Jedro

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 22. 6. 2010 in št. ... z dne 4. 9. 2009 ter njegov zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 27. 4. 2006 dalje in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine oziroma podrejeno, da zadevo vrne tožencu v ponovni postopek in odločanje ter sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi celotne medicinske dokumentacije in predvsem na podlagi mnenja sodnega izvedenca specialista kardiologije, vaskularne in interne medicine zaključilo, da pri tožniku do 22. 6. 2010 ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, saj je tožnikova delovna zmožnost na dan izdaje dokončne odločbe toženke z dne 22. 6. 2010 zmanjšana za manj kot 50 % in je še nadalje s polnim delovnim časom zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: v mikroklimatsko ugodnih razmerah, brez dela na višini in lestvi, brez dvigovanj in premeščanj bremen nad 7 kg.

Zoper zavrnilno sodbo je pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu. Meni, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj je tožnik pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH pridobil I. kategorijo invalidnosti (začasno do 1 leta) že z 27. 4. 2006, zaradi okvare - bolezni srca. Njegova delovna nesposobnost je trajala še naprej, saj je dne 22. 6. 2010 tožnik imel bolezen srca, kar se vidi tudi iz izvedeniškega mnenja z dne 26. 8. 2009, ki opredeljuje arterijsko hipertenzijo s šifro I 10 kot glavno boleznijo, ki bistveno vpliva na invalidnost in hipertenzijsko srčno bolezen šifra I 11, kot bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca pod št. ... z dne 22. 6. 2010, s katero je ta zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo Območne enote A., št. ..., z dne 4. 9. 2009. S slednjo je toženec odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Odločitev temelji na mnenju invalidske komisije prve stopnje, ki je dne 26. 8. 2009 podala mnenje, da je tožnik invalid III kategorije invalidnosti od 27. 4. 2006 dalje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik rojen 16. 6. 1952 je v BIH, na podlagi odločbe tamkajšnjega pokojninskega zavoda št. ... z dne 4. 7. 2006, invalid I. kategorije invalidnosti in je od 27. 4. 2006 dalje invalidsko upokojen. Bosanski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja je na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino odstopil toženi stranki tožnikovo zahtevo za invalidski postopek z dne 25. 5. 2009. Zahtevi je bila priložena medicinska dokumentacija, katero podrobneje navaja sodišče prve stopnje v točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe. Tekom predsodnega postopka je invalidska komisija prve stopnje toženke dne 26. 8. 2009 menila, da gre pri tožniku za hipertonika z zelo verjetno hipertenzijsko srčno boleznijo in izrazitimi degenerativnimi spremembami sklepa ter anksiozno depresivnim sindromom. Menila je, da tožnik za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen PK delavec - zidar ni sposoben, je pa s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: zmožen za delo v toplotno urejenem zaprtem prostoru, pri katerem ročno premešča bremena do največ 7 kg, brez dela na zavarovani in nezavarovani višini ter lestvi. Invalidska komisija je bila sestavljena iz specialista internista, ortopeda in travmatologa ter diplomiranega psihologa. Tožnik se s takšno odločitvijo ni strinjal. V pritožbenem postopku je invalidska komisija druge stopnje dne 12. 11. 2009 podala enako mnenje, kakor invalidska komisija prve stopnje, in je prav tako menila, da gre pri tožniku za III. kategorije invalidnosti. Senat je tožnika obravnaval v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, specialista ortopeda, specialista interne medicine torej, področij na katerih je tožnik imel bistvene zdravstvene probleme. Kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost je bila opredeljena esencialna (primarna) arterijska hipertenzija, kot boleznijo, ki vplivajo na delovno zmožnost pa še degenerativne spremembe hrbtenice in mešana anksiozna in depresivna motnja. Tekom sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje je bil postavljen sodni izvedenec sprecialist kardiologije, vaskularne in interne medicine, ki je dne 16. 7. 2013 podal mnenje, da pri tožniku, glede na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in kasnejši potek zdravljenja, obolenje srca ni bilo takšno, da bi tožnik 27. 4. 2006 bil trajno pridobitno nezmožen. Menil je, da je ocena invalidske komisije prve in druge stopnje ter tudi dodatna izvedenska ocena invalidske komisije druge stopnje (pridobljena tekom sodnega postopka dne 4. 4. 2013) korektna glede na veljavna merila v Sloveniji in, da je ocena o II. stopnji invalidnosti upravičena od 1. 4. 2013, saj je šele takrat bil podan izvid kardiologa iz katerega je objektivno mogoče sklepati na pomembno funkcijsko prizadetost srca. Meni, da so omejitve v okviru III. kategorije invalidnosti primerne. Glede ocenitve na IK v BIH, ki so poleg bolezni hrbtenice kot glavno diagnozo navedle arterijsko hipertenzijo in hipertonično srce, je menil, da še ni bilo objektivnih dokazov o funkcijski prizadetostih srca. Šele izvid kardiologa z dne 1. 4. 2014 opiše UZ srca, iz katerega izhaja pomembno razširjen levi prekrat in pomembno znižano krčljivost le-tega (iztisni delež 46 %). Ob kliničnem pregledu, ob podaji dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, sicer niso ugotavljali srčnega popuščanja, vendar so se na osnovi zgornjega izvida odločili, da tožniku pripada zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja (kardialnega) II. kategorija delovne invalidnosti.

Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe podrobneje opisalo ugotovitve sodnega izvedenca in na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da sta se obe stranki z navedenim mnenjem strinjali, saj vsebinskih pripomb tožnik na izvedensko mnenje ni imel. Izvedensko mnenje je strokovno razumljivo argumentirano, skladno z obstoječo medicinsko dokumentacijo in ga je zato sodišče prve stopnje pravilno sprejelo. Iz enakih razlogov ga sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tudi iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 4. 4. 2014 izhaja, da je šele iz dodatne medicinske dokumentacije in sicer izvida kardiologa z dne 1. 4. 2013 naveden objektivni ultrazvočni izvid srca, ki govori za motnjo sistolne in diastolne funkcije, po tipu zmanjšane relaksacije in zmanjšano EF na 46 %. Izmerjen RR 180/120 mm HG, kaže na neurejeno arterijsko hipertenzijo. Tudi po osebnem pregledu, ki ga je komisija opravila je bil ugotovljen močno povišan krvni tlak (RR 190/100) in pa hitarna srčna akcija.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da je pri tožniku podana prva kategorija invalidnosti že od 27. 4. 2006 dalje. Pri tožniku namreč do izvida kardiologa z dne 1. 4. 2014 ni bilo nobenega izvida, ki bi govoril o tem, da je pri tožniku objektivno podano srčno popuščanje. To ne izhaja niti iz njegove dvakratne hospitalizacije v SB B., saj so bile takrat v ospredju težave s hrbtenico in psihične težave. Ugotavljal se je tudi povišan krvni tlak, vendar znakov srčnega popuščanja ni bilo. Tudi v EKG-ju niso bile opisane patološke spremembe, UZ pregled pa je bil opisan skopo, le da je že prisotna zadebelitev srčnih sten. Obremenitveni test, ki je bil opravljen med prvo hospitalizacijo je bil prekinjen zaradi slabosti spodnjih okončin. Takrat je tožnik zmogel le približno 60 % maksimalne norme in pri tem je bil test na ishemično bolezen srca, to je motnje prekrvavitve srčne mišice, negativen. Objektivnih dokazov o funkcijski prizadetosti srca ob ocenitvi na invalidski komisiji v BIH dne 27. 4. 2006 ni bilo, kot glavna diagnoza je bila poleg bolezni hrbtenice navedena arterijska hipertenzija. Psihiatričnih diagnoz ni bilo med osnovnimi diagnozami.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se doba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP je sklenilo, da tožnik, ki v pritožbi ni uspel, krije sam stroške pritožbe.