Jedro

Prošnjo za azil je dopustno zavrniti kot očitno neutemeljeno v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku tedaj, če je iz nje očitno, da okoliščine, ki so v njej navedene, v nobenem primeru ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 10.10.2006, odpravi ter se zadeva vrne v ponoven postopek temu ministrstvu.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06 - sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.10.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, in hkrati odločila, da mora nemudoma po pravnomočnosti te odločbe zapustiti Slovenijo (3. odstavek 34. člena ZAzil).

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavani zadevi navedla tožena stranka. Pojasnilo je, da zatrjevane okoliščine, zaradi katerih naj bi tožnik zapustil izvorno državo, ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil (preganjali naj bi ga nedržavni subjekti, tega preganjanja pa ni prijavil organom odkrivanja in preprečevanja prepovedanih dejanj v smislu 7. člena Direktive št. 2004/83/EC). Dejstvo, da v izvorni državi ni bil preganjan, izhaja tudi iz tega, da je en mesec preden je zapustil izvorno državo, na francoski ambasadi v Skopju zaprosil za izdajo vize. Pojasnilo je tudi, zakaj v tej zadevi ni odločilo po opravljeni glavni obravnavi.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnih predpisov. Že v tožbi je navedel, da je iz izvorne države moral pobegniti, saj so mu vsaj 10 krat grozili po telefonu zaradi njegovega političnega udejstvovanja. Pojasnil je tudi, da izvorne države ni zapustil zaradi ekonomskega položaja. Sodišče ga ni zaslišalo, s čemer je bistveno kršilo pravila postopka in bi bilo treba sodbo razveljaviti že iz tega razloga. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo tako spremeni, da prošnji za priznanje političnega azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Azil je oblika mednarodne zaščite, ki jo država prizna tujcu zaradi njegove individualne ogroženosti v smislu razlogov, ki jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev s protokoli (Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodnostni pripadnosti, pripadnosti določenemu političnemu prepričanju oziroma določeni družbeni skupini.

V obravnavanem primeru je tožena stranka tožnikovo prošnjo za azil zavrnila v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker da je iz nje očitno, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Tej odločitvi in razlogom zanjo je z izpodbijano sodbo pritrdilo tudi prvostopno sodišče. Na podlagi določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil pa je v pospešenem azilnem postopku po presoji pritožbenega sodišča dopustno odločati le, če je iz prošnje za azil očitno, da okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje kot razlog za zapustitev izvorne države, v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja v smislu ZAzil. To pa v tem primeru ni bilo podano. Tožnik je namreč v prošnji za azil med drugim zatrjeval tudi, da je bil preganjan zaradi politične pripadnosti, ker je član politične stranke BDI. Torej je zatrjeval okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje v smislu ZAzil. Tožena stranka in prvostopno sodišče pa sta na podlagi njegovih navedb v skrajšanem postopku sprejela sklep, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, ker da zatrjevanega preganjanja ni prijavil pristojnim organom, in ker je en mesec pred zapustitvijo izvorne države zaprosil za francosko vizo. To pa pomeni, da sta ob okoliščinah, ki jih je tožnik zatrjeval v prošnji za azil kot razlog za zapustitev izvorne države, iz katerih po presoji pritožbenega sodišča očitno izhaja, da bi lahko pomenile preganjanje v smislu ZAzil, pri odločitvi, sprejeti v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku, upoštevala tudi druge okoliščine, ki pa se lahko ugotavljajo le v rednem azilnem postopku, po tem, ko se prosilcu da možnost, da natančno pojasni podrobnosti glede teh okoliščin, in da se izjavi o vseh za odločitev v stvari pravno pomembnih dejstvih, ki jih ugotovi organ sam.

Glede na navedeno sta po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče in tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo (2. odstavek 35. člena ZAzil), zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo prvostopno sodbo tako, da je na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi in iz razlogov, navedenih v tej sodbi, odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek v smislu 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.