Jedro

Tožena stranka je s trditvijo, da ima preko 2 MIO EUR prostih likvidnih sredstev, utemeljevala neobstoj nevarnosti za uveljavitev tožnikove terjatve. Pri tem ni pojasnila, kaj ta prosta likvidna sredstva predstavljajo. Tako nekonkretizirane trditve o razpoložljivih prostih likvidnih sredstvih zato niso bile preizkusljive. Če gre namreč za denarna sredstva na transakcijskem računu v Sloveniji, so ta blokirana in torej ne gre za prosta likvidna sredstva. Da pa bi imela še druga sredstva, kakšna je njihova struktura in kje jih ima, pa tožena stranka ni pojasnila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IX Pg 2022/2013 z dne 16. 7. 2013. 2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njenemu ugovoru, razveljavitvijo sklepa o zavarovanju in zavrnitvijo tožnikovega predloga za izdajo predhodne odredbe, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nosilni razlogi prvostopenjskega sodišča pri zavrnitvi ugovora pritožnika, izhajajoč iz razlogov v njegovem sklepu o zavarovanju z dne 16. 7. 2013 so, da tožena stranka ni podala nobene konkretizirane navedbe glede njenega bodočega poslovanja, iz katere bi bilo lahko realno pričakovati obrnitev trenda ustvarjanja izgube in je zato verjetnost, da bo do tega prišlo, ob upoštevanju zaostrene gospodarske situacije, zelo majhna. Pri tem je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz finančnih podatkov tožene stranke, zlasti njenega poslovnega izida, ki ga izkazuje letno poročilo tožene stranke za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2012 ter vmesnega poročila poslovodstva prvih štirih mesecev leta 2013, ki izkazujeta, da se pri toženi stranki izguba le še povečuje. Neutemeljeno zato pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do navedb pritožnika v ugovoru zoper sklep o zavarovanju o verodostojnosti njegovega letnega poročila za leto 2012, ki ga potrjuje poročilo neodvisnega revizorja. Čim je namreč sodišče svojo odločitev oprlo na podatke iz letnega poročila, jih je očitno ocenilo kot verodostojne. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da ni upoštevalo pritožnikovih ugovornih navedb o opravljanju dejavnosti in glede na naravo dejavnosti prejemanje prihodkov v obliki dividend, od prodaje premoženja in iz naslova obrestnih prihodkov od danih posojil. Prvostopenjsko sodišče je te navedbe očitno, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo kot nekonkretizirane do te mere, da na njihovi podlagi ni mogoče sklepati na obrnitev trenda ustvarjanja nadaljnje izgube v bodoče. 6. Pritožnik neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita tudi prepavšalen zaključek o zastavljenih vrednostnih papirjih, s katerimi pritožnik ne more prosto razpolagati. Tudi v pritožbi ne oporeka ugotovitvi, da so vrednostni papirji, katerih denarna vrednost je cca. 5 MIO EUR, zastavljeni, zmotno pa meni, da sodišče ni imelo podlage za sklepanje, da bi bila zaradi zastave vrednostnih papirjev kakorkoli ogrožena možnost poplačila tožeče stranke brez dokaza, da so ti vrednostni papirji zastavljeni za večji znesek, kot je znesek njihove denarne protivrednosti. Sodišče dokaze izvaja le zaradi ugotovitve obstoja tistih dejstev, ki so med pravdnima strankama sporna (primerjaj prvi odstavek 287. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ni pa treba dokazovati tistih dejstev, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, ker se po drugem odstavku 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ štejejo za priznana, razen, če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Zgolj v ugovoru zatrjevanega dejstva, da ima tožena stranka naložbe v vrednostne papirje v višini okrog 5 MIO EUR pa ni mogoče razlagati kot zanikanje dejstva o zastavi teh vrednostnih papirjev. Na toženi stranki pa je bilo trditveno in dokazno breme, da je vrednost zastavljenih vrednostnih papirjev večja od vrednosti terjatev, ki so z zastavljeni vrednostnimi papirji zavarovane.

7. Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da z zastavljenimi vrednostnimi papirji pritožnik ne more prosto razpolagati, kajti razpolagalna sposobnost zastavitelja je zaradi že pridobljene zastavne pravice omejena, saj zastavitelj ne more več ustanoviti zastavne pravice z najboljšim vrstnim redom poplačila, pritožnik pa tudi ni izpodbijal trditev tožeče stranke, da sta bila izdana dva sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo opr. št. Z 80/2013 in Z 71/2013, ki se nanašata na vrednostne papirje N. d. d., I. d. d., E. e. d. d. in C. d. d. Ker zaradi sklepa o zavarovanju po tretjem odstavku 163.b člena ZIZ imetnik z vrednostnimi papirji ne more več razpolagati, so drugačne pritožbene trditve nesprejemljive.

