Jedro

Tožnica niti ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča, ki potrjujejo, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do ravno takšne reorganizacije, kot jo je opisala v odpovedi. Tudi ne problematizira pomembnega dejstva, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno. Sodišče je opisalo tudi vsebinske razlike med obema delovnima mestoma (ukinjenim in novoustanovljenim), čemur pritožba niti ne nasprotuje. Iz navedenega pa izhaja pomembna pravna posledica - da reorganizacija ni bila le fiktivna, ampak dejanska. Ukinjeno delovno mesto ni bilo npr. zgolj preimenovano, novo delovno mesto je drugačne vsebine.

To, koga je tožena stranka zaposlila na novo ustanovljeno delovno mesto, pa nima nobenega vpliva na odločitev v tem sporu. Tožnica brez pravne podlage prikazuje, kot da ji je bila tožena stranka dolžna ponuditi sporno delovno mesto. Posledično niso pomembne navedbe o tem, da ima višjo izobrazbo in več delovnih izkušenj kot A.A.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2020 kot nezakonita razveljavi; da se tožnici delovno razmerje ni prekinilo 16. 6. 2020 in traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja od 16. 6. 2020 dalje; da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in izplačati plače od 17. 6. 2020 dalje - v vsakokratnem mesečnem neto znesku 1.980,34 EUR ter na ta znesek odvesti prispevke; da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti negmotno škodo v višini 12.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 16. 6. 2020 in je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do 10. 7. 2020; da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v sistem zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja do 10. 7. 2020 in ji za dobo od 16. 6. 2020 do 10. 7. 2020 izplačati pripadajočo plačo v bruto znesku za junij 1.560,00 EUR in za julij 1.004,00 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati neto znesek plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. v preteklem mesecu, do izplačila. Postopek je delno ustavilo (glede plačila odškodnine v višini 24.144,00 EUR) ter sklenilo še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka 1.578,37 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Vztraja, da je za odločitev bistveno nezakonito ravnanje delodajalca, ker je ni poskusil zaposliti na novo sistemiziranih delovnih mestih oziroma predvsem na delovnem mestu Vodja kakovosti, ampak jo je odpustil, na navedeno delovno mesto pa je zaposlil zunanjo osebo (A.A. je pred tem že delal pri toženi stranki na delovnem mestu, ki ga je za njim zasedla tožnica). Tožnica je zahtevala od sodišča, da naj toženo stranko pozove, da predloži listine, kako je zaposlila delavce na novih delovnih mestih, saj ni objavila razpisa za nova delovna mesta, tudi ni bilo notranje objave (25. člen ZDR-1). Sodišče je spregledalo nelogičnost v navedbah tožene stranke in v izpovedbah prič, da v podjetju ni bilo ustrezne osebe za zasedbo delovnega mesta Vodja kakovosti. Tožnica ima višjo izobrazbo in več delovnih izkušenj kot A.A.. Zaposlitev A.A. je neutemeljena in odpoved nezakonita. A.A. je bil zaposlen le 10 dni po tožničini odpovedi, zato je napačna ugotovitev, da reorganizacija ni bila fiktivna oziroma da tožnice ni bilo možno prerazporediti na sporno delovno mesto. Ugotovitev sodišča, da toženi stranki tožnice ni bilo potrebno razporediti na to delovno mesto je napačna. Sodišče je zmotno uporabilo prvi odstavek 5. člena ZDR-1 (opredelitev delavca), saj je bilo v odpovedi navedeno, da bo delavec na novo sistematiziranem delovnem mestu Vodja kakovosti prevzel naloge celotnega področja kakovosti vhodnih surovin, A.A. pa takrat še ni bil delavec tožene stranke. Tožnici je bilo že predhodno, tekom izvedbe reorganizacije, rečeno, da bo to delo prevzela ona. To izhaja iz odpovedi, ki je bila v smislu odpovedi s ponudbo nove (91. člen ZDR-1). Uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni logična obrazložitev glede tega, da tožena stranka ni mogla razporediti tožnice na drugo delovno mesto, ker je bila reorganizacija, s tem pa tudi odpoved, zakonita.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je v prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) opredeljen kot prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

