Jedro

Toženka bi morala tožnico seznaniti s tem, da šteje, da njena trditev, da je stranki z interesom odpustila dolg v znesku 14,99 EUR, ni dokazana. Tega ni storila. Tega, zakaj tega zatrjevanega dejstva ni upoštevala, ni pojasnila niti v izpodbijani odločbi. Zato se sodišče strinja s tožnico, da je treba odločbo v tem delu odpraviti, ker je toženka kršila postopek in ker svojega videnja dejanskih okoliščin v zvezi s temi stroški ni razkrila tožnici pred izdajo odločbe.

Iz petega odstavka 192. člena ZEKom-2 namreč jasno izhaja, da ureja izjemo od tretjega odstavka, saj se že sama poved začne z: "Ne glede na določbo tretjega odstavka", torej ne glede na ureditev v tem členu, po katerem naročnik ne plača dodatnih stroškov med katere sodijo tudi zneski prejetih ugodnosti. Nadalje iz te določbe jasno izhaja, da naročnik plača nadomestilo za terminalsko opremo, ki jo je prejel po akcijski ceni in jo obrži. Plača torej akcijsko ceno in nadomestilo.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38260-447/2023/16 z dne 23. 10. 2023 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se zahtevku A. A. (v nadaljevanju stranka z interesom) za rešitev spora ugodi tako, da mu mora tožnica v roku 15 dni od dokončnosti te odločbe odpisati znesek 55,72 EUR brez DDV po postavki "Vračilo prejete ugodnosti" na računu št. 2308147494410. Odločila je še, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2.Odločitev, da stranka z interesom navedenega zneska ni dolžna plačati, utemeljuje s tem, da je odstopila od pogodbe za elektronske komunikacijske storitve z dne 17. 10. 2022 in istega dne sklenjenega aneksa, s katerim je bila zaradi 24. mesečne vezave dogovorjena ugodnost pri nakupu terminalske opreme, ker je operater enostransko spremenil pogoje naročniške pogodbe. Glede na to je po njeni presoji ravnala skladno z odstopnim upravičenjem in stroškov v zvezi z odstopom pogodbe po tretjem odstavku 192. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2) ni dolžna plačati.

3.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi trdi, da je v upravnem postopku navajala, da stranka z interesom pogodbe ni razdrla zaradi spremembe pogodbenih pogojev ampak zaradi nezadovoljstva z operaterjevim odnosom in pri tem vztraja tudi v tožbi. Zato toženki očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je za tak predčasen primer prenehanja pogodbe dogovorjeno, da mora naročnik operaterju vrniti sorazmeren del prejete ugodnosti in nadomestilo za obdelavo predčasne prekinitve pogodbe. Šele 21. 8. 2023 je stranka z interesom v ugovoru zoper račun spremenila razlog odpovedi, ko je navedla, da je od pogodbe odstopila zaradi spremembe splošnih pogojev. Kljub temu ji je tožnica med postopkom pred toženko oprostila strošek predčasne prekinitve, tj. 14,99 EUR (12,29 EUR + DDV), o čemer je toženko obvestila 13. 10. 2023. Že iz tega razloga je izpodbijana odločba nepravilna, saj tožnici nalaga odpis zneska, ki ga je odpisala še pred izdajo izpodbijane odločbe.

4.Po prepričanju tožnice je s tem vprašanje, zakaj je bila pogodba odpovedana, postalo irelevantno. Stranka z interesom je namreč sklenila pogodbo o zagotovitvi terminalske opreme, na podlagi katere je v zameno za dvoletno vezavo prejela mobilni telefon za 93,00 EUR ceneje od njegove maloprodajne cene. Obračunani znesek "vračilo prejete ugodnosti", tj. 43,43 EUR + DDV, skupaj 52,98 EUR, se nanaša na vračilo sorazmernega dela od prejete ugodnosti za terminalsko opremo, ki se jo je stranka z interesom odločila obdržati. Sklicuje se na peti odstavek 192. člena ZEKom-2, po katerem naročnik ne glede na razlog odpovedi, plača nadomestilo za terminalsko opremo, ki jo je prejel po akcijski ceni in jo obdrži. Trdi, da je taka tudi dolgoletna praksa in da se je toženka prvič postavila na nasprotno stališče in predpis zmotno uporabila. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

