Jedro

Če se parcelacija izvaja z določenim namenom, kjer je oblikovanje parcele določeno z aktom, preko katerega se namen parcelacije realizira, je parcelacijo treba izvesti v skladu z načrtom parcelacije iz tega akta. Upravna organa sta tožnici pravilno pojasnila, da je bil upravni organ pri evidentiranju izvedene parcelacije vezan na načrt parcelacije, ki je upoštevan v odločbi z dne 30. 9. 2009. Ta odločba je po podatkih iz upravnega spisa dokončna in pravnomočna, zato prvostopni organ v postopku evidentiranja parcelacije ni mogel obiti načrta parcelacije iz januarja 2009 iz te odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Geodetska uprava RS, Območna geodetska uprava Novo mesto (v nadaljevanju: upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v katastrski občini … v postopku evidentiranja parcelacije ugotovijo spremembe, in sicer da se ukine parcela 395/7, novi parceli pa sta 395/13 in 395/14 (1. točka izreka), da je grafični prikaz in stanje parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga tej odločbi (2. točka izreka) in ugotovila, da stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je Občina Škocjan po pooblaščencu, podjetju A. d.o.o., dne 26. 1. 2011 vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja parcelacije parcele 395/7, na podlagi pravnomočne razlastitvene odločbe št. 352-31/2008-26 z dne 30. 9. 2009. Zahtevi je priložila elaborat, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje A., d.o.o., in potrdil odgovorni geodet A.A. Upravni organ se sklicuje na 48. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), po katerem se postopek evidentiranja parcelacije zaradi razlastitve uvede na zahtevo razlastitvenega upravičenca. Nadalje ugotavlja, da je bil zahtevi priložen ustrezen elaborat z vsebino, kot jo predpisujeta ZEN in Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru. Iz elaborata je razvidno, da sta v postopku sodelovala tožnica in Občina Škocjan. Upravni organ je opravil preizkus vloge po 51. in 160. členu ZEN in ugotovil, da ni razlogov za zavrženje oziroma za zavrnitev. Izpolnjen je tudi pogoj iz prvega odstavka 49. člena ZEN, ker je del meje parcele, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo, urejen v predhodnem postopku IDPOS 6051 (od z.k. točke 707 do 1506) in IDPOS 6080 (od z.k. točke 1721 do 1504). Upravni organ je pridobil kopijo razlastitvene odločbe, iz katere so razvidni pogoji za razlastitev. Pojasnjuje, da je bila parcelacija izvedena na podlagi odločbe št. 352-31/2008-26 z dne 30. 9. 2009. Iz elaborata parcelacije je razvidno, da je bila izvedena parcelacija v skladu z načrtom parcelacije iz navedenega akta. Preveril pa je tudi, da podatki o novih delih mej in parcelah omogočajo njeno evidentiranje.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo. Na glavni pritožbeni očitek, da parcelacija ni skladna z Zakonom o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) in da bi morala biti izvedena tako, da bi zajela tudi cestni svet, odgovarja, da gre za parcelacijo zaradi uvedenega razlastitvenega postopka in v zvezi z njim izdano odločbo, na podlagi 101. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) oziroma načrta parcelacije iz januarja 2009. Ker gre za parcelacijo zemljišča, na delu katerega poteka obstoječa lokalna cesta Škocjan-Dole, LC 399161, po kateri poteka promet, se kot specialna določba upošteva 19. člen ZJC, ki ureja postopek razlastitve, kadar gre za obstoječe javne ceste. Ker mora po drugem odstavku 98. člena ZUreP-1 razlastitveni elaborat, kadar je za izvedbo razlastitve potrebna parcelacija nepremičnine, vsebovati tudi načrt parcelacije oziroma natančen opis predvidene parcelacije (v tem primeru parcelacija iz januarja 2009), je bilo podjetje A. d.o.o, ki je izdelalo elaborat parcelacije, nanj vezano. Ne iz 48. člena ZEN, ne iz 19. člena ZJC v povezavi z drugim odstavkom 98. člena ter prvim odstavkom 101. člena ZUreP-1 pa ne izhaja, da bi parcelacija oziroma načrt parcelacije pri določitvi obsega parcelacije moral izhajati iz 21. in 26. točke prvega odstavka 14. člena ZJC. Cesta LC 399161 ustreza kriterijem kategorizirane javne ceste po Uredbi o merilih za kategorizacijo javnih cest, kar izhaja iz Odloka o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Občini Škocjan, kot to potrjuje odločba št. 352-31/2008-26 z dne 30. 9. 2009, zato tudi njena parcelacija v obsegu kot v naravi obstaja, ne more biti v nasprotju z materialnim pravom. Drugostopenjski organ je zavrnil tudi ugovor, da gre za nezakonit ponovni postopek, češ da naj bi bil ta postopek že končan. Iz dokumentacije sicer izhaja, da je bil postopek parcelacije že voden in tudi zaključen, vendar ni šlo za situacijo iz tretjega odstavka 129. člena ZUP in zato ni bilo ovire, da organ postopka ne bi uvedel. Drugostopenjski organ je zavrnil tudi druge pritožbene ugovore.

