Jedro

Ni popolno ugotovljeno dejansko stanje, če ni ugotovljeno, ali je zasebnica začela opravljati dejavnost za zakoncem.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 16.1.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 8.11.1994, s katero ji je v obnovljenem postopku odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je pravilna ugotovitev, da tožnica ni upravičena do začetniške olajšave in olajšave za nove zaposlene delavce in pripravnike, ki sta ji bili priznani s prvotno odločbo z dne 16.6.1994. Tožnica sploh ni zaposlila na novo nobenega delavca niti pripravnika. Tožnici tudi ne gre začetniška olajšava, o čemer je tožena stranka že presodila z odločbo z dne 5.1.1995. Z opravljanjem dejavnosti parketarstvo - polaganje parketa, talnih oblog ter kemično čiščenje vseh vrst oblog je pričela 1.10.1992. S to dejavnostjo sta pričela oče in tožničin brat v skupni obratovalnici, z njo sta nadaljevala tožničina mati ter od 1.11.1991 M.B. - zet F.B. Iz poročil o inventurnem popisu osnovnih sredstev L.B., F.B. in M.B. izhaja, da gre za ista osnovna sredstva - stroje, ki jih je oče L.B. vložil po pogodbi z dne 1.10.1992 v tožničino obratovalnico. Delavca M.B. in M.N. pa sta bila, kakor izhaja iz uradnih evidenc, zaposlena že pri očetu in tožničinem bratu, nato pri tožničini materi in pri M.B. in sedaj pri tožnici. Iz vsega navedenega tožena stranka zaključuje, da gre v danem primeru za nadaljevanje družinske obrti in zato tožnice ni mogoče šteti za začetnico, ki je upravičena do začetniške olajšave.

V tožbi tožnica ugovarja zaključku, da ni upravičena do začetniške olajšave, ki jo je uveljavljala v davčni napovedi. Z obrtno dejavnostjo je pričela na novo z dnem 1.10.1992 in je zato upravičena do začetniške olajšave, kar pomeni, da se ji izkazan dobiček za prvo leto poslovanja ne obdavči, za drugo leto poslovanja pa se obdavči le 34 % dobička. Tožnica navaja, da obrti ni prevzela niti od zakonca niti od staršev. M.B. je v letu 1992 samostojno opravljal sorodno dejavnost in z njo ni v sorodstveni zvezi. Tožnica predlaga naj se izpodbijana odločba odpravi.

Tožba je utemeljena.

Po 1. odstavku 32. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92 prečiščeno besedilo) je zavezanec za davek od dohodkov iz dejavnosti zasebnik, ki dosega dobiček z opravljanjem dejavnosti in je vpisan v register na območju Republike Slovenije. Zavezancem, ki so na novo pričeli opravljati dejavnost, se dobiček prvega leta poslovanja ne obdavči, v drugem letu poslovanja se obdavči 34 %, v tretjem letu poslovanja pa 66 % dobička (1. odstavek 48. člena). Za zavezanca, ki je na novo pričel opravljati dejavnost, se ne šteje: - zavezanec, pri katerem je prišlo do statusne spremembe (delitev, izločitev, pripojitev, spojitev); - zavezanec, ki je že opravljal dejavnost in mu je bila skladno s takrat veljavnimi predpisi priznana olajšava za pričetek opravljanja dejavnosti; - zavezanec, ki začne opravljati dejavnost za zakoncem, starši oziroma posvojitelji, starimi starši in otroci oziroma posvojenci (4. odstavek 48. člena). To pomeni, da ne šteje za začetnika in ni upravičen do neobdavčenega dobička oziroma zmanjšane stopnje zavezanec, ki sicer začenja opravljati dejavnost, vendar jo nadaljuje za osebami, taksativno naštetimi v zakonu.

V obravnavanem primeru je za odločitev pomembna ugotovitev ali je tožnica začela opravljati dejavnost neposredno za katerim izmed v zakonu naštetih oseb. Po ugotovitvah tožene stranke je tožnica začela z opravljanjem dejavnosti 1.10.1992, potem ko jo je pred njo opravljal M.B. - zet tožničine matere F.B. Tožena stranka pa ni ugotovila, v kakšnem razmerju je M.B. do tožnice. Če je M.B. bil do začetka tožničinega poslovanja (1.10.1992) njen mož in je do takrat opravljal isto dejavnost, bi tožnica ne bila upravičena do davčne olajšave za začetnike, ker bi se štelo, da je začela opravljati dejavnost za zakoncem. Tožena stranka se sklicuje tudi na odločbo z dne 5.1.1995, s katero tožnici davčna olajšava ni bila priznana.

Navedeno odločbo je sodišče s sodbo U 1567/94 z dne 10.9.1997 odpravilo.

Ker v bistvenih točkah dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, sodišče ne more rešiti spora, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).