5.Toženka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev. Vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in trdi, da je tožnica šele v tožbi prvič jasno navedla, da se je predmetna postavka nanašala na vračilo ugodnosti za prejem terminalske opreme. Ker tega v upravnem postopku ni podrobneje pojasnila in se obravnave ni udeležila, je toženka štela, da gre za znesek prejetih ugodnosti v zameno za 24-mesečno obdobje vezave. Uveljavlja, da so tožničine navedbe nedopustne tožbene novote, saj se v postopku pred toženko ni izjasnila in ni predložila nobenih dokazov, prav tako pa te opustitve ni opravičila.

6.Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 30. 1. 2024 poudarja, da sme sorazmerni del razlike med maloprodajno ceno terminalske opreme in kupnino, ki jo je zanjo plačal naročnik vedno zaračunati, ne glede na razlog odpovedi pogodbe. Zaračunane stroške odpovedi pa je stranki z interesom, čeprav ji tega ne bi bilo treba, z namenom mirne rešitve spora, odpisala. Navaja, da iz odgovora na tožbo v bistvu izhaja, da toženka priznava, da dejanskega stanja ni ugotovila pravilno. Vendar ne drži, da naj bi navajala novote. Že iz listinskih dokazil in njene komunikacije s toženko, naj bi bilo jasno razvidno, da prejeto ugodnost predstavlja izključno nakup terminalske opreme po znižani ceni.

7.Na naroku za glavno obravnavo sta stranki dodatno utemeljevali svoja stališča o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožničinih ugovorov, da je bil znesek 14,99 EUR stranki z interesom odpuščen že pred izdajo izpodbijane odločbe in da v primeru, ko je bila kot ugodnost dogovorjena cenejša terminalska oprema, razlog, zaradi katerega je prišlo do predčasne razveze pogodbe, ni pomemben.

8.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v izpodbijano odločbo (A2), Naročniško pogodbo za elektronske komunikacijske storitve za potrošnike št. 40793150 (A3), Pogodbo o zagotovitvi posebne ugodnosti (A4), Naročniško pogodbo št. 40793150 za mobilne storitve za potrošnika (A5), račun št. 2308147494410 (A6), elektronsko sporočilo stranke z interesom z dne 21. 8. 2023 (A7), obvestilo AKOS o prejetem predlogu za rešitev spora ter poziv k opredelitvi do predloga za rešitev spora, predlog za rešitev spora, ugovor zoper izdani račun (A8), stališče tožnice z dne 15. 9. 2023 (A9), posredovanje zapisnika o opravljeni ustni obravnavi ter poziv k izjasnitvi, zapisnik o ustni obravnavi (A10), elektronsko sporočilo z naslovom "RE Posredovanje zapisnika o opravljeni ustni obravnavi ter poziv k izjasnitvi" z dne 13. 10. 2023 (A11), sprememba splošnih in posebnih pogojev ter cenika (A13), obrazložitev predloga ZEKom-2 (A14). Zavrnilo je dokaz z v pogledom v izpis iz sistemov vodenja odprtih terjatev z dne 15. 9. 2023 (A12), saj gre za dokaz, ki ga tožnica v upravnem postopku ni predlagala (tretji odstavek 20. člena, 52. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je vpogledalo tudi v upravni spis zato, da bi ugotovilo, kaj je tožnica navajala v upravnem postopku in s čim je to dokazovala.

9.Tožba je utemeljena.

10.V obravnavanem primeru gre za spor operaterja s končnim uporabnikom v zvezi s stroški in ugodnostjo zaračunanim zaradi odstopa stranke z interesom od pogodbe.

