Jedro

Stranki sta za čas od 1. 10. 2015 dalje sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za 20 ur na teden, za delovno mesto pomožna dela v gozdarstvu. Po presoji prvostopenjskega sodišča ni dokazan obstoj elementov delovnega razmerja v obsegu skupno 40 ur tedensko, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik v delovnem razmerju pri tožencu od 1. 10. 2015 do 23. 9. 2019 še za nadaljnjih 20 ur tedensko, da ga je toženec dolžan za ta čas prijaviti v socialna zavarovanja, mu urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci, priznati vse pravice iz delovnega razmerja in izplačati neto plačo do višine minimalne plače, skupaj z obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Očita, da se prvostopenjske ocene o tem, da je njegova izpoved neprepričljiva, ne da preizkusiti, ker ni jasno, katere izpovedbe so neskladne s koledarjem. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je menilo, da je A. A. izpovedovala v njegovo korist. Ni izpovedala, kot je napačno povzelo sodišče, da sta vsako beljenje in druga opravila opravljala sinova, medtem ko je bil tožnik na delu pri tožencu. B. B. je potrdil, da je njegov starejši brat šel belit k sosedam. Ker je bil B. B. v vtoževanem obdobju mladoleten, se ne more spomniti vseh podrobnosti, ena od teh je obisk toplic. Pooblaščenka tožnika je pričela z zastavljanjem vprašanj o zapisih v koledarju, zato bi se izpovedi družine B. lahko vnaprej uskladile, če bi bila za to potreba, pa je ni bilo. Zapisi so nastajali sproti, za potrebe kontroliranja števila opravljenih in plačanih ur. C. C. je izpovedovala v korist toženca, saj z njim poslovno sodeluje. Sodišče je izpustilo izpoved D. D. o tem, da je vedel, da tožnik dela v skupini toženca. Spregledalo je življenjsko logično dejstvo, da delo gozdarja s polovičnim delovnim časom ni mogoče. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Stranki sta za čas od 1. 10. 2015 dalje sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za 20 ur na teden, za delovno mesto pomožna dela v gozdarstvu. Po presoji prvostopenjskega sodišča ni dokazan obstoj elementov delovnega razmerja v obsegu skupno 40 ur tedensko, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. 7. Pritožba očita, da prvostopenjska presoja o neprepričljivosti tožnikove izpovedi ni obrazložena, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek ni utemeljen, preizkus izpodbijanega dela sodbe pa je bil mogoč. V dokaz utemeljenosti tožbenega zahtevka je tožnik predložil koledar in zatrjeval, da je iz zapisov v njem razvidno, kdaj in koliko časa je opravljal delo pri tožencu. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da koledar ne potrjuje tožnikovih navedb (in izpovedi) o tem, da je delal pri tožencu več kot osem ur in to vse dni, razen nedelj in občasno sobot. Kot je obrazložilo, se zapisi oziroma kratice na koledarju sicer delno ujemajo z njegovo izpovedjo (v kateri je pojasnil, da "CD" pomeni cel dan, tj. opravljanje dela od 7.00 do 17.00 ure), vendar pa upoštevajoč tudi ostale izvedene dokaze tožnikove izpovedi o celodnevnem opravljanju dela utemeljeno ni štelo za prepričljivo. Pritožbeno sklicevanje, da bi pri vrednotenju njegove izpovedi moralo upoštevati pretek časa od izpolnjevanja koledarja do zaslišanja, ter da je koledar izpolnjevala njegova žena, zaradi česar mu ni mogel biti poznan vsak zapis, ne vpliva na drugačno dokazno oceno. Ta namreč ne temelji zgolj na izpovedi tožnika, temveč na celoviti presoji vseh dokazov, ki pa ne utemeljuje ugoditve tožbenemu zahtevku.

