Jedro

Za presojo ali je izpolnjen pogoj za preoblikovanje delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zaradi nadaljevanja dela, je bistvena okoliščina, ali je delavec "ostal na delu" tudi po poteku določenega časa. Delovno razmerje je dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem. Zato tudi v primeru iz 18. člena ZDR ne more nastati zgolj na podlagi enostranske volje delavca.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem postopku) razveljavilo kot nezakonita sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 5.6.2000 temveč še traja za nedoločen čas in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen za določen čas od 3.3.1999 do 2.3.2000, šele 8.4.2000 pa mu je bil vročen sklep o prenehanju delovnega razmerja s 5.6.2000, po koriščenju rednega letnega dopusta in opravljeni konverziji viška ur. Tožnik je bil v času dopusta dva dni, 5. in 6.3.2000, tudi na delu. Med strankama ni prišlo do dogovora o podaljšanju delovnega razmerja za določen čas do 5.6.2000. Tožena stranka je neupravičeno uporabila določbo 41. člena ZDR (1990), ker njena dejavnost ni sezonskega značaja. Poleg tega pogodba o zaposlitvi z dne 3.3.1999 ne vsebuje zakonskega razloga, zakaj je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas in če tak razlog ni obstajal, velja presumpcija o delovnem razmerju za nedoločen čas.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 340. in 341. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v posledici katere je bilo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Navaja, da ne sprejema ugotovitve sodišča, da je tožnik delal po 2.3.2000. Po napotkih pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklep opr. št. Pd 110/2004 z dne 13.3.2003, bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je med strankama prišlo do sporazumnega podaljšanja delovnega razmerja za čas koriščenja rednega letnega dopusta in prerazporejenih ur in, ali je tožnik 5. in 6.3.2000 dejansko delal ali ne. Sodišče prve stopnje je to storilo pomankljivo in dejanskega stanja ni ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je njegovo odločitev potrdilo v nasprotju s svojo odločitvijo v razveljavitvenem sklepu in neupoštevajoč sodno prakso v podobnih primerih podaljševanja delovnega razmerja za določen čas.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka sicer uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka "iz 340. in 341. člena ZPP". Toda ti dve določbi vsebujeta le opredelitev, kdaj je podana zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja (kar po tretjem odstavku 370. člena ni dovoljen revizijski razlog) in kdaj je podana napačna uporaba materialnega prava (kar revizijsko sodišče presoja po uradni dolžnosti).

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi prvega odstavka 18. člena ZDR (1990) do preoblikovanja delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas pride po zakonu samem (zakon uporabi besede "se šteje"). Pogoja za to sta določena alternativno in kakor hitro sodišče ugotovi, da je dokazan eden od njiju, je posledica lahko le ugotovitev, da je bilo delovno razmerje (že od vsega začetka) sklenjeno za nedoločen čas.

Obrazložitev prvostopne sodbe, kolikor ugotavlja, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom (da ni šlo za delo sezonskega značaja), ne samo da ni odločilna za odločitev (kot ugotavlja izpodbijana sodba), temveč tudi nima podlage v izvedenih dokazih. Tudi tožnik sam ni zatrjeval, da bi bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom. Zatrjeval in dokazoval je le, da je do preoblikovanja v delovno razmerje za nedoločen čas prišlo zato, ker je dva dni po poteku pogodbeno določenega časa še delal. Za presojo ali je izpolnjen pogoj za preoblikovanje delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zaradi nadaljevanja dela, je bistvena okoliščina, ali je delavec "ostal na delu" tudi po poteku določenega časa. Delovno razmerje je dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem. Zato tudi v primeru iz 18. člena ZDR ne more nastati zgolj na podlagi enostranske volje delavca. Če delavec po poteku delovnega razmerja za določen čas pride na delo in želi nadaljevati z delom, mora biti iz ravnanja delodajalca nedvomno razvidno, da mu tega ne preprečuje, da lahko govorimo o preoblikovanju v delovno razmerje za nedoločen čas. Iz ravnanja delodajalca bi moralo biti razvidno, da je tudi njegova volja za nadaljnji obstoj delovnega razmerja.

