjo in da je njegov tast neodplačno pomagal pri gradnji.

7. Potem, ko je izvedenec za klasična glasbila navedel, da ne more opraviti cenitve orgel, so sodedinje predložile sporočilo izdelovalca orgel T. M., iz katerega izhaja, da pozna sporne orgle in da njihova vrednost ne presega 1.000 EUR. V sklepu je ugotovljeno, da so to vrednost vse dedinje sprejele, iz zapisnika o zapuščinski obravnavi pa ne izhaja, da bi v zvezi s to vrednostjo pritožnici karkoli navedli. Glede na to pritožba zgolj s sklicevanjem na nepostavitev izvedenca, ki sta ga predlagali sami (in ki je sicer v imenu sodnih izvedencev vpisan za področje cenitev strojev in opreme), nista vzpostavili dvoma v pravilnost ugotovljene vrednosti, ki bi lahko vplivala na pravilnost zaključka, da sta z darilom prejeli vrednost svojega dednega deleža. 8. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane kršitve materialnega in procesnega prava, katerih obstoj pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

9. Odločitev o stroških, nastalih z odgovorom na pritožbo, temelji na prvem odstavku 174. člena ZD, po katerem vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.