Jedro

Odmera pravične odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede pričetka teka obresti s p r e m e n i tako, da te tečejo že od 10.4.2002 dalje in sicer do 28.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tedaj dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti; sicer se v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu pritožba tožeče stranke, v celoti pa pritožba prve toženke zavrne in potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Stranke same trpijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločalo o tožbenem zahtevku tožnika, ki je zahteval, da mu tožena stranka (prva toženka primarno in druga toženka sekundarno) plača odškodnino za škodo, ki jo je utrpel oz. jo še trpi zaradi azbestne bolezni. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in naložilo prvi toženki, da primarno, druga toženka pa sekundarno plačata tožniku tedaj 2.700.000,00 SIT odškodnine z obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo ter odločilo še o stroških postopka, in sicer tožniku naložilo, da prvi toženki povrne 181.400,00 SIT in drugi toženki 32.554,00 SIT stroškov postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.2006 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sta se pritožili tožeča stranka in prva toženka. Obe v pritožbah uveljavljata vse pritožbene razloge in priglašata pritožbene stroške.

Tožnik predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno naj se sodbo v izpodbijanem, zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev prvostopenjskemu sodišču. Dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Zato je tudi delno zmotno uporabljeno materialno pravo, ker je prisojena prenizka odškodnina. Gre za neozdravljivo bolezen, ki vpliva na psihofizično zdravje tožnika. Sodišče dejanskega stanja ni popolno in pravilno ugotovilo, saj ni ugodilo dokaznemu predlogu za imenovanje izvedenca psihiatrične stroke. Bolezen je neozdravljiva in bo s časom samo napredovala in se razvila do te mere, da se bo razvila respiratorna insuficienca restriktivnega tipa, ponavljajoči empiem pa lahko kaže na težjo azbestno bolezen in je podano večje tveganje, tudi do 70 krat za nastanek raka na pljučih in 4 krat večje tveganje za razvoj mezotelioma. Bolezen povzroča tožniku bolečine pod levo lopatico, težko dihanje, potenje. Izvedenka je sicer zapisala, da povečano potenje, ki ga sicer navajajo brez izjeme vsi, ki so zboleli za kako azbestno boleznijo, ni značilno za plake, je pa lahko povzročeno psihosomatsko in je zato tožeča stranka tudi v pripombah na to mnenje predlagala izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, ki bi lahko podal mnenje o vplivu strahu na življenjske aktivnosti tožnika. Potrdil bi, ali so zatrjevane težave tožnika, kot so povečano znojenje, bolečine pod lopatico in težko dihanje v zvezi z azbestno boleznijo oz. strahom zaradi ugotovljenega obolenja. Dejstvo je, da je pri tožniku utemeljen in prisoten stalni strah, ki ga hromi in omejuje njegove življenjske aktivnosti. Zato mu gre tudi odškodnina zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je že izvedenka pojasnila, da strah vpliva na zmanjšanje življenjskih aktivnosti in mora za opravljanje vsakdanjih aktivnosti tožnik vlagati povečan telesni in psihični napor. Z napredovanjem bolezni se bo zadeva še poslabšala, saj bo vedno bolj odvisen od tuje pomoči in nege, kar povzroča tožniku psihične bolečine. Zvišati je treba tudi odškodnino iz naslova telesnih bolečin, saj jih tožnik čuti že v mirovanju, z napredovanjem bolezni pa bodo bolečine le še stopnjevane in se bo pojavila tudi tako imenovana plevralna bolečina. Bolečine se bodo stopnjevale tudi s povečanjem znojenjem, težavami z dihanjem. Ker je tožeča stranka že 10.4.2002 poslala prvi toženki odškodninski zahtevek, je tožena stranka od 11.4.2002 dalje v zamudi, zato gredo zamudne obresti že od tedaj, vse do dneva vložitve tožbe in v tem delu odločitev ni pravilna. Nepravilna je tudi odločba o stroških, upoštevaje uspeh. Potrebno je upoštevati tudi temelj zahtevka. Dokazano je, da je podana odgovornost toženk zaradi azbestnega prahu kot nevarne stvari in azbestne proizvodnje kot nevarne dejavnosti, uspeh tožnika po temelju je torej 100 %. Druga toženka je namreč v odgovoru na tožbo predlagala zavrženje tožbe, torej je prerekala temelj in višino.