8. Sklenitev izvensodne poravnave z družbo P. d. o. o., v kateri je bila ugotovljena in priznana terjatev tožene stranke do te družbe v znesku nekaj več kot 2 MIO EUR, da je del obveznosti iz naslova obresti tej družbi odpustila in bo po sklenjeni poravnavi zapadla v plačilo v roku 5-ih let in ki je tožena stranka ni ustrezno zavarovala, je tožeča stranka utemeljevala z okoliščino, iz katere poleg že izkazanega poslovanja z izgubo izhaja, da tožena stranka nima zadostnih sredstev za nadaljnje poslovanje in za izpolnjevanje svojih obveznosti do upnikov. Pravilen je v zvezi s tem očitek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala, da je navedeno terjatev iz izvensodne poravnave zavarovala. Pritožnik namreč tudi v pritožbi ponavlja ugovorne navedbe, da je tako izvensodno poravnavo sklenil zaradi nevarnosti stečaja družbe P. d. o. o. Čim pa je tako, je toliko bolj na mestu ustrezno zavarovanje navedene pritožnikove terjatve, katere plačilo je bilo odloženo za pet let. Pritožnik sicer navaja, da pritožbi prilaga tudi izvensodno poravnavo, iz katere je razvidno, da je njegova terjatev zavarovana, vendar te listine pritožbi ni priložil. Tudi sicer pa bi bila to nedovoljena pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ne bi smelo presojati, saj ni izkazal, da listine, na katere se sklicuje, brez svoje krivde ni mogel predložiti že v postopku na prvi stopnji.

9. V pritožbi pritožnik ne izpodbija trditev tožeče stranke, da je bilo na prvi stopnji v postopku pod opr. št. V Pg 454/2009 ugodeno tožbenemu zahtevku zoper njega v višini okrog 10 MIO EUR in da je zoper ta del sodbe vložil pritožbo, o kateri še ni odločeno, na te trditve se v pritožbi celo sam sklicuje. Že dejstvo obstoja sodne odločbe, čeprav le prvostopenjskega sodišča, z verjetnostjo izkazuje obstoj obveznosti pritožnika v navedeni višini. Upoštevaje njegove ugovorne in pritožbene trditve, da je imetnik vrednostnih papirjev v vrednosti cca. 5 MIO EUR in preko 2 MIO EUR prostih likvidnih sredstev (pri čemer niti ni pojasnil, kakšna je struktura teh likvidnih sredstev oziroma katera so ta sredstva), ter primerjava z višino s sodbo V Pg 454/2009 naložene obveznosti tožene stranke pa pokaže, da pritožnik niti za poplačilo te terjatve nima dovolj sredstev. Zato tudi s pritožbeno navedbo o tem, da je uspel odvrniti zahtevke bank (B. C. in N. d. d.) v višini preko 17 MIO EUR, ne more uspeti. Kot nerelevanten pa se s tem izkaže tudi pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do navedb pritožnika v ugovoru v zvezi s sodnimi postopki, tekočimi zoper toženo stranko in s tem kot neutemeljen smiselno uveljavljen pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. S pritožbeni navedbami o razlogih za blokado njegovega transakcijskega računa zaradi predhodnih odredb, izdanih na podlagi nepravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 454/2009 pa pritožnik tudi ne more omajati pravilnega in logičnega zaključka prvostopenjskega sodišča ob že zgoraj ugotovljenih dejstvih o njegovem tako slabem ekonomsko finančnem stanju, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali vsaj bistveno otežena. Pritožnik je v prvostopenjskem postopku s trditvijo, da ima preko 2 MIO EUR prostih likvidnih sredstev utemeljeval neobstoj nevarnosti za uveljavitev tožnikove terjatve. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, pri tem ni pojasnil, kaj ta prosta likvidna sredstva predstavljajo. Tako nekonkretizirane trditve o razpoložljivih prostih likvidnih sredstvih zato niso bile preizkusljive. Če gre namreč za denarna sredstva na transakcijskem računu v Sloveniji, so ta blokirana in torej ne gre za prosta likvidna sredstva. Da pa bi imela še druga sredstva, kakšna je njihova struktura in kje jih ima, pa tožena stranka ni pojasnila.

11. Tožena stranka je šele v vlogi z dne 2. 8. 2013 (list. št. 118), torej že po preteku osemdnevnega ugovornega roka, ki je glede na vročitev sklepa o zavarovanju dne 17. 7. 2013 potekel dne 25. 7. 2013, uveljavljala nesorazmernost posega z izdano predhodno odredbo glede na to, da se postopek vodi zaradi izterjave 87.340,43 EUR. Prvostopenjskemu sodišču zato teh prepoznih očitkov ni bilo treba presojati, posledično pa tudi ne pritožbenemu sodišču (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), za nadomestitev sredstva zavarovanja namesto rubeža terjatve tožene stranke do družbe R. k. d. o. o. v znesku 350.000,00 EUR z rubežem terjatve tožene stranke do R. Č. v znesku 90.306,00 EUR, pa pritožbeno sodišče tudi nima podlage v določilih ZIZ.

12. Iz zgoraj obrazloženega izhaja pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni uspela izpodbiti okoliščin, s katerimi je tožeča stranka verjetno izkazala nevarnost, da bo sicer brez izdane predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena ZIZ). Na podlagi ugotovitev, da tožena stranka že dlje časa posluje z izgubo, ki se le še povečuje, da ima vrednostne papirje zastavljene in z njimi ne more prosto razpolagati in da je transakcijski račun tožene stranke že dlje časa blokiran, tožena stranka pa poslovanja, ki bi vodilo k odpravi takega ekonomsko finančnega stanja ni izkazal, je prvostopenjsko sodišče navedene okoliščine pravilno presodilo v smislu zadostne stopnje verjetnosti nevarnosti, da bo brez izdaje predhodne odredbe ogrožena uveljavitev terjatve tožeče stranke. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

13. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi 15. členom ZIZ).

14. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo tudi ni prispevala k rešitvi pritožbe, zato njeni stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni. V posledici tega je pritožbeno sodišče odločilo, da jih je dolžna nositi sama.