Jedro

Toženka zmotno meni, da je sodišče odločalo mimo ali preko tega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločalo o vsebinsko identičnem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik postavil v tožbi, nekoliko drugačna metoda zapisa (ob dejstvu, da je del tega zahtevka zavrnilo) pa na to ne vpliva. Zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti nespremenjeni tožbeni zahtevek, če je štelo za potrebno spreminjati njegovo dikcijo, ni utemeljeno, tožniku je nudilo prav takšno sodno varstvo, kot ga je uveljavljal. Pogodbo o poslovodenju, na podlagi katere zahteva plačilo razlik v plači, je s tožnikom veljavno sklenil takratni direktor družbe delodajalke, ki je bil za to pooblaščen, tožnik pa bil skoraj leto in pol na njeni podlagi zaposlen in je dejansko opravljal delo, zato ji ni mogoče odrekati veljave, še manj specifično določilu o višini pripadajoče plače. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženka ni dokazala nastanka poslovne škode v konkretni višini niti protipravnega ravnanja tožnika, ki bi privedlo do očitanega poslabšanja oziroma nedoseganja poslovnih rezultatov družbe.Toženka ni podala trditev o tem, da bi po podpisu te pogodbe nastopilo opaznejše poslabšanje rezultatov poslovanja družbe, ki bi ogrozilo ali utegnilo ogroziti gospodarsko stanje družbe ali povzročilo škodo, niti ni zatrjevala, da bi direktor predlagal znižanje plače tožnika in v kakšnem znesku, in tudi ne, da bi tak sklep na predlog direktorja sprejel lastnik družbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi ta v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja, je tako pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, naj tožniku: za obdobje od oktobra 2013 do marca 