Jedro

Za nastanek obveznosti lastnika hišniškega stanovanja (prodaja drugega primernega stanovanja imetniku stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju) je zadoščala že zahteva imetnika stanovanjske pravice za nakup tega hišniškega stanovanja in ni bilo potrebno posebej zahtevati še nakupa drugega primernega stanovanja. Z zavrnitvijo tožnikove zahteve za nakup hišniškega stanovanja je začel teči tudi zastaralni rok za tožnikovo terjatev, to je sklenitev kupoprodajne pogodbe za drugo primerno stanovanje po 129. členu SZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik J. K. je dolžan povrniti toženki M. L. stroške pritožbenega postopka v znesku 292,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožnik zahteval od tožene stranke, da mu proda drugo primerno stanovanje v skladu z določili Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) za kupnino v znesku 6.960,36 EUR ter sklene z njim tudi ustrezno kupoprodajno pogodbo. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 448,96 EUR.

Proti tej sodbi se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi napadeno sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je ugotovitev sodišča o zastaranju tožbenega zahtevka nepravilna. Tožnik je utemeljeval pravočasnost vložene tožbe po 128. in 129. členu SZ. Tožnik je res podal zahtevo za odkup stanovanja, v katerem biva, in na katerem je imel stanovanjsko pravico, že v letu 1993, nato pa tudi vložil tožbo, vendar pa v tej zahtevi ni bilo govora o prodaji drugega primernega stanovanja. Ker je bila zavrnjena tožnikova zahteva za odkup hišniškega stanovanja, lahko tožnik zahteva nakup drugega primernega stanovanja. Zato je tožnik pridobil možnost odkupa primernega stanovanja in je v splošnem petletnem zastaralnem roku tudi podal zahtevo za prodajo takšnega stanovanja. Zaradi zavrnitve zahteve je tožnik vložil tožbo in o zastaranju zahtevka ni mogoče govoriti. Možnost za odkup primernega stanovanja je bila tožniku dana šele s podajo zahteve za nakup takšnega stanovanja. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo predvsem z vprašanji formalne pravočasnosti, ni pa se spuščalo v vprašanje, iz kakšnega razloga je bil tožnikov zahtevek v prejšnji pravdi leta 1997 zavrnjen. Šlo je za pomanjkanje pasivne legitimacije, že po pravnomočni rešitvi v zadevi III P 421/96 pa je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka lastnica obravnavanega stanovanja. Tožnik je lahko podal zahtevo za odkup primernega stanovanja v trenutku, ko je izvedel, kdo je dejanski lastnik tega stanovanja. Ker je zahtevek tožeče stranke pravočasen, bi ga moralo sodišče obravnavati vsebinsko, zato je njegova odločitev napačna.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitev sodišča prve stopnje o zastaranju tožbenega zahtevka je pravilna, s tem pa tudi odločitev o njegovi zavrnitvi. Tožnik je kot imetnik stanovanjske pravice imel možnost uveljavljati pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti do 19.10.1993 (123. člen SZ, Ur. l. RS, št. 18/91). Tožnik je imel stanovanjsko pravico na hišniškem stanovanju, katerega nakup je zahteval z vlogo z dne 10.5.1993. Tožena stranka je zavrnila njegovo zahtevo za nakup hišniškega stanovanja v odgovoru z dne 3.6.1993, pri čemer se je očitno sklicevala na 129. člen SZ. Določbe 1. in 2. odstavka 129. člena SZ so se namreč uporabljale tudi za stanovanja, namenjena osebam za opravljanje službene dolžnosti iz 40. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR), na katerih je bila dodeljena stanovanjska pravica. Takšna stanovanja pa so bila tudi hišniška stanovanja (2. odstavek 40. člena ZSR). V takšnem primeru je bil lastnik hišniškega stanovanja dolžan omogočiti imetniku stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju nakup drugega primernega stanovanja pod pogoji, kot so veljala za privatizacijo stanovanj v VIII. poglavju SZ (2. in 3. odstavek 129. člena SZ), kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Za nastanek te obveznosti lastnika hišniškega stanovanja (prodaja drugega primernega stanovanja imetniku stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju) je zadoščala že zahteva imetnika stanovanjske pravice za nakup tega hišniškega stanovanja in ni bilo potrebno posebej zahtevati še nakupa drugega primernega stanovanja (zato je zmotna pritožbena trditev, da bi bil tožnikov tožbeni zahtevek za odkup drugega primernega stanovanja zavrnjen, ker ob "prvotni" zahtevi ni zahteval odkupa drugega primernega stanovanja). Z zavrnitvijo tožnikove zahteve za nakup hišniškega stanovanja (v odgovoru z dne 3.6.1993) je zato v juniju 1993 začel teči tudi zastaralni rok za tožnikovo terjatev, to je sklenitev kupoprodajne pogodbe za drugo primerno stanovanje po 129. členu SZ. Za to terjatev je prišel v poštev splošni petletni zastaralni rok (371. člen ZOR), zato je zastaranje tožnikove terjatve za nakup drugega primernega stanovanja nastopilo že junija 1998. Na tek tega zastaralnega roka ni vplivala pravda III P 421/96, katero je tožnik začel s tožbo 14.11.1996 (za nakup hišniškega stanovanja). Ker je tožnik vložil tožbo v predmetni zadevi šele 30.5.2005 je njegov zahtevek zastaral že pred tem dnem, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (to pa tudi v primeru, če bi se štelo, da je navedeni zastaralni rok začel teči šele z vročitvijo sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 517/98 z dne 3.6.1999, ki je bila tožniku vročena 17.8.1999).

Glede na povedano je zmotno tožnikovo stališče, da se njegova zahteva za odkup hišniškega stanovanja z dne 10.5.1993 ni mogla nanašati tudi na odkup drugega primernega stanovanja (zaradi česar naj bi začel zastaralni rok teči pozneje, ne pa v juniju 1993). Ne glede na to velja, da je bilo možno vložiti zahtevo za odkup stanovanja najpozneje do 19.10.1993 (123. člen SZ). Ker je bil ta rok prekluziven, bi bila tožnikova zahteva za odkup drugega primernega stanovanja z dne 10.6.2003 prepozna, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tožnik se pri utemeljevanju pravočasnosti tožbe ne more sklicevati na 128. in 129. člen SZ, saj le-ta ne določata zastaralnih rokov za uveljavljanje terjatve za sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje. Za odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka je pravno nepomembno, zakaj je bil zavrnjen tožbeni zahtevek v zadevi III P 421/96 (domnevno vprašanje pasivne legitimacije in nejasno lastništvo tega hišniškega stanovanja), ne glede na to pa so te pritožbene trditve neupoštevne, ker gre za nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP). Ostale pritožbene trditve niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožnik ni uspel s pritožbo, je dolžan povrniti toženi stranki njene potrebne stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP) v znesku 292,14 EUR. Ti stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk specificiranega stroškovnika tožene stranke v odgovoru na pritožbo, ki je v spisu. V primeru zamude je tožnik dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od toženki prisojenih pravdnih stroškov (2. odstavek 313. člena ZPP in 1. odstavek 299. člena OZ).