Prva toženka v pritožbi meni, da je prisojena odškodnina previsoka. Sodišče je tožniku prisodilo 700.000,00 SIT zaradi pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti ter zaradi pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu 2.000.000,00 SIT, skupaj 2.700.000,00 SIT. Dejstvo je, kar pravilno ugotavlja sodišče, da bolečine pri tožniku niso ugotovljene. Tudi ni imel invazivnih preiskav. Opravil je dva CT pregleda, za ugotovitev azbestne bolezni zadošča že en, kontrolni pa je bil opravljen le na zahtevo tožnika. Sodišče bi moralo upoštevati že dani ugovor zastaranja. Slikanje ni škodljivo, kot pove sodišče, izkazano pa ni, v čem je zato škodo utrpel tožnik. Glede strahu je treba upoštevati, da ima tožnik najlažjo obliko azbestne bolezni, ki ne povzroča nobenih težav in omejitev. Celo sam je, kot navaja sodišče, rekel, da se mu ni bilo treba, odkar je zvedel za azbestno bolezen, ničemur odreči. Če pa je hud kadilec in je imel še druge razvade, bi sodišče to moralo kvečjemu upoštevati in znižati odškodnino. Če se s kajenjem namreč povečuje verjetnost za hujšo bolezen, je temu kriv tožnik in ne prva toženka. Za nobeno od hujših bolezni pa tudi ni mogoče reči, da se bo gotovo pojavila. Sporna je tudi trditev sodišča prve stopnje, ko večji strah tožnika povezuje s pogostimi recidivi empiema, ki kot samo pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, z azbestom nimajo nič. Odškodnina je zato previsoka.

