Jedro

Četudi drži pritožnikova ugotovitev, da nobena od zaslišanih prič naj ne bi potrdila oškodovančeve izpovedbe, ne gre spregledati oškodovančeve izpovedbe, ki je za obdolženca obremenilna, kot je razvidno iz razlogov pritožbeno izpodbijanega sklepa in ki v konkurenci z ostalimi dokazi, ki se nanašajo na ti kaznivi dejanji, tudi po sodbi pritožbenega sodišča daje varno podlago za sklep, da je podana večja verjetnost, da je obdolženec storil tudi ti dve kaznivi dejanji, kot pa verjetnost, da teh kaznivih dejanj ne bi storil.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obdolženega A. A. (ob vložitvi obtožnice) podaljšalo pripor iz pritožbenega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Ne navaja razloga za izpodbijanje, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi, oziroma nadomesti z manj strogim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitev pritožbeno izpodbijanega sklepa v strnjeni obliki povzelo vsebino vseh tekom preiskave in tekom predkazenskega postopka pridobljenih dokazov. Izhajajoč iz vsebine teh dokazov je zaključilo, da je podan utemeljen sum storitve vseh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, torej tudi tistih, ki naj bi bili storjeni na škodo B. B. Četudi drži pritožnikova ugotovitev, da nobena od zaslišanih prič naj ne bi potrdila oškodovančeve izpovedbe, pa vendar ne gre spregledati oškodovančeve izpovedbe, ki je za obdolženca obremenilna, kot je razvidno iz razlogov pritožbeno izpodbijanega sklepa in ki v konkurenci z ostalimi dokazi, ki se nanašajo na ti kaznivi dejanji, tudi po sodbi pritožbenega sodišča daje varno podlago za sklep, da je podana večja verjetnost, da je obdolženec storil tudi ti dve kaznivi dejanji, kot pa verjetnost, da teh kaznivih dejanj ne bi storil. Dejstvo pa je, da bo dokončno oceno komu verjeti, moral podati sodnik, ki bo obravnaval to zadevo, oziroma senat, ki bo v zadevi izrekel sodbo. Tako pritožba, ki napada zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma, ne more računati na uspeh.

6. Enako usodo pa deli pritožba tudi v delu, ko pod vprašaj postavlja sprejemljivost zaključka sodišča prve stopnje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Obdolženčevo bivanje na stalnem naslovu in njegova dosegljivost, nista novi okoliščini. Podani sta bili že tudi v času izvrševanja kaznivih dejanj, katerih je obdolženec utemeljeno osumljen, pa je na ravni utemeljenega suma vseeno moč sklepati, da naj bi kljub temu storil dejanja, opisana v obtožbi. Dejstvo, da je bil obdolženec že obsojen za premoženjske delikte in pa to, da naj bi bil zaradi premoženjskih deliktov še v kazenskem postopku, pa sta ob ostalih subjektivnih okoliščinah, tudi po sodbi pritožbenega sodišča nosilni okoliščini za zaključek o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Ko je z upoštevanjem objektivnih okoliščin in okoliščin subjektivne narave napravljen sklep o obdolženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti, ni moč slediti pritožbenemu namigu, da bi morebitni kriminalni recidiv preprečevala ravno bojazen zaradi poslabšanja obdolženčeve obrambe v tem kazenskem postopku. Glede na to, da je obdolženec tudi po sodbi pritožbenega sodišča izrazito ponovitveno nevaren, ne more biti dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti, ki je tudi po sodbi pritožbenega sodišča sorazmeren ukrep.

7. Glede na navedeno, ko torej pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

8. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.