Jedro

Carinski zavezanec je izpolnil obvezo po 50. členu CZ, če v enem letu po uvozu blaga za reprodukcijo izvozi blago, ki najmanj za 50% presega vrednost uvoženega blaga, ki je bilo uporabljeno za proizvode, ki jih izvozi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo carinarnice z dne 16.2.1993, s katero je bil tožnik zavezan k plačilu carinskih dajatev za blago po uvozni carinski deklaraciji z dne 10.11.1989. V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ pravilno in v skladu z zakonom odločil, da po navedeni uvozni carinski deklaraciji ni bila izpolnjena obveza izvoza blaga v enem letu, ko je šlo blago čez carinsko črto. Tožena stranka je ocenila tudi izvozno carinsko deklaracijo, ki jo je tožnik priložil k svoji pritožbi. Iz podatkov elektronskega računskega centra (ERC) v Ljubljani je ugotovila, da je ta ob pripravi poročila o izpolnitvi obveznosti po uvozni carinski deklaraciji (UCD) z dne upošteval tudi izvozno carinsko deklaracijo (ICD), ki jo je tožnik priložil k pritožbi, kot dokaz o tem, da je bila obveznost izpolnjena.

Tožnik v tožbi navaja, da je na podlagi prijavljenega izvoznega zaključka na 3.239.940.960,00 ITL tožnik izračunal 50 % možnost izvoza, ki jo je izvršil v predpisanem roku in za znanega kupca - uvoz po UCD v vrednosti 137.822,55 DEM. Izvoz je bil izvršen po ICD na 366,046.925,00 ITL, torej v predpisanem roku. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v okviru tožbene navedbe, da je tožnik v predpisanem roku izpolnil zakonsko obveznost, in sicer, da je uvoz po UCD pokril z izvršenim izvozom ICD tako vrednostno kot tudi v predpisanem roku, ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi zbranih dokazil, tudi tistih, ki jih je tožnik v postopku sam predložil, pravilno ugotovila dejansko stanje in na njegovi podlagi odločila v skladu z materialnimi predpisi, v tem primeru carinskim zakonom (Ur.l. SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 23/85, 36/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90 - CZ), ki se smiselno uporablja kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).

Določba 50. člena zakona določa, da se za uvoz surovin in reprodukcijskega materiala ne plača carina, če se uvoženo blago v celoti uporabi v proizvodnji blaga za izvoz in da se najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozi v tujino ter da je vrednost izvoženega blaga najmanj za 50 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Če blago ni izvoženo v tujino v navedeni vrednosti in navedenih rokih, se carina plača po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oziroma po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin.

Iz obrazložitve prvostopne odločbe izhaja, da je prvostopni organ tožnika pozval, da kolikor je svojo obvezo izvoza izpolnil, naj dostavi fotokopije ICD, potrdilo Banke Slovenije, da po teh ICD ni koristil izvoznih stimulacij, niti pravice do povračila carine in drugih dajatev ter da navede, katero UCD je razdolžil z ICD, ki so navedene v izpisku ERC-a. Iz odločbe izhaja, da tožnik zahtevanih dokazov ni predložil, v zvezi z zahtevano fotokopijo ICD pa je odgovoril, da je obrazložitev uvoza zaradi izvoza podal 24.8.1990. Tožnik v pritožbi navedene ugotovitve tožene stranke ni izpodbijal, iz česar sodišče sklepa, da tožnik zahtevanih dokazov ni predložil, ker z njimi ne razpolaga. Carinskemu organu je tožnik predložil le ICD z dne 24.11.1989. Po mnenju sodišča sta tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka na podlagi dokazil, ki so zbrana v spisih, med njimi tudi ICD, pravilno ugotovila, da tožnik po ICD z dne 24.11.1989 ni izpolnil obveze izvoza, ki jo je dal ob uvozu ležajev po UCD z dne 10.11.1989 in sicer, da bo najkasneje v enem letu po uvozu ležajev, te uporabil pri proizvodnji elektromotorjev, ki jih bo izvozil na konvertibilno tržišče s tem, da bo njihova vrednost za najmanj 50 % presegla vrednost uvoženih ležajev. Tožnik si po mnenju sodišča napačno razlaga določbo 50. člena CZ, ko v tožbi navaja, da je na podlagi prijavljenega izvoznega zaključka na 3.239.940.960,00 ITL (po oceni sodišča navedena vrednost ne predstavlja ITL ampak dinarje) izračunal 50 % možnost izvoza, ki ga je izvršil z izvozom v vrednosti 366,046.925,00 ITL in da je s tem v celoti izpolnil obvezo. Po navedeni zakonski določbi mora vrednost izvoza za 50 % presegati vrednost uvoženega materiala, ki je bil uporabljen za izdelavo blaga, ki se izvozi in za katerega se uveljavlja ugodnost iz navedene zakonske določbe.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena in je zato na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo na podlagi prej navedene določbe ustavnega zakona, tožbo zavrnilo.