8. Zmoten je pritožbeni očitek, da je izpoved tožnikove žene A. A. sodišče ocenilo prestrogo, pri tem pa tudi ni pojasnilo, zakaj meni, da je izpovedala v njegovo korist. V okviru dokaznega vrednotenja njene izpovedi je primeroma izpostavilo okoliščine, na podlagi katerih je pravilno zaključilo, da ni izpovedala resnično, to pa poraja utemeljen dvom v nepristranskost njenega izpovedovanja v korist tožnika. Tako je v zvezi s preverjanjem verodostojnosti koledarja pravilno izpostavilo, da npr. njeno izpoved o tem, da naj bi bila od 18. do 21. 4. 2016 s sinom v toplicah, ovrže izpoved (njenega in tožnikovega) sina B. B., ki je to zanikal; njeno izpoved o tem, da se zapisi o E. E. nanašajo na pomoč sosedi, ki naj bi ji jo nudil F. B., ovrže izpoved B. B. o tem, da nimajo nobene sosede po imenu E. E. … Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bil B. B. v vtoževanem obdobju mladoleten, zaradi česar se ni mogel spomniti vseh podrobnosti, npr. obiska toplic v vtoževanem obdobju, o katerem je izpovedala A. A. Pritožba namreč spregleda, da se je B. B. na drugi strani spomnil obiska očeta v toplicah, ki je bil celo pred vtoževanim obdobjem.

9. Neverodostojnost tožnikovega izpovedovanja je sodišče pravilno dodatno utemeljilo tudi z izpovedjo B. B. o tem, da sta skupaj hodila od doma okrog 6.00, 6.30 ure, ko ga je tožnik peljal v šolo, nato pa odšel na delo. S tem je namreč ovržena izpoved tožnika, da je ob 5.00 uri zjutraj odhajal po toženca, s katerim sta nato odšla na delo. Nadalje je s sklicevanjem na izpoved B. B. o tem, da je vedel, da je bil tožnik zaposlen le za štiri ure, sodišče utemeljeno ovrglo tudi resničnost izpovedi tožnika, da naj bi sam za to okoliščino izvedel šele, ko je v 2017 nastopil bolniški stalež (izpoved tožnika je bila neskladna celo z lastnimi trditvami, da je v 2015 sklenil pogodbo o zaposlitvi za polovični delovni čas).

10. Pritožba očita, da je sodišče napačno povzelo izpoved A. A., ko je zapisalo, da naj bi bilo pretežni del zapisov v koledarju zabeleženo, da je tožnik delal pri tožencu, ostala dela (beljenje, košnja …) pa naj bi medtem opravljala sinova; pritožba poudarja, da je glede na njeno izpoved tudi tožnik doma v primeru dežja belil, kaj popravil ... Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na opravljanje drugih opravil, zabeleženih na koledarju (o katerih tudi sicer tožnik ni podal nobenih trditev v postopku), ne spremenijo zaključka o tem, da ni dokazano tožnikovo delo pri tožencu v polnem delovnem času. A. A. je uvodoma izpovedala, da je tožnik doma postoril opravila navadno ob nedeljah, a je v nadaljnji izpovedi to razširila tudi na druge dneve med tednom (npr. 9. do 13. 5. 2016, ko zapisi vključujejo zabeležko o beljenju). Ob konkretno predočenih datumih (npr. 5. 9. 2016, ponedeljek) je sicer izpovedala, da je zabeleženo beljenje opravil starejši sin (F. B.) pri sosedih, a je ob upoštevanju izpovedi B. B. sodišče utemeljeno podvomilo v njeno izpoved. B. B. je namreč izpovedal, da njegov brat F. B. ni belil sosedom, na drugi strani pa je potrdil, da je tožnik znal beliti. Pritožba navaja, da naj bi glede na izpoved B. B. njegov brat šel belit k sosedom, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpovedal, da je njegov brat sicer šel k sosedom, zanikal pa je, da bi pri njih belil in še poudaril, da ga pri tem opravilu tudi ni nikoli videl. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da pri navedenem datumu (5. 9. 2016) tudi sicer ni zabeležena oznaka (CD / D), ki se je po zatrjevanju tožnika uporabljala za zabeležbo dela pri tožencu.

