Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Stvar je nevarna, če je njena uporaba povezana s povečanim tveganjem. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik (150. člen OZ), torej toženka. Njene pritožbene navedbe o (delni) oprostitvi odgovornosti (153. člen OZ) niso utemeljene, saj iz tožbenih navedb, ki se štejejo za priznane, ne izhaja, da bi tožnica kakorkoli prispevala k nastanku škode. Toženka za škodo odgovarja ne le objektivno, ampak tudi krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ), saj je stroj slabo vzdrževala, kar je vplivalo na njegovo delovanje, delavcev za varno delo ni izobrazila niti jim ni zagotovila ustreznih zaščitnih sredstev.
I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del zamudne sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.
1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženki naložilo plačilo 18.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 24. 2. 2020 do plačila (točka I izreka), v presežku za plačilo 1.800,00 EUR z zakonskih zamudnih obresti je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). S sklepom ji je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 716,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.
2. Zoper odločitev v točki I izreka navedene delne zamudne sodbe se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da za zamudno sodbo nista bila izpolnjena pogoja, določena v 3. in 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne da bi izvedlo dokaz s sodnim izvedencem in ne da bi tožnico zaslišalo. Ni upoštevalo določbe 243. člena ZPP, s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka. Izpodbijanega dela zamudne sodbe ni mogoče preizkusiti. V tožbi navedena dejstva so v nasprotju s predloženimi dokazi. Tožnica je navedla, da jo občasno boli roka, iz kartona medicinske rehabilitacije pa izhaja, da bolečin v levici nima, le občasno jo boli v II. prstu. Navedla je, da ima okrnjeno senzibiliteto, iz navedene listine pa izhaja, da senzibilitetnih izpadov v levici tožnica ne navaja. Navedla je, da ji je grozila amputacija poškodovanih prstov. Tveganja za amputacijo medicinska dokumentacija ne potrjuje, iz poškodbenega lista z dne 15. 2. 2017 izhaja, da so ostali prsti nepoškodovani. Sodišče prve stopnje bi moralo zaradi nasprotja med navedbami v tožbi in predloženimi dokazi izvesti dokazni postopek. Navedba v tožbi, da je policija izključila soprispevek tožnice k škodnemu dogodku, je dokazno nepodprta. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnico pozvati na odpravo nesklepčnosti oziroma bi moralo opraviti poizvedbe pri pristojni policijski postaji. Toženki poročilo policijske postaje ni bilo vročeno. Tožnica ni predložila nobenega dokaza, da se je zdravila pri psihologu ali psihiatru. Njene navedbe o strahu so pretirane. Sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem. Tožnica je predložila fotografije, ki so nastale v času zdravljenja, te fotografije ne dokazujejo dejstev, ki so bistvena z vidika skaženosti. Njene navedbe o skaženosti so dokazno nepodprte. Toženka ne nasprotuje navedbi, da je prišlo do poškodbe pri delu, prereka pa navedbe o načinu nastanka škode in njeni višini. Stroj, na katerem je delo opravljala tožnica, ni nevarna stvar. Ni bilo nobenih drugih poškodb na stroju, tožnica stroja ni sprožila po pomoti niti ta ni imel nobene okvare. Toženka prilaga poročilo o pregledu stroja. Tožnica ni ravnala varno. Toženka ji je zagotovila izobraževanje in izpit iz varstva pri delu, tožnico je napotila na zdravniški pregled. Zagotovila ji je zaščitna sredstva. Njene navedbe o zmanjšanju življenjskih aktivnosti so pretirane. Enako velja za skaženost. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del zamudne sodbe spremeni in zahtevek zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, oboje s stroškovno posledico. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.
3. Zoper sklep sodišča prve stopnje se prav tako iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da zamudna sodba sodišča prve stopnje zaradi pritožbe ni pravnomočna. Odločitev o pravdnih stroških je odvisna od uspeha strank v pravdi. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in tožničin predlog za plačilo stroškov zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.
4. Pritožbi nista utemeljeni.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe in izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja toženka v pritožbi. Izpodbijani del zamudne sodbe nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti. Izrek sodišča prve stopnje je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba ima razloge o vseh bistvenih dejstvih, ki so jasni in med seboj skladni. Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje.
6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bili podani vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP, za izdajo zamudne sodbe, tudi pogoja iz 3. in 4. točke, da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, ki so navedena v tožbi, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka oziroma s splošno znanimi dejstvi.