Druga toženka je na pritožbo tožnika odgovorila. Oporekala je le legitimaciji, češ da tožnik zoper njo nima pravnega interesa do postavitve takega zahtevka, kot ga že določa Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje proizvodnje v neazbestno. Legitimacija ni isto kot odgovornost za škodo, kot zmotno meni tožeča stranka. Le iz previdnosti je ugovarjala višini zahtevka. To se je tudi izkazalo kot pravilno, saj je bil postavljeni zahtevek močno pretiran. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, neutemeljena pa je pritožba prve toženke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik več kot 25 let zaposlen pri prvi toženki, kjer je opravljal različna dela, pri katerih je prihajal v stik z azbestno boleznijo in posledično zbolel za eno izmed azbestnih bolezni. Tožnik ima bolezen plevralni plaki, ki so delno že kalcinirani in kažejo na napredovanje bolezni. Ker je že bil podvržen določenim preiskavam in jim bo v bodoče še zaradi rednih pregledov, je prisodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku tedaj 700.000,00 SIT. Opravil je dvakrat v letu 2000 CT pljuč, večkrat že spirometrijo, gre sicer za neboleče preiskave, RTG slikanje pa je škodljivo. Ker bo tudi v bodoče izpostavljen slikanju, vsako nadaljnje RTG slikanje pa povzroči večjo kumulativno dozo ionizirajočega sevanja, se s tem povečuje tudi tveganje za razvoj raka na pljučih. Pri prisoji odškodnine je upoštevalo tudi tožnikovo relativno mladost. Ugotovilo pa je, ko je ocenilo zbrane dokaze, predvsem izpovedbo tožnika in izvid in mnenje izvedenke, da bolečine niso prisotne. Tožeča stranka v zvezi s tem dejanske ugotovitve graja, trdi drugače, in sicer, da tožnik bolečine čuti. Le z nasprotnimi trditvami pa dokazne ocene ne more izpodbiti, saj te niso dokazno podprte in tudi ne strokovno argumentirane. Ko pa le-te utemeljuje z napredovanjem bolezni, pa to, da se bodo razvile hujše oblike bolezni in da bo tožnikovo zdravstveno stanje tako, da bodo posledično zato prisotne tudi bolečine, ni gotovo dejstvo, obstoji le verjetnost. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrnilo, ker je ugotovilo, da trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni in zaključke oprlo na zaključke izvedenke. Le-ta je namreč pojasnila, da plevralni plaki povzročajo tako imenovano plevralno bolečino zelo redko, in to le pri zelo razvitih in kalciniranih plakih, ki pa jih tožnik nima. Plaki so le začetno kalcinirani. Tožnik lahko opravlja vsa dela, se udeležuje športnih aktivnosti, čeprav dejansko njegove aktivnosti niso široke, opravlja le določena gospodinjska dela, preživlja le sebe, hobi je risanje. Ugotovljeno je, da njegove običajne življenjske aktivnosti zaradi bolezni torej niso prizadete. Ima pa tudi druge bolezni (obolenje srca in več ortopedskih bolezni). Izvedenka pa tožniku zatrjevanih težav z dihanjem objektivno ni potrdila, tudi ne težav s potenjem oz. zbadanjem pod lopatico. Teh ni mogoče prepisati plevralnim plakom. To, tudi zadihanost pri hoji navkreber in po stopnicah, je lahko povezano z drugimi težavami, na primer s srcem ali dolgoletnim kajenjem tožnika. Določene težave so lahko tudi posledica alkoholne odvisnosti, lahko pa, kot je povedala izvedenka (njene zaključke je sodišče sprejelo), tudi psihosomatske. V zvezi s tem je tožnik res predlagal postavitev izvedenca psihiatra, vendar je tudi po oceni sodišča druge stopnje ta predlog prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo. Izvedenka je namreč jasno poudarila in za te zaključke navedla tudi jasne razloge, da vzrok za tožnikovo morebitno slabše počutje in opisane težave niso plevralni plaki. Da strah ne vpliva na življenjske aktivnosti, je prav tako zanesljivo ugotovljeno in potrebe po dodatnem dokaznem postopku ni bilo, že iz izpovedbe tožnika je sodišče prišlo do prepričanja, da ne gre za hud strah, oporo je imelo tudi v ugotovitvah in zaključkih izvedenke, ki je strah ocenila kot zmeren, sam je povedal izvedenki, da se mu, odkar je izvedel za azbestno bolezen, ni bilo treba odreči ničemur, ni iskal na primer zdravniške pomoči zaradi depresije, nespečnosti ali druge psihične in psihosomatske bolezni. Dvoma v te ugotovitve tudi pritožba ni vzbudila. V zvezi s predlogom za določitev drugega izvedenca, psihiatra, očitno zgolj v informativne namene in zaradi nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami, temelječimi na strokovnih zaključkih izvedenke, potrebe za dopolnitev dokaznega postopka z imenovanjem drugega izvedenca ni bilo, za to v določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP - 254. člen) ni podlage, saj ni utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja. Ker je, kot že zgoraj povedano, izvedenka pojasnila, da trenutno niso zmanjšane splošne življenjske aktivnosti tožnika in v zvezi s tem, da strah ne vpliva bistveno na zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku, so netočne trditve tožnika v pritožbi, da je izvedenka ugotovila, da strah vpliva na zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika.