11. Za drugačno dokazno oceno vtoževanega obstoja delovnega razmerja se pritožba neutemeljeno zavzema s sklicevanjem, da je pooblaščenka tožnika tista, ki je začela zastavljati vprašanja o zapisih v koledarju in da bi se zato izpovedi družine B. lahko vnaprej uskladile, če bi za to obstajala potreba, pa je ni bilo, oziroma s sklicevanjem, da so zapisi nastajali sproti, za potrebe kontroliranja števila opravljenih in plačanih ur. Kot je namreč obrazložilo prvostopenjsko sodišče, je glede na predloženo toženčevo evidenco ur tožnik opravljal delo praviloma štiri ure dnevno, občasno pa resda tudi po 8 ur (toženec in računovodkinja C. C. sta poudarila, da niti ni delal vsak dan), pri čemer so se presežne ure kompenzirale s časom, ko dela ni bilo mogoče opravljati zaradi njegove narave oziroma vezanosti na vremenske pogoje. Ugotovitve o tej kompenzaciji pritožba niti ne prereka. Tej listini in toženčevim podrobnim trditvam s prikazom razporeda dela po posameznih mesecih tožnik v trditvah niti ni nasprotoval tako, da bi za vtoževano obdobje podal svoj, drugačen izračun ur dela. Glede na to tudi ne more biti uspešen pritožbeni očitek, da bi glede izpovedi C. C., ki je tožniku obračunavala ure in katere izpoved se je ujemala s toženčevo evidenco, sodišče moralo upoštevati, da gre za pričo, ki je bila zainteresirana za to, da v sporu uspe toženec.

12. Upoštevajoč izpovedi D. D., G. G. in H. H. je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnika nihče ni videl vsak dan na delu v gozdu, sploh pa ne osem ur ali več. Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče izpustilo izpoved D. D. o tem, da je vedel, da tožnik dela v skupini toženca. Na vprašanje, kako je vedel, ali so delavci, ki jih je videl v hosti, toženčevi ali ne, je izpovedal, da si je to le mislil. Takšna izpoved, upoštevajoč tudi njegova preostala pojasnila (da ni vedel, od kdaj do kdaj je tožnik delal, videl naj bi ga le občasno …), ne more spremeniti zaključka o tem, da ni dokazano delo tožnika v obsegu, večjem od sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pritožba navaja, da izpoved te priče, ki je poznala tožnika zgolj navidez, ne more biti relevantna, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pričo, katere zaslišanje je predlagal tožnik, kar velja tudi za preostali dve navedeni priči. Pritožba zato neuspešno navaja, da si priče, ki so delavci v gozdu, nočejo nakopati zamere pri tožencu kot ekonomsko močnejšem zasebniku, zaradi česar naj bi izpovedovale le površinsko.

13. Pritožba se neuspešno sklicuje, da življenjsko logično gledano delo gozdarja s polovičnim delovnim časom ni mogoče, saj traja osem do deset ur dnevno, npr. tožnik je moral drevo podreti, razžagati, navezati z verigami na traktor, peljati iz gozda …, delal je tudi na krajevno oddaljenih območjih ipd. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo odločilno dejstvo v tem sporu, ali je tožnik dejansko delal polni delovni čas. Ker dejstva in izvedeni dokazi obeh strank tega niso potrdili, zgolj sklicevanje na življenjsko logična dejstva oziroma naravo dela ne more omajati sprejete dokazne ocene. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje prvostopenjskemu stališču, da tožnikove odsotnosti z doma ni mogoče enačiti z dejanskim opravljanjem dela pri tožencu, saj to v obsegu polnega delovnega časa ni bilo dokazano.

14. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

15. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), toženec pa kot delodajalec krije v sporu o obstoju in prenehanju delovnega razmerja sam svoje stroške ne glede na uspeh v postopku (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).