Zakonska domneva iz prvega odstavka 18. člena ZDR (1990), da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, sankcionira delodajalčevo opustitev ustrezne pravne ureditve statusa delavca, ki je bil pri delodajalcu zaposlen za določen čas, ta čas pa poteče. Ta zakonska določila je zato treba razlagati ozko. Zakonska domneva, da sta v takem primeru delavec in delodajalec sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, je podana, če delavec še naprej opravlja delo, ne pa tudi v drugih primerih, ko delodajalec (lahko tudi nepravilno) ugotovi čas prenehanja delovnega razmerja delavca, ne da bi pri tem delavec dejansko ostal na delu tudi po tem, ko mu zaradi poteka časa, za katerega je bil zaposlen. S sporazumnim podaljšanjem statusa zaposlene osebe delavcu, ki je sklenil delovno razmerje za določen čas za čas odsotnosti z dela zaradi koriščenja viška ur in za čas izrabe letnega dopusta, stranki pogodbe o zaposlitvi ne kršita oziroma ne obideta namena kogentnih predpisov, ki omejujejo zaposlovanje delavcev za določen čas, zato takšnega ravnanja ni mogoče šteti kot nedopustnega (tako na primer tudi sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 139/2000 z dne 13. 3. 2001).

O tožnikovem zahtevku, s katerim uveljavlja ugotovitev, da je pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas, bi sodišči lahko odločili le, če bi bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, ali je med strankama prišlo do dogovora o podaljšanju delovnega razmerja za določen čas do konca izrabe letnega dopusta tožnika in koriščenja viška ur, tako da bi bilo mogoče ta dogovor šteti kot novo zaposlitev za določen čas ali spremembo (podaljšanje) že prej sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Če je do takega dogovora prišlo, je vprašanje dela na dan 5. in 6.3.2000 za odločitev v tej zadevi brezpredmetno: tožnik bi bil v tem času delavec tožene stranke, ki ga je ta tudi v času dopusta lahko poklicala na delo.

Okoliščine v zvezi s tem so ostale neraziskane tudi v ponovljenem postopku. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbi tožene stranke ob predpostavki, da takega dogovora med strankama ni bilo, čeprav sodišče prve stopnje tega odločilnega dejstva ni ugotovilo. Ugotovilo je le, da ni bilo sklenjene pisne pogodbe za čas od 3.3. do 5.6.2000, ni pa ocenilo drugih izvedenih dokazov o dogovoru glede statusa tožnika v tem času - pa bi za pravilno uporabo materialnega prava to moralo storiti. Ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za točno določen čas, se tožnik ne more utemeljeno sklicevati na to, da ni vedel kdaj poteče. Očitno tožnik tudi ni nasprotoval podaljšanju delovnega razmerja do 5.6.2000, saj tudi sklepu o prenehanju delovnega razmerja z dne 5.4.2000 v tem delu ni ugovarjal. Revizija ima zato prav, da je sodišče prve stopnje - kljub jasnim napotkom v sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 441/2002-2 z dne 13.3.2003 - tudi v ponovljenem postopku še vedno nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Za odločitev ne zadošča zgolj ugotovitev, da med strankama ni bilo sklenjene posebne pisne pogodbe o podaljšanju delovnega razmerja za določen čas in da je tožnik 5. in 6.3.2000 delal. Upoštevati je treba tudi, ali ni prišlo do sporazumnega podaljšanja pogodbe o zaposlitvi na drug način: ustno ali z drugimi pisnimi akti (tožnikovo pisno zaprosilo za koriščenje dopusta in viška ur po izteku pogodbenega časa in pisni sklep, s katerim je tožena stranka s tem soglašala). Tudi dejstvo, da je tožnik delal v času, ko je bil na odobrenem letnem dopustu (torej vsaj formalno še delavec tožene stranke) samo po sebi še ne kaže na preoblikovanje delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas. Glede na dogovor o statusu tožnika in njegovih obveznostih po 3.3.2000 je odvisno, kako presojati njegovo delo v teh dneh in kakšne posledice mora nositi tožena stranka, če ni poskrbela za vnaprejšnjo oziroma pravočasno seznanitev drugih delavcev, da tožnika ne smejo več poklicati na pomoč po tem datumu.

Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče bo moralo dopolniti dokazni postopek tako, da bo ugotovilo, ali je bila in kako pogodba o zaposlitvi sporazumno podaljšana do izteka dopusta oziroma koriščenja viška ur. Šele na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja o tem vprašanju bo lahko presodilo še ali je tožnik (upoštevaje zgoraj navedeno stališče) 5. in 6.3.2000 res "nadaljeval z delom" pri toženi stranki, oziroma, ali je to vprašanje za odločitev sploh še pomembno.

Izrek o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.