11.Sodišče ugotavlja, da iz Pogodbe o zagotovitvi posebne ugodnosti izhaja, da je stranka z interesom od tožnice kupila terminalsko opremo SAMSUNG GALAXY A33 5G za kupnino 264,00 EUR z vključenim DDV, kar se je zavezala plačati v 24 obrokih po 11 EUR mesečno. Stranki sta izrecno ugotovili, da je po tej pogodbi ugodnost razlika do maloprodajne cene tega aparata, tj. do 357,00 EUR z vključenim DDV, tj. 93,00 EUR. Stranka z interesom se je v zameno za ugodnost pri nakupu mobitela zavezala, da iz razlogov na njeni strani naročniška pogodba za telefonsko številko in naročniški paket midiMIPO ne bo prenehala pred potekom 24. mesecev od dneva sklenitve te pogodbe (ti. obdobje vezave). V točki 5. pogodbe je dogovorjeno, da mora naročnik v primeru, če naročniška pogodba iz kateregakoli razloga na strani naročnika preneha veljati pred obdobjem vezave, plačati operaterju vrednost ugodnosti oziroma njenega dela. Ta se izračuna tako, da se vrednost ugodnosti deli s 730, kot številom vseh dni v obdobju vezave in pomnoži s številom dni, ko bi naročniška pogodba glede na obdobje vezave še morala veljati, pa je iz razlogov na strani naročnika prenehala. Dodatno temu je naročnik dolžan operaterju plačati vse povezane stroške zaradi predčasnega prenehanja veljavnosti naročniške pogodbe v višini 14,99 EUR.

12.Ni sporno, da je tožnica objavila obvestilo, da 10. 8. 2023 spreminja splošne in posebne pogoje naročniških pogodb ter cenik in da je uporabnike obvestila o odstopnem upravičenju. Prav tako ni sporno, da je stranka z interesom podpisala obrazec "dopolnitev-spremembe naročniške pogodbe za mobilne storitve" in da iz tega obrazca izhaja, kar zatrjuje tožnica, tj., da je pogodbo prekinila, ker ni bila zadovoljna z odnosom operaterja. Toženka pa je ugotovila drugače, tj. da je stranka z interesom od pogodbe odstopila, ker je tožnica enostransko spremenila pogodbene pogoje. To utemeljuje s tem, da je na ustni obravnavi konsistentno zatrjevala, da je razlog za odpoved nestrinjanje s spremembo splošnih pogojev in prepričljivo opisala potek prekinitve naročniškega razmerja ter opozorila, da je na obrazcu podpisana zaposlena, s katero prekinitve ni urejala, tožnica pa se do teh, konkretnih navedb ni opredelila in jih ni prerekala. Neprerekana dejstva toženko utrjujejo v prepričanju, da v obrazcu zapisana volja stranke z interesom ni verodostojna. Zato ocenjuje, da je bolj prepričljiv sklep, da tožnica razlogov v obrazcu za odpoved, v katerem je navedeno, da od pogodbe odstopa zaradi nezadovoljstva s storitvami, ni navedla pravilno.

13.Sodišče se s takim zaključkom strinja. Tožnica toženki v tem delu neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da je tožnica v odgovoru na predlog z dne 15. 9. 2023 le prepisala 4. in 5. točko Pogodbe o zagotovitvi posebne ugodnosti in zapisala, da je v skladu s tem obračunala sporni strošek in da na obrazcu ni bilo navedeno, da je bilo naročniško razmerje prekinjeno zaradi sprememb, podražitev. Dodala je še, da je izjemoma odobrila manipulativni strošek v višini 14,99 EUR. S tem je smiselno sicer ugovarjala, da razlog za odpoved ni na njeni strani, vendar je hkrati posredno priznala, da so bili stroški zaračunani neupravičeno. Ustne obravnave se ni udeležila, ko ji je toženka poslala zapisnik ustne obravnave, na katerem je izpoved stranke z interesom, na katero se sklicuje toženka, v izjavo, pa je navedla le, da se je, kot je zapisala že v odgovoru z dne 15. 9. 2023, vračilo prejete ugodnosti obračunalo glede na Pogodbo o zagotovitvi posebne ugodnosti. Nadalje je navedla, da je zaradi sprememb pogojev, odobrila manipulativne stroške v višini 14,99 EUR, medtem ko preostalega dela vračila prejete ugodnosti ob nakupu mobilnega telefona in 24-mesečni vezavi ne more odobriti. Toženka tako pravilno ugotavlja, da navedbam stranke z interesom o tem, da je na obrazcu naveden napačen razlog prenehanja in da je od pogodbe odstopila zaradi spremenjenih pogojev, ni ugovarjala. Sodišče zato tožbene navedbe, ki jih je tožnica med upravnim postopkom že opustila, tj. da naj bi stranka z interesom od pogodbe odstopila zaradi nezadovoljstva s operaterjem in ne zaradi spremembe splošnih pogojev, kot neprepričljive zavrača.

