Jedro

Ker je bilo o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno in se v času, ko je tožnik vložil novo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, niti dejansko stanje niti pravna podlaga nista spremenila, je toženec tožnikovo zahtevo pravilno zavrgel. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.

Zavarovanec na podlagi iste zavarovalne dobe ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine. To pomeni, da zavarovanec ne more namesto invalidske pokojnine kasneje, na podlagi iste dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju pravice do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, v Republiki Sloveniji uveljavljati drugo vrsto pravice, torej pravico do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 11. 9. 2014 ter da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine. Nadalje je odločilo, da stroške zastopanja tožnika po odvetniku krije proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik meni, da v sporni zadevi ne gre za „bis in idem“. Dejstvo je namreč, da se lahko pogoji spreminjajo, prav tako pa se spreminja tudi zakonodaja. V skladu s tem lahko prosilec zahteve poda vsakič ko smatra, da izpolnjuje pogoje, pa če tudi so bile njegove prejšnje zahteve že pravnomočno zavrnjene. Postopek po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS, št. 10/2008, 3/2011) se je vodil na podlagi zahteve za invalidsko pokojnino oziroma je šlo zgolj za ponovno odločanje o invalidski pokojnini na podlagi postopka po uradni dolžnosti, brez tožnikovega pristanka. Kasneje je tožnik vložil še zahtevo za starostno pokojnino, katera pa po njegovem mnenju predstavlja popolnoma drugo, predvsem pa samostojno vrsto pokojnine. Gre za drugo pravno podlago, določeni pa so tudi drugi pogoji za pridobitev te pravice. Tožnik se ne strinja, da je v skladu s 37. členom Sporazuma izključeno uveljavljanje druge vrste pokojnine na podlagi istih zavarovalnih dob pri drugem nosilcu zavarovanja. Ker je bila tožniku v BiH priznana zgolj invalidska pokojnina, ne pa tudi starostna pokojnina, tožnik meni, da se ti dve vrsti pokojnin po 37. členu Sporazuma med seboj ne izključujeta. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 9. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 4. 2014. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke tožnikovo zahtevo za starostno pokojnino zavrgel. Iz obrazložitve izhaja, da je bila o tej pravici že izdana zavrnilna odločba in da se dejansko in pravno stanje, na katerega se opira zahtevek, ni spremenilo. Tako odločitev pa je potrdilo tudi sodišče prve stopnje.

6. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožena stranka na podlagi 37. člena Sporazuma najprej odločala, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, upoštevaje pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil v RS. Z odločbama št. ... z dne 3. 10. 2011 in ... z dne 2. 2. 2014, ki sta bili potrjeni s sodbo opr. št. XII Ps 447/2012 z dne 23. 10. 2014, je bilo pravnomočno odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Upoštevaje določbo drugega odstavka 37. člena Sporazuma dajatev za slovensko zavarovalno dobo ostane še naprej obveznost države, ki je prva priznala pravico (pravico do invalidske pokojnine), torej obveznost BiH.

7. Tožnik je nato 21. 2. 2012 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožena stranka je o tej zahtevi odločila z odločbo št. ... z dne 2. 4. 2012. Zahtevek je bil zavrnjen. Odločitev je postala dokončna in pravnomočna.

8. Tožnik je ponovno dne 24. 2. 2014 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, s tem da se upošteva zavarovalna doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji in v Bosni in Hercegovini.

9. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) v četrtem odstavku 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če o isti upravni stvari že teče postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 2. 4. 2012. Niti dejansko stanje niti pravna podlaga se v času od 2. 4. 2012 pa do 24. 2. 2014, ko je tožnik vložil novo zahtevo, nista spremenila.

11. Glede pritožbenih navedb, da tožnik uveljavlja drugo vrsto pokojnine pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka na podlagi 37. člena Sporazuma, ki se nanaša na ponovno odmero pokojnin, že vodila postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožniku je bila namreč pravica do invalidske pokojnine že priznana v BiH, upoštevaje pokojninsko dobo dopolnjeno v BiH in v Sloveniji. Tožena stranka je ugotovila, da pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni, ter da skladno z drugim odstavkom 37. člena ostanejo dajatve obveznost pogodbenice, ki jih je priznala, v konkretnem primeru torej obveznost nosilca pokojninskega invalidskega zavarovanja v BiH. Res je, kot to v pritožbi opozarja tudi tožnik, da je kasneje uveljavljal drugo pravico, torej pravico do starostne pokojnine. S tem v zvezi je že sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (ki jo pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova), in iz katere izhaja, da zavarovanec na podlagi iste zavarovalne dobe, ne more zahtevati priznanje drugačne pokojnine, torej ne more namesto invalidske pokojnine kasneje, na podlagi iste dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju pravice do invalidske pokojnine v BiH, v Republiki Sloveniji uveljavljati drugo vrsto pravice, torej pravico do starostne pokojnine.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.