Pritožba prve toženke opozarja na neboleče, doslej opravljene preiskave, povezane s plaki, meni da je zato odškodnina previsoka, pri tem pa spregleda, da gre za relativno mladega bolnika, ki bo tudi v bodoče podvržen navedenim preiskavam. Prav to, bodoče redne kontrole in mladost tožnika pa je vodilo sodišče pri presoji odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti. Prva toženka opozarja še na podani ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo preiskave, opravljene v letu 2000 (tožba je bila vložena julija 2003), to je v letu, ko je bil podan šele sum na poklicno bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu, in bodoče kontrole in preglede ter je ugotovljeno, da je bila bolezen verificirana šele v letu 2002, da bi bila prej, že pred julijem leta 2000, torej prej kot tri leta pred vložitvijo tožbe, pa pritožba niti trdi ne. Zato odškodninska terjatev za povzročeno škodo ni mogla zastarati (1. odst. 352. čl. Obligacijskega zakonika - OZ), saj triletni subjektivni rok ni potekel. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Ker pa so ugotovljene nevšečnosti in tudi škodljivi vplivi že opravljenih in v bodoče opravljenih preiskav pri tožniku, je po oceni sodišča druge stopnje prvostopenjsko sodišče imelo tudi v določbah 179 in 182 OZ podlago za prisojo odškodnine v višini 700.000,00 SIT, upoštevane so tako okoliščine konkretnega primera kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine ter se pritožnika neutemeljeno zavzemata za znižanje oz. zvišanje tega zneska. V primerni višini je odmerjena tudi odškodnina zaradi strahu. Ta je po ugotovitvah izvedenke zmeren, sodišče prve stopnje je res ugotovilo tudi, da je tožnik hud kadilec, to je v kombinaciji z alkoholom lahko povečana nevarnost za maligno obolenje dihal, to, kot pravilno opozarja prva toženka v pritožbi, ne more iti njej v škodo in tudi ne dejstvo pogostih recidivov empiema (katerih izvor ni azbest), toda ugotovljeno je tudi, da gre za relativno mladega oškodovanca, bolezen pa napreduje (plaki so že kalcinirani in napredujejo), to pa opravičuje prisojeno odškodnino v višini 2.000.000,00 SIT, več pa ne, za kar se zavzema tožnik, glede na načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine ter primerjave s primerljivimi primeri prisojenih odškodnin za strah v sodni praksi.

Delno je utemeljena pritožba tožnika le, kolikor izpodbija odločitev v zavrnilnem delu glede obresti. Tožnik je obresti zahteval od 1.1.2002. Ob tem se je skliceval na načelno pravno mnenje VS RS - pravna mnenja 1/2002 z dne 26.6.2002. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo trdila (in za to predlagala tudi dokaze (priloga B1)), da je odškodninski zahtevek tožnik postavil 10.4.2002, to pa trdi pritožnik tudi v pritožbi. Če je torej že pred vložitvijo tožbe tožnik zahteval odškodnino, mu tudi glede na navedeno načelno pravno mnenje, saj kljub pozivu upnika na izpolnitev, tega prva toženka kot dolžnica ni storila (299. in 378. čl. OZ), gredo že od tedaj in ne šele od vložitve tožbe obresti zaradi zamude in tečejo do 28.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tedaj dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (uveljavitev Zakona o obrestni meri zamudnih obresti - ZPOMZO-1, Ur. l. RS št. 56/2003, ki temeljne obrestne mere več ne pozna).

Tožnik neutemeljeno graja odločbo o stroških postopka, ko meni, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške izračunati ob upoštevanju uspeha tako po temelju kot po višini. Z ugotavljanjem temelja obveznosti posebni stroški niso nastali, zato za tak način obračunavanja v določbah ZPP, glede na okoliščine tega primera (2. odst. 154. čl. ZPP) ni podlage.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje, ki tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP), delno ugodilo pritožbi tožnika glede teka obresti in sodbo v tem delu spremenilo, sicer pa pritožbo tožnika, pritožbo prve toženke pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. (4. tč. 358. in 353. čl. ZPP).

Tožnik je s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem obsegu, prva toženka ni uspela, ter je zato pritožbeno sodišče odločilo, da sama trpita svoje pritožbene stroške, enako druga toženka, saj z navedbami v odgovor na pritožbo tožnika ni prispevala k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (154., 155. in 165. čl. ZPP).