Jedro

Pritožnica se neutemeljeno zavzema za prevalitev dokaznega bremena glede vsebine zapustničine volje na sodedinjo, ki je zahtevala vračunanje daril. Ne le zato, ker je zapustnikovo voljo, da se darilo ne vračuna v dedni delež, dolžan dokazati dedič, ki takšno voljo zatrjuje, temveč predvsem zato, ker pride do vračunanja po samem zakonu, zato dedič, ki uveljavlja vračunanje, nima pravnega interesa za tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.V teku je zapuščinski postopek po pokojni A. A.. B. A. in C. A. sta zakoniti (so)dedinji po pokojni materi. Med njima so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost njunega dednega deleža. Zapustnica je hčerki B. A. podarila kupnino (4.768 EUR) za odkup družbenega stanovanja na D. ulici v Ljubljani, hčerki C. A. pa stanovanje z garažo na T. ulici v Ljubljani. B. A. je zahtevala vračunanje daril, ker je C. A. prejela več, C. A. pa zatrjuje, da je bila materina volja drugačna; ker je obema hčerkama omogočila, da sta postali lastnici po vrednosti primerljivih stanovanj, ni podlage za vračunanje darila v dedni delež.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom C. A. napotilo, da zoper B. A. vloži tožbo z ustreznim tožbenim zahtevkom, da je bila volja in želja zapustnice, da se darila, ki jih je za časa življenja podarila dedinjama, ne vračunajo v njun dedni delež (I. točka izreka). Napoteno dedinjo je opozorilo, da mora tožbo vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa, sicer bo nadaljevalo postopek ne glede na zahtevek, glede katerega je napotilo na pravdo (II. točka izreka). Zapuščinski postopek je prekinjen za 30 dni oziroma v primeru vložene tožbe do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka (III. točka izreka).

3.Napotena dedinja, ki sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1, pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Trdi, da je sestra v dar prejela stanovanje, ne zgolj kupnine zanj. Dejstvo, da je v dar prejela kupnino, je torej med dedinjama sporno. Zapustnica je prepričala svojega očeta, da se je njena hči B. A. lahko prijavila na naslovu D. ulica 4 v Ljubljani in postala imetnica stanovanjske pravice. Kot imetnica stanovanjske pravice pa je lahko odkupila stanovanje po „Jazbinškovem“ zakonu. Enako splošno kot je pravilo o vračunanju daril, je splošno tudi pravilo, da se darila ne vračunajo, če zapustnik tako izjavi ali če to izhaja iz okoliščin primera. ZD2 v tretjem odstavku 46. člena ne razlikuje med izjavo zapustnika in drugimi okoliščinami, ki izkazujejo zapustnikovo voljo. Neupoštevanje indirektnih dokazov pomeni nedopustno rangiranje dokazov in razlikovanje primerljivih zakonskih pogojev za nevračunanje daril. Dedinja B. A. ni predložila niti enega dokaza, s katerim bi izpodbila izjave prič o tem, da zapustnica ni želela, da se darila hčerkama vračunajo v njuna dedna deleža. Podala je zgolj dokazno nepodprto izjavo, da ji je zapustnica obljubila še 40.000 EUR. Pravica do vračunanja ne nastopi z vsako naklonitvijo koristi, neodplačno razpolaganje mora biti izvedeno v škodo zapustnikovega premoženja z namenom preferiranja posameznega zakonitega dediča. Dedinja B. A. nima interesa za vložitev tožbe z vsebino kot izhaja iz izreka sklepa, kar pa ne pomeni, da je sodišče ne bi moglo napotiti na pravdo z zahtevkom, ki bi meril na ugotovitev, da je bila volja zapustnice, da se darila vračunajo.

4.Dedinja B. A. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožnica ne nasprotuje prekinitvi zapuščinskega postopka, s pravno podlago v 210. in 213. členu ZD3, nasprotuje presoji, da je njena pravica manj verjetna.

7.ZD ne predpisuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato mora sodišče o tem presoditi ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Po prvem odstavku 46. člena ZD se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Zakon s tem vzpostavlja domnevo, da zapustnik z naklonitvijo darila posameznega dediča ni želel preferirati. Pravilo o vračunanju daril pa ne velja, če je zapustnik ob daritvi ali pozneje ali v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila to zapustnikova volja (tretji odstavek 46. člena ZD).

8.Izpodbijana odločitev, s katero je zapuščinsko sodišče dedinji C. A. določilo vlogo tožnice v morebitni pravdi, je pravilna. Obstoj okoliščin, ki naj bi dokazovale zapustničino voljo o nevračunanju daril4, bo napotena dedinja lahko dokazovala v sproženi pravdi. Pritožnica se neutemeljeno zavzema za prevalitev dokaznega bremena glede vsebine zapustničine volje na sodedinjo, ki je zahtevala vračunanje daril. Ne le zato, ker je zapustnikovo voljo, da se darilo ne vračuna v dedni delež, dolžan dokazati dedič, ki takšno voljo zatrjuje, temveč predvsem zato, ker pride do vračunanja po samem zakonu, zato dedič, ki uveljavlja vračunanje, nima pravnega interesa za tožbo. Pravzaprav bi bila

8.kakršnakoli

8.napotitev na tožbo sodedinje, ki uveljavlja vračunanje, zaradi pomanjkanja njenega pravnega interesa za vložitev tožbe nesmiselna. Ker tožbe ne bi vložila, bi se posledično zapuščinska obravnava nadaljevala in dokončala ne glede na zahtevke, glede katerih je (oziroma bi) bila napotena na pravdo (četrti odstavek 213. člena ZD) – izvedeno bi bilo vračunanje. V takšni procesni situaciji torej tudi pritožnica v zapuščinskem postopku ne bi mogla uveljaviti svojega stališča o volji zapustnice, da se prejeta darila sodedinjama ne vračunajo v njun dedni delež.

9.Vprašanje, ali je B. A. od zapustnice kot darilo prejela kupnino za stanovanje ali stanovanje (in je posledično predmet vračunanja vrednost stanovanja), je zapuščinsko sodišče pravilno prepoznalo kot pravno vprašanje, o katerem bo skladno s tretjim odstavkom 210. člena ZD odločeno v zapuščinskem postopku.

10.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/1976, s spremembami in dopolnitvami.

3Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena ZD). Tako ravna sodišče, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Sodišče napoti na pravdo oziroma na upravni postopek tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD).

4Napotena dedinja je trdila, - da se je zapustnica pri svojem očetu zavzela, da mlajši hčerki B. A. dovoli prijaviti bivališče na D. ulici v Ljubljani, - da je B. A. posledično pridobila stanovanjsko pravico in pravico do odkupa stanovanja, - da sta stanovanji na D. in T. ulici po vrednosti primerljivi, ter - da je zapustnica obe hčerki obravnavala enako – obema je pomagala rešiti stanovanjski problem.