14.Med strankama je sporno, ali bi morala toženka v izpodbijani odločbi upoštevati trditev tožnice, da je stranki z interesom že med upravnim postopkom odpustila terjani znesek 14,99 EUR, ki predstavlja manipulativne stroške odpovedi.

15.Toženka je s tem v zvezi v izpodbijani odločbi zapisala le to, da je tožnica v postopku navedla, da je stranki z interesom odobrila odpis manipulativnega stroška v višini 14,99 EUR.

16.Tožnica pa v tožbi navaja, da naj bi iz sistema vodenja odprtih terjatev tožnice izhajalo, da je pod dolgovanimi zneski zabeležen znesek 291,46 EUR z vključenim DDV, kar ustreza znesku, ki ga dobimo, če od osnovnega zneska po spornem računu, to je 306,45 EUR z vključenim DDV odštejemo 44,99 EUR z vključenim DDV. Te navedbe so nedovoljena tožbena novota. Poleg tega je izpis izdan po datumu izdaje izpodbijane odločbe, zaradi česar je dokaz po določbi 52. člena ZUS-1 nedopusten.

17.Vendar pa tožnica utemeljeno opozarja, da se v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če ni z ZEKom-2 določeno drugače (peti odstavek 283. člena ZEKom-2). Po ZUP pa je organ dolžan ugotoviti resnično dejansko stanje. Načelo materialne resnice, ki velja v upravnem postopku, pomeni, da je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP). Stranka mora za svoje navedbe, če ne gre za splošno znana dejstva, navesti in ponuditi dokaze, ter jih, če je mogoče tudi predložiti. Če stranka tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba (drugi odstavek 140. člena ZUP). Na te dokaze pa uradna oseba ni vezana, ker lahko tudi proti volji stranke in mimo njene pobude na podlagi preiskovalnega načela odredi po uradni dolžnosti izvedbo kateregakoli dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve (drugi odstavek 139. člena ZUP).¹

18.Tožnica s svojimi trditvami, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, glede na vsebino navedb, uveljavlja tudi, da bi ji morala toženka v upravnem postopku dati možnost, da se o tem, da šteje njeno izjavo o "odobritvi 14,99 EUR" za nedokazano, izjavi oziroma da predloži dokaze, da je dolg odpuščen. Prvi odstavek 9. člena ZUP določa, da mora organ, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Navedena določba vzpostavlja obveznost, ki je po vsebini namenjena oblikovanju posebnega razmerja med organom in stranko, ki kljub nadrejenosti organa nasproti stranki omogoča soočenje uradne osebe z drugačnim videnjem stranke o relevantnih aspektih dejanskega, pa tudi pravnega stanja. Skladno s tem načelom se stranka izjavlja tudi o ugotovitvah organa, ne le o trditvah nasprotne stranke.²

Uradna oseba, ki vodi upravni postopek, mora dati stranki možnost, da uveljavi in zavaruje svojo pravico in pravno korist (prvi odstavek 138. člena ZUP). Zato ji mora tudi omogočiti, da izkoristi svoje pravice v upravnem postopku, pri tem pa je dolžna stranki ves čas postopka posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja v interesu samega postopka, ker se z zaslišanjem stranke lažje, hitreje in zanesljiveje pride do materialne resnice.

19.Ne zadošča torej, da organ stranki pošlje zapisnik o ustni obravnavi, kot je to storila toženka, ampak jo mora pred izdajo odločbe seznaniti s svojo oceno izvedenih dokazov. V tem primeru bi morala torej toženka tožnico seznaniti s tem, da šteje, da njena trditev, da je stranki z interesom odpustila dolg v znesku 14,99 EUR, ni dokazana. Tega ni storila. Tega, zakaj tega zatrjevanega dejstva ni upoštevala, ni pojasnila niti v izpodbijani odločbi. Do te navedbe se ni opredelila, tj. ni pojasnila, zakaj tega v svoji odločitvi ni upoštevala, čeprav bi morala (6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Razlog je navedla šele na obravnavi, ko je na vprašanje sodišča pojasnila, da trditev ni bila upoštevana, ker ji to, ali je bil znesek odpisan, ni bilo poznano. Tako naj ne bi bilo jasno na kakšen način je bilo priznanje tožnice, da terjatev ne obstaja, manifestirano, to je, ali je tožnica stranki z interesom morebitno plačilo vrnila ali ji terjatev šele namerava odpisati. Poleg tega za to ni predložila dokazov. Toženka je tudi prepričana, da ima glede na naravo spora po ZEKom-2 vlogo razsojevalca in da ne sme v korist ene ali druge stranke izvajati dokazov, ki jih niso predlagale. Tožnici je tudi očitala, da niti v tožbi ni ustrezno izkazala, da naj bi znesek odpisala.