Tožnica vlaga tožbo zaradi kršitev pravil postopka in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji ni bil vročen predlog za izvedbo postopka evidentiranja parcelacije z dne 26. 1. 2011 in tudi ne novi elaborat parcelacije, zato se o teh aktih ni mogla opredeliti, kar je vplivalo na pravilnost odločitve. Če je toženka upoštevala elaborat, predložen k predlogu z dne 26. 1. 2011 (verjetno z dne 8. 1. 2010), ta ni usklajen z načrtom parcelacije. Isti elaborat je bil toženki predložen v postopku, ki ga je vodila pod št. 02112-192/2010, ki je bil ustavljen z zavrženjem ravno iz razloga, ker elaborat ni bil usklajen z načrtom parcelacije. Toženka ni navedla, ali je bil izdelan nov elaborat ali je bil morebiti stari elaborat popravljen in usklajen z načrtom parcelacije. Odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica meni, da je Občina Škocjan s predlogom z dne 26. 1. 2011 sprožila nov postopek ne le za evidentiranje parcelacije temveč tudi za izdelavo novega elaborata. Nadalje tožnica meni, da pri parcelaciji niso bila upoštevana določila ZJC. Parcelacija je izvedena tako, da meja med novo nastalo parcelo, ki predstavlja cesto, in med parcelo tožnice poteka tik ob asfaltu javne ceste. To pomeni, da ni bil upoštevan cestni svet, kot ga določa 14. člen ZJC. V cestni svet poleg samega cestišča spadajo tudi bankine, del, kamor so speljani odtočni kanali ter še dva metra v delu, kjer potekajo brežine. Tem njenim opozorilom organ ni sledil. Njegovo stališče, da je treba upoštevati le načrt parcelacije, ki je bil priložen predlogu za razlastitev, je neživljenjski. Če bi odločba obveljala, bi jo organ razlastil za del parcele, kjer poteka asfaltirani del zemljišča, za del, ki ga predstavlja cestni svet, pa bi tožnica ostala lastnica. Navaja, da s predlogom za izrek za nične odločbe o dovolitvi izvedbe postopka parcelacije ni uspela. Ji je pa to sodišče, ko je odločalo o njeni tožbi zoper odločbo, s katero je drugostopenjski organ zavrnil njen predlog za ugotovitev ničnosti odločbe z dne 30. 9. 2009, pojasnilo, da bo lahko vse ugovore, ki se nanašajo na izvedbo parcelacije, zlasti glede upoštevanja ZJC, uveljavljala v postopku parcelacije. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom Občina Škocjan v odgovoru na tožbo navaja, da je parcelacija razvidna iz izpodbijane odločbe in je bila opravljena na podlagi odločbe z dne 30. 9. 2009, iz katere je jasno, kje se parcelacija izvede. Elaborat parcelacije je bilo treba dopolniti, kar je bilo storjeno. Tožnica je ves čas sodelovala v postopku in ne gre za nobeno kršitev v njeno škodo. Stranka z interesom pojasnjuje, da je 26. 1. 2011 sprožila isti postopek, ki temelji na pravnomočni odločbi z dne 30. 9. 2009 in načrtu parcelacije, izdelanem v januarju 2009. Meni, da tožnica napačno uveljavlja, da ni bil upoštevan 14. člen ZJC, ker pozablja, da gre za razlastitev po ZJC-B, ki v 19. členu določa, da se po posebnem skrajšanem postopku lahko razlastijo nepremičnine, po katerih poteka obstoječa cesta. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Med strankami ni sporno, da se z izpodbijano odločbo odloča o parcelaciji, ki se je izvajala zaradi razlastitve, katera je bila predlagana zaradi ureditve lastništva obstoječe javne ceste. Če je razlastitev potrebna in predlagana samo za del parcele, upravni organ, ki vodi razlastitveni postopek, na predlog razlastitvenega upravičenca z odločbo dovoli izvedbo parcelacije (prvi odstavek 101. člena ZUreP-1). Po drugem odstavku 98. člena ZUreP-1 mora, če je za izvedbo razlastitve potrebna parcelacija, razlastitveni elaborat vsebovati tudi načrt parcelacije oziroma natančen opis predvidene parcelacije. V obravnavanem primeru je parcelacijo parc. št. 397/5 k.o. … dovolila Upravna enota Novo mesto z odločbo št. 352-31/2008-26 z dne 30. 9. 2009. V 2. točki izreka te odločbe je bilo odločeno, da se parcelacija izvede na jugovzhodnem delu te parcele (v približni izmeri 350 m2) v obliki mnogokotnika, v 3. točki izreka pa je bil opredeljen načrt parcelacije – načrt parcelacije, ki ga je v januarju 2009 izdelal B.B., univ. dipl. inž. geod.