7. Tožena stranka je odpoved utemeljila na organizacijskem razlogu, v posledici ukinitve tožničinega delovnega mesta Vodja analiznih laboratorijev. Iz odpovedi izhaja, da se opravila oddelka Analitični laboratorij (v katerem je bilo tožničino delovno mesto) in oddelka Varnost živil združijo pod novim oddelkom Kakovost. Oddelek Analitični laboratorij je bil torej ukinjen. Šlo je za zasledovanje centralizacije opravil, ki so bila prej razdeljena na dva oddelka, ter za poenoteno vodenje in nadzor. V odpovedi je bilo še navedeno, da bo zato delavec, zaposlen na novo sistemiziranem delovnem mestu Vodja kakovosti, prevzel odgovornost za celotno področje kakovosti vhodnih surovin.

8. Tožnica v zvezi s slednjo navedbo iz odpovedi neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo prvega odstavka 5. člena ZDR-1 (opredelitev delavca), ko poudarja, da A.A., ki ga je tožena stranka zaposlila na delovno mesto Vodja kakovosti, v času podaje odpovedi še ni bil delavec tožene stranke. To ni relevantno za presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Prav tako se tožnica neutemeljeno zavzema za sklepanje, da iz navedenega stavka odpovedi izhaja, da naj bi bilo delovno mesto Vodja kakovosti namenjeno ravno njej. Iz odpovedi tudi ni razbrati, da naj bi šlo po vsebini oziroma smiselno za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (91. člen ZDR-1). Celo če bi držala pritožbena navedba, da je tožena stranka tožnici že predhodno obljubljala zaposlitev na tem novem delovnem mestu, to na presojo zakonitosti odpovedi nima nobenega vpliva. Nepomembno je tudi, da je bil A.A. predhodno enkrat že zaposlen pri toženi stranki in da ga je nadomestila ravno tožnica. Za presojo utemeljenosti odpovednega razloga je ključno le to, ali je zaradi reorganizacije pri toženi stranki res prenehala potreba po delu tožnice na delovnem mestu Vodja analiznih laboratorijev.

9. Tožnica niti ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča, ki potrjujejo, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do ravno takšne reorganizacije, kot jo je opisala v odpovedi. Tudi ne problematizira pomembnega dejstva, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno. Sodišče je opisalo tudi vsebinske razlike med obema delovnima mestoma (ukinjenim in novoustanovljenim), čemur pritožba niti ne nasprotuje. Iz navedenega pa izhaja pomembna pravna posledica - da reorganizacija ni bila le fiktivna, ampak dejanska. Ukinjeno delovno mesto ni bilo npr. zgolj preimenovano, novo delovno mesto je drugačne vsebine.

10. To, koga je tožena stranka zaposlila na novo ustanovljeno delovno mesto, pa nima nobenega vpliva na odločitev v tem sporu. Tožnica brez pravne podlage prikazuje, kot da ji je bila tožena stranka dolžna ponuditi sporno delovno mesto. Posledično niso pomembne navedbe o tem, da ima višjo izobrazbo in več delovnih izkušenj kot A.A..

11. Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe v zvezi z opozorilom tožnice, da tožena stranka ni objavila razpisa prostih, novoustanovljenih delovnih mest, saj kršitev te obveznosti ne more privesti do ugotovitve nezakonitosti odpovedi.

12. Sodišče je pravilno poudarilo, da je v posledici zatrjevane reorganizacije prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi - t.j. v zvezi z delovnim mestom Vodja analiznih laboratorijev.

13. V zvezi s tem je raziskalo vsa odločilna dejstva, o katerih je v sodbi tudi jasno razlogovalo, tako da pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni očitek nelogične obrazložitve sodbe (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka zato, ker kot delodajalec krije svoje stroške ne glede na uspeh (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2005 in nasl.).