20.Po ustaljeni sodni praksi toženka razlogov izpodbijane odločbe (da tožnica svoje trditve o odpisu terjatve iz naslova manipulativnih stroškov) ni dokazala, ne more dopolnjevati z navedbami v upravnem sporu, saj sodišče presoja zakonitost izpodbijane odločbe, upoštevaje razloge, ki so navedeni v njej. Zato se sodišče strinja s tožnico, da je treba odločbo v tem delu odpraviti, ker je toženka kršila postopek in ker svojega videnja dejanskih okoliščin v zvezi s temi stroški ni razkrila tožnici pred izdajo odločbe. Prav tako je nepopolno ugotovila dejansko stanje oziroma se njene odločitve o tem, zakaj odpisa tega zneska ne priznava ter mora zato tožnica znesek odpisati ponovno (brez dodatnih trditev, podanih šele na naroku), ne da preizkusiti.

21.Med strankama je sporna tudi razlaga petega in šestega oziroma tretjega odstavka 192. člena ZEKom-2 v primeru, ko je kot ugodnost obravnavan nakup terminalske opreme po znižani ceni.

22.Ne držijo trditve toženke, da naj bi tožnica šele v tožbi pojasnila, da je šlo za ugodnost pri nakupu terminalske opreme. Tožnica je namreč v elektronskem sporočilu, naslovljenem z "RE: Posredovanje zapisnika o opravljeni ustni obravnavi ter poziv k izjasnitvi (A. A.)" navedla, da je stranki z interesom odobrila manipulativne stroške v višini 14,99 EUR. Preostalega dela vračila prejete ugodnosti, glede na ugodnost ob nakupu mobilnega telefona in 24. mesečni vezavi, ne more odobriti. Ta izjava je sicer res kratka, vendar glede tega, za kakšno ugodnost gre, dovolj pojasnilna. To še posebej velja, ker je toženka razpolagala s Pogodbo o zagotovitvi posebne ugodnosti, iz katere jasno izhaja, da je ugodnost nižja cena za nakup mobilnega telefona, torej terminalske opreme.

23.V 192. členu ZEKom-2 je določeno, da mora izvajalec storitev o vsaki enostranski spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, obvestiti naročnike najmanj 30 dni pred predlagano uveljavitvijo sprememb. Pri tem morajo biti naročniki obveščeni, da imajo pravico v roku 60 dni od prejema obvestila odstopiti od naročniške pogodbe na način iz tretjega odstavka tega člena, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Izvajalec storitev mora obvestilo podati na jasen in razumljiv način na trajnem nosilcu podatkov. Agencija lahko s splošnim aktom predpiše obliko in način objave obvestila (prvi odstavek). V izpodbijani odločbi je ugotovljeno, da je stranka z interesom od pogodbe odstopila zaradi navedenega razloga, sodišče pa je že pojasnilo, da je ta ugotovitev pravilna.

24.Tretji odstavek tega člena določa, da če naročnik izkoristi možnost odstopa od pogodbe, mu ni treba plačati kakršnih koli dodatnih stroškov (na primer stroškov prekinitve naročniškega razmerja oziroma drugih administrativnih stroškov, pogodbenih kazni, zneskov prejetih ugodnosti ali drugih dogovorjenih nadomestil). Peti odstavek pa določa, da ne glede na določbo tretjega odstavka tega člena naročnik plača nadomestilo za terminalsko opremo, ki jo je prejel po akcijski ceni in jo obdrži. Izvajalec storitev najkasneje ob plačilu sorazmernega dela vrednosti terminalske opreme odpravi morebitne ovire za uporabo terminalske opreme v drugem omrežju. Naročnik se lahko odloči, da bo izvajalcu storitev vrnil terminalsko opremo v stanju, v kakršnem mu je bila izročena, ob upoštevanju njene normalne rabe, in plačal uporabnino za čas uporabe terminalske opreme, izvajalec storitev pa mu bo vrnil kupnino. Naročniku, ki želi izkoristiti odstopno upravičenje, lahko izvajalec storitev v zameno ponudi, da ohrani naročniško razmerje v veljavi pod pogoji, določenimi v obstoječi naročniški pogodbi.