Materialnopravni predpis, ki ureja parcelacijo (tudi če se izvaja zaradi razlastitve) je ZEN.V petem odstavku 48. člena ZEN določa, da v primeru, če se parcelacija izvaja zaradi razlastitve, uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije zahteva razlastitveni upravičenec. V šestem odstavku 48. člena ZEN pa je predpisano, da mora v primeru, če se parcelacija izvede na podlagi akta državnega organa ali organa lokalne skupnosti, elaborat izkazovati skladnost izvedene parcelacije z načrtom parcelacije iz tega akta. Soglasje lastnikov s tako izvedeno parcelacijo ni potrebno.

Iz predloženega upravnega spisa je razvidno, da je bilo o zahtevi za evidentiranje urejene meje, ki je bila vložena 8. 1. 2010 (po 49. členu ZEN mora biti pred parcelacijo meja urejena) odločeno z odločbo št. 02112-192/2010 z dne 18. 6. 2010. Istočasno vložena zahteva za evidentiranje parcelacije pa je bila s sklepom št. 0211-192/2010-19 z dne 10. 11. 2010 zavržena, ker elaborat parcelacije ni bil dopolnjen v skladu s pozivom upravnega organa, da se odpravi neskladje med elaboratom parcelacije in načrtom parcelacije, ki je priloga odločbe z dne 30. 9. 2009. Iz navedene odločbe in navedenega sklepa je razvidno, da je bil v tem postopku podlaga za odločanje elaborat, ki ga je izdelala B., C.C., s.p.. To je bil v smislu tretjega odstavka 49. člena ZEN enoten elaborat, ki je vseboval elemente elaborata ureditve meje in elaborata parcelacije. Občina Škocjan je zahtevo za evidentiranje parcelacije po končanem postopku, ki ga je upravni organ vodil pod št. 02112-192/2010, ponovno vložila 26. 1. 2011, in ji predložila nov elaborat parcelacije, ki ga je izdelalo podjetje A., d.o.o.. Ta postopek je upravni organ vodil pod št. 02112-82/2011, v njem pa je bila izdana izpodbijana odločba o evidentiranju parcelacije.

