Jedro

Pri odločanju o pritožbi zoper sklep o nedopuščeni reviziji je sodna presoja omejena na vprašanje, ali je stranka dokazala pritožbeni razlog v skladu z 2. alineo prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. Pritožnik resda zatrjuje odstop od sodne prakse, kar je dovoljen pritožbeni razlog zoper sklep o nedopuščeni reviziji, vendar pa je očitek po svoji vsebini dejansko naperjen zoper zakonitost odločitve o glavni stvari in ga zato ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna zaradi kršenja pravic, maltretiranja, šikaniranja in prisiljevanja v opravljanje neplačanega dela tožeči stranki izplačati odškodnino v višini 2.086,46 EUR (I./1. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevke za razveljavitev mnenja o delovni uspešnosti št. 128-5/2003 z dne 24.12.2003 in oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca z dne 12.5.2004 (I./2. točka izreka), za razveljavitev sklepa disciplinske komisije MOL št. 100-39/2005 (I./3. točka izreka) ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna razporediti tožečo stranko na delovno mesto inšpektorja, in sicer tako, da se razveljavi pogodba o zaposlitvi, sklenjena s T. M. (I./4. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka (II. točka izreka). Glede denarnega zahtevka je prvostopenjsko sodišče po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja vseh elementov odškodninske odgovornosti. Nadalje je ugotovilo, da tožeči stranki v postopku preizkusa ocene delovne uspešnosti pred komisijo ni bil preprečen zagovor, zgolj zato, ker je bila ta ocena podana prepozno, pa le-ta še ni nezakonita. Glede vsebinske utemeljenosti izpodbijane negativne ocene delovne uspešnosti je sodišče presodilo, da je bila le-ta podana objektivno. V disciplinskem postopku, ki je bil voden zoper tožečo stranko, sodišče ni ugotovilo postopkovnih kršitev, zaradi dokazane naklepne storitve očitane težje disciplinske kršitve delovne obveznosti pa je izrečen disciplinski ukrep denarne kazni vsebinsko utemeljen. V zvezi z vtoževano razporeditvijo na delovno mesto inšpektorja je sodišče zaključilo, da je le-ta v izključni pristojnosti delodajalca.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi razlogi iz prvostopenjske sodbe, zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del odločbe potrdilo (I./2., I./3. in II. točka izreka). S posebnim sklepom je odločilo, da revizije ne dopusti, ter se pri tem sklicevalo na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).

Zoper sklep o nedopuščeni reviziji se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da so podani utemeljeni razlogi za revizijo postopka. V postopku pred nižjima sodiščema je prišlo do procesnih kršitev pravdnega postopka, poleg tega pa je bilo materialno pravo napačno uporabljeno ali pa sploh ni bilo uporabljeno. Sodba bistveno odstopa od sodne prakse, saj sodišče druge stopnje ni opravilo osnovne naloge, t. j. nadzora nad zakonitostjo dela sodišča prve stopnje, ampak je v svoji sodbi skušalo popraviti napake prvostopenjskega sodišča. Večina pritožbenih navedb ni bila obravnavana, kar je kršitev 360. člena ZPP. Tožeča stranka ni bila dolžna pisati odločb in sklepov, katere bi moral pisati inšpektor, ki jih tudi podpisuje. Taka razlaga sodišča pomeni kršitev 12. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - Ur. l. RS, št. 79/1999 in nadaljnji) in več členov Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN - Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je za toženo stranko izvajalo procesna dejanja, ki jih ta ni opravila pravočasno. Očitno je, da je stroškovnik tožene stranke napisal nekdo od sodnega osebja, zato ima po izjavi sodišča druge stopnje tudi vse potrebno, da se obravnava. Tožeča stranka zahteva dopustitev revizije.

Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6.4.2006 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe, saj ta ne vsebuje razlogov, zaradi katerih bi morala biti revizija dopuščena, uveljavljanje odstopa od sodne prakse pa je zgolj pavšalno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea).

Pritožbenega očitka, da so glede izpodbijanega sklepa podani utemeljeni razlogi za revizijo postopka, ni mogoče upoštevati. Tožeča stranka v obravnavani zadevi ne vlaga revizije na podlagi 367. ali 384. člena ZPP, temveč uveljavlja pravno sredstvo zoper sklep o nedopuščeni reviziji (tako izhaja iz naslovitve vloge z dne 14.3.2008, deloma njenih navedb in iz pravne posledice, ki jo tožeča stranka zahteva). Obseg sodnega varstva zoper takšen sklep pa je drugačen kot v primeru uveljavljanja revizije, saj ga je v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1 dopustno izpodbijati le iz razloga po 2. alinei prvega odstavka tega člena. Zato je tudi sodna presoja v predmetni zadevi omejena le na vprašanje, ali je tožeča stranka dokazala pritožbeni razlog v skladu s 2. alineo prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. Samo v primeru, če bi bil sklep o nedopuščeni reviziji razveljavljen in bi stranka posledično vložila revizijo, bi bila dolžna zatrjevati in dokazati obstoj revizijskih razlogov iz 370. člena ZPP.

Neuspešno je pritožbeno zatrjevanje procesnih kršitev pravdnega postopka pred nižjima sodiščema (vključno s kršitvijo 360. člena ZPP in očitkom, da naj bi sodno osebje sestavilo toženi stranki stroškovnik) in zmotne uporabe materialnega prava (tudi določil ZUP in ZIN). Tovrstne pritožbene navedbe so namreč usmerjene v presojo zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku, zato jih Vrhovno sodišče ne more upoštevati, saj je odločitev o utemeljenosti predmetne pritožbe omejena le na zakonitost sklepa o nedopuščeni reviziji.

Enako stališče kot je zavzeto v predhodnem odstavku, velja tudi za pritožbeni očitek, da sodišče druge stopnje ni opravilo nadzora nad zakonitostjo dela sodišča prve stopnje, ampak je v svoji sodbi samo skušalo popraviti napake prvostopenjskega sodišča. Tožeča stranka v zvezi s tem očitkom resda zatrjuje odstop od sodne prakse, kar je dovoljen pritožbeni razlog zoper sklep o nedopuščeni reviziji, vendar pa je očitek po svoji vsebini dejansko naperjen zoper zakonitost odločitve o glavni stvari in ga zato ni mogoče upoštevati. Poleg tega je Vrhovno sodišče glede standarda obrazloženosti pritožbe zoper sklep o nedopuščeni reviziji že v večjem številu svojih odločb (npr. sklepi Dsp 18/2008 z dne 25.3.2008, VIII Pri 96/2007 z dne 22.1.2008, VIII Pri 79/2007 z dne 4.12.2007) zavzelo stališče, da ne zadošča zgolj pavšalno pritožbeno sklicevanje na odstop od sodne prakse, temveč mora stranka ta pritožbeni razlog podkrepiti z navedbo konkretnih odločitev Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi drugostopenjska odločitev odstopala.

Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja pritožbenega razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).