25.Stranki sta na naroku obširno pojasnjevali svoja stališča o tem, kako se razlagajo navedene določbe ZEKom-2. Toženka je zatrjevala, da je treba, četudi je šlo za nakup terminalske opreme, uporabiti tretji odstavek 192. člena ZEKom-2, kot je to storila v izpodbijani odločbi. To je utemeljevala s tem, da se v praksi prejeta ugodnost odraža v več oblikah, tj. v popustu pri mesečni naročnini, oprostitvi plačila priključnine ali v obliki znižane vrednosti terminalske opreme. V vseh primerih gre za prejeto ugodnost, ki je po tretjem odstavku ni treba vračati, sicer bi bili naročniki neenakopravno obravnavani. Toženka ne vidi razloga, da bi zakonodajalec te, enake položaje, obravnaval različno. Peti odstavek 192. člena ZEKom-2 po njenem prepričanju v skladu s členom 105 (6) Direkrive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in sveta z dne 11.decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju Direktiva EECC) želi povedati le to, da mora naročnik, ki ob prenehanju pogodbe obdrži terminalsko opremo, operaterju plačati s pogodbo dogovorjeno vrednost, tj. vse preostale obroke. Ne govori pa o tem, da bi moral vrniti razliko do tržne cene, ponderirane s preostalimi dnevi do konca vezave. Peti odstavek govori o nadomestilu in ne o ugodnosti, na kar se nanaša tretji odstavek.

26.Tožnica pa je vztrajala, da je peti odstavek jasen, saj določa pravilo, ki ga je treba uporabiti ne glede na tretji odstavek 192. člena ZEKom-2. Ta se nanaša (le) na tiste ugodnosti, ki niso iz naslova nakupa terminalske opreme. Sklicuje se na obrazložitev v predlogu zakona, v katerem je zakonodajalec pojasnil, da ima naročnik v takem primeru izbiro, ali bo vrnil terminalsko opremo in plačal uporabnino ali pa jo bo obdržal in plačal sorazmerni del celotne cene. Trdi, da je namen tega odstavka ravno v tem, da v primeru, ko je ugodnost terminalska oprema, določa izjemo od ureditve, ko gre za druge ugodnosti. Izraz celotna vrednost se nanaša na maloprodajno ceno, ugodnost pa je razlika med maloprodajno in akcijsko ceno. Če zakonodajalec ne bi želel te situacije urediti drugače, potrebe po posebni določbi ne bi bilo, saj je jasno, da mora naročnik, če obdrži terminalsko opremo, slednjo tudi plačati in ni potrebe, da se to posebej določi v ZEKom-2.

27.Sodišče pritrjuje razlogom, ki jih navaja tožnica. Iz petega odstavka 192. člena ZEKom-2 namreč jasno izhaja, da ureja izjemo od tretjega odstavka, saj se že sama poved začne z: "Ne glede na določbo tretjega odstavka", torej ne glede na ureditev v tem členu, po katerem naročnik ne plača dodatnih stroškov med katere sodijo tudi zneski prejetih ugodnosti. Nadalje iz te določbe jasno izhaja, da naročnik plača nadomestilo za terminalsko opremo, ki jo je prejel po akcijski ceni in jo obrži. Plača torej akcijsko ceno in nadomestilo. Sodišče se strinja s tožnico, da termina nadomestilo ni mogoče obravnavati kot kupnino, saj je kupnina akcijska cena. Da mora uporabnik plačati (akcijsko) ceno je jasno tudi zato, ker bi bil sicer neupravičeno obogaten. Zakon torej z uporabljenim terminom "in nadomestilo" določa, da naročnik poleg dogovorjene (akcijske) cene plača še dodaten znesek, tj. nadomestilo. Kako se nadomestilo izračuna, pa določa šesti odstavek. V njem je določeno, da kadar končni uporabnik obdrži terminalsko opremo v paketu, ki velja ob sklenitvi pogodbe, nadomestilo iz prejšnjega odstavka ne sme presegati njene vrednosti po načelu časovne porazdelitve, izračunane na podlagi vrednosti ob sklenitvi pogodbe, ali preostalega dela plačil za storitev do izteka vezave, odvisno od tega, kateri znesek je nižji. Agencija lahko s splošnim aktom uredi metodologijo izračuna sorazmernega dela vrednosti prejete terminalske opreme.