Sodišče nima pomislekov, da Občina Škocjan ne bi mogla ponovno sprožiti postopka parcelacije, po tem, ko je bila njena prva zahteva za evidentiranje parcelacije zavržena. Da tožnica ni vedela za nov postopek parcelacije, ji sodišče ne more pritrditi, saj je iz Tehničnega poročila o parcelaciji, ki je v upravnem spisu, razvidno, da se je parcelacija kot geodetska storitev opravila 24. 12. 2010, in to tudi ob navzočnosti tožnice. Parcelacijo je opravilo podjetje A., d.o.o., ki je, kot ugotavlja upravni organ v izpodbijani odločbi in je potrjeno z listinami v upravnem spisu, izdelalo nov elaborat parcelacije. Tožnica se torej neutemeljeno sprašuje, kateri elaborat je urejal parcelacijo oziroma graja upravni organ, da v izpodbijani odločbi ni jasno navedel, kateri elaborat parcelacije je upošteval. Upravni postopek evidentiranja parcelacije se je začel na zahtevo Občine Škocjan kot razlastitvene upravičenke (peti odstavek 48. člena ZEN). V tem postopku je upravni organ moral preizkusiti formalne pogoje za vložitev zahteve (ali je zahtevo za parcelacijo vložila upravičena oseba - tretji odstavek 51. člena ZEN) in vsebinske pogoje za evidentiranje parcelacije (vsebino elaborata - četrti odstavek 51. člena ZEN), in v okviru slednjih tudi, ali je parcelacija izvedena v skladu z aktom državnega organa (5. točka četrtega odstavka 51. člena ZEN), v konkretnem primeru z odločbo Upravne enote Novo mesto z dne 30. 9. 2009 oziroma načrtom parcelacije, iz katerega ta odločba izhaja. Sodišče ugotovitvi upravnega organa, da je elaborat parcelacije, ki ga je izdelalo podjetje A., d.o.o., skladen z načrtom parcelacije iz januarja 2009 (skladnost koordinat zemljiškokatastrskih točk, površina parc. št. 395/14 je 351 m2), na podlagi listin v spisu pritrjuje. Pravno podlago, da je po preveritvi formalnih in vsebinskih pogojev za evidentiranje parcelacije lahko odločil v skrajšanem postopku, je upravni organ imel v 52. členu ZEN. Soglasje tožnice s tako izvedeno parcelacijo po določbi šestega odstavka 48. člena ZEN ni bilo potrebno. Glede na navedeno tožnica zmotno meni, da ji je bila v upravnem postopku evidentiranja parcelacije kršena pravica do izjave po ZUP.

Tožnica pa tudi ne more uspešno ugovarjati, da pri parcelaciji niso bila upoštevana določila ZJC o definiciji javne ceste. Predmetna parcelacija se je izvajala za potrebe razlastitve. Če pa se parcelacija izvaja z določenim namenom, kjer je oblikovanje parcele določeno z aktom, preko katerega se namen parcelacije realizira (v konkretnem primeru je to odločba z dne 30. 9. 2009, s katero je odločeno o parcelaciji - delitvi parcele št. 395/7, da se tako določi tisti del parcele, za katerega je predlagana razlastitev), je parcelacijo treba izvesti v skladu z načrtom parcelacije iz tega akta. Zahteva po skladnosti izvedene parcelacije z načrtom parcelacije iz tega akta je uzakonjena v šestem odstavku 48. člena ZEN. Zato sta upravna organa tožnici pravilno pojasnila, da je bil upravni organ pri evidentiranju izvedene parcelacije vezan na načrt parcelacije, ki je upoštevan v odločbi z dne 30. 9. 2009. Ta odločba je po podatkih iz upravnega spisa dokončna in pravnomočna, zato upravni organ v postopku evidentiranja parcelacije ni mogel obiti načrta parcelacije iz januarja 2009 iz te odločbe. Tožnica pa je tudi v upravnem sporu, ki ga je to sodišče reševalo pod opr. št. I U 1216/2010, odločbe z dne 30. 9. 2009 ni uspela izpodbiti (v navedenem upravnem sporu je sodišče presojalo zakonitost odločbe drugostopenjskega organa o zavrnitvi tožničinega zahtevka za izrek ničnosti odločbe z dne 30. 9. 2009 in se nosilni razlogi te sodbe nanašajo na ugotovitve ničnostnih razlogov).

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primerih, da sodišče tožbo zavrne oziroma zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.