7. Po sistemu afirmativne litiskontestacije se pasivnost toženke, ki na pravilno vročeno tožbo ne odgovori, šteje za priznanje dejanskih navedb v tožbi. Zato sodišče v postopku, v katerem izda zamudno sodbo, dejanskega stanja ne ugotavlja, ampak za podlago svoje odločitve vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Postopek je pisen, obravnava se ne opravi in se ne izvajajo dokazi. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za izvedbo predlaganih dokazov s sodnim izvedencem, zaslišanjem strank ali pridobitvijo listin. Zmotno meni, da bi bila tožnica dolžna predložiti kakšne dodatne dokaze. Prav tako neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da med navedbami v tožbi in predloženimi dokazi ni nasprotja in da te navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom. Navedba tožnice, da jo občasno boli roka, ni v nasprotju z vsebino kartona medicinske rehabilitacije, iz katerega izhaja, da večjih bolečin v levici nima. Enako velja za navedbo, da ima okrnjeno senzibiliteto, s katero utemeljuje obstoj zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki ni v nasprotju z vsebino navedene listine, iz katere pod anamnezo izhaja, da tožnica na pregledu dne 14. 4. 2017 senzibilitetnih izpadov v levici ni potrdila. Njena navedba tudi ni v nasprotju z vsebino poškodbenega lista z dne 15. 2. 2017, v katerem je opredeljen status palca in kazalca levice neposredno po škodnem dogodku. Navedba, da je tožnici grozila amputacija poškodovanih prstov, da so bili členki uničeni in roka zmečkana, ni v nasprotju z vsebino predloženih listin, pri čemer se navedba o zmečkanju roke logično nanaša predvsem na kazalec in palec levice. Kot izhaja iz tožbenih navedb, je tožnica v škodnem dogodku utrpela kominutivni zlom kazalca in palca levice, poškodbo treh ekstenzornih tetiv levice in raztrganino ter udarnino leve roke.
8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, določbo 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Navedbe toženke, da stroj, na katerem se je poškodovala tožnica, stiskalnica, v katero se ročno namesti komad, pri čemer je elektrika vključena, ni nevarna stvar, niso utemeljene. Stvar je nevarna, če je njena uporaba povezana s povečanim tveganjem. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik (150. člen OZ), torej toženka. Njene pritožbene navedbe o (delni) oprostitvi odgovornosti (153. člen OZ) niso utemeljene, saj iz tožbenih navedb, ki se štejejo za priznane, ne izhaja, da bi tožnica kakorkoli prispevala k nastanku škode. Toženka za škodo odgovarja ne le objektivno, ampak tudi krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ), saj je stroj slabo vzdrževala, kar je vplivalo na njegovo delovanje, delavcev za varno delo ni izobrazila niti jim ni zagotovila ustreznih zaščitnih sredstev.
9. Sodišče prve stopnje je tožnici na podlagi 179. člena OZ priznalo pravično denarno odškodnino, in sicer v višini 8.000,00 EUR ali 6,4 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (več tednov hude bolečine, srednje hude bolečine nadaljnjih šest mesecev, do enega leta lahke bolečine, ki so še občasno prisotne; številni zdravniški pregledi, deset dni hospitalizacije, dva operativna posega, protibolečinske injekcije, antitetanična zaščita, RTG slikanja, fizioterapije), 7.500,00 EUR ali 6 plač za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (težave pri higienskih in gospodinjskih opravilih, pri oblačenju in obuvanju, nezmožnost finih opravil z levico, težave pri vožnji s kolesom in vožnji avtomobila, tresavica v levici), 1.500,00 EUR ali 1,2 plači za duševne bolečine zaradi skaženosti (brazgotine na levici, ki tožnico - mlado žensko psihično obremenjujejo, je manj samozavestna in ji je neprijetno) in 1.500,00 EUR ali 1,2 plači za strah (intenziven primarni strah, ko je stiskalnica zmečkala prste in ni popustila prijema; hud sekundarni strah, ker prognoza zdravljenja ni bila najboljša).
10. Pritožbene navedbe, da so navedbe tožnice o strahu, zmanjšanih življenjskih aktivnostih in skaženosti pretirane, da toženki poročilo policijske postaje ni bilo vročeno, da ni bilo nobene druge poškodbe na stroju, da tožnica stroja ni sprožila po pomoti, da ni ravnala varno, da ji je toženka zagotovila izobraževanje in izpit iz varstva pri delu, da jo je napotila na zdravniški pregled ter ji zagotovila zaščitna sredstva, oporekajo dejanskemu stanju, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo.
11. Ob pravilni odločitvi o utemeljenosti zahtevka v zamudni sodbi je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo o pravdnih stroških po načelu uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP).
12. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep izpodbijata, in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi toženke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) in izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).
13. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje stroške, ker s pritožbama ni uspela (154. člen ZPP).