28.Če naj bi naročnik plačal le akcijsko ceno, tega, kako se izračuna še nadomestilo, seveda ne bi bilo treba posebej predpisati. Sodišče tudi sodi, da ne gre za neenakopravno obravnavanje naročnikov s tistimi, ki so ugodnost prejeli v obliki nižje naročnine ali priključnine, kot to zatrjuje toženka. Dejstvo je namreč, da naročniki v primeru tovrstne ugodnosti, za razliko od vseh drugih, telefonski aparat ali drugo terminalsko opremo obdržijo. Praviloma pa ima ta oprema vrednost tudi še po 24 mesecih, kolikor je obdobje, v katerem se po izračunih operaterja ugodnost, tj. dani popust, obrestuje oziroma doseže enako vrednost nasprotnih dajatev pogodbenih strank. Tega ne spremeni člen 105(6) EECC, ki določa, da kadar ima končni uporabnik pravico odpovedati pogodbo za javno dostopne elektronske komunikacijske storitve […] pred koncem dogovorjenega trajanja pogodbe v skladu s to direktivo ali drugimi določbami prava Unije ali nacionalnega prava, ne plača nadomestila, razen za subvencionirano terminalsko opremo, ki jo obdrži. Nasprotno, tudi iz te določbe izhaja ravno obratno, kar trdi toženka, tj. da se v primeru subvencionirane terminalske opreme plača nadomestilo in ne še neplačani znesek kupnine.

29.Takšna pa je bila doslej tudi sodna praksa. Sodišče je namreč že v zadevi I U 256/2017 z dne 16. 1. 2018, ki se sicer nanaša na četrti odstavek 129. člena ZEKom-1, zavzelo jasno stališče, da je toženka tedaj postopala pravilno, ko je zavrnila zahtevo predlagatelja postopka, da se mu ugodnost za terminalsko opremo ne zaračuna. Da je v zadevi obravnavana situacija vrnitve ugodnosti v primeru primeru prejete terminalske opreme (prejetega GSM aparata po akcijski ceni) na podlagi četrtega odstavka 129. člena ZEKom-1, izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča X Dor 125/2021 z dne 19. 5. 2021. Smiselno pa tako stališče izhaja tudi iz sodb I U 288/2021 z dne 18. 5. 2022 (točka 18) in I U 1955/2020 z dne 28. 9. 2022 (tč.15).

30.Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v celoti odpravilo in vrnilo toženki v ponovno odločanje.

31.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1E. Kerševan, V. Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 245.

2Ibidem, stran 89.

3Ibidem, stran 90.

4Ta je tako kot sedaj peti odstavek 192. člena ZEKom-2 določal, da naročnik, ki je ob sklenitvi naročniškega razmerja prejel terminalsko opremo po akcijski ceni, lahko pri odstopu od naročniške pogodbe pred potekom obdobja vezave v skladu z drugim odstavkom tega člena izbira, ali bo operaterju povrnil znesek, ki ustreza sorazmernemu delu celotne vrednosti prejete terminalske opreme in prejeto terminalsko opremo obdržal, ali pa bo vrnil terminalsko opremo v stanju, v kakršnem mu je bila izročena, in plačal uporabnino za čas uporabe terminalske opreme, operater pa mu bo vrnil kupnino. Naročniku, ki želi izkoristiti odstopno upravičenje, lahko operater v zameno ponudi, da ohrani naročniško razmerje v veljavi pod pogoji, določenimi v obstoječi pogodbi.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o elektronskih komunikacijah (2022) - ZEKom-2 - člen 192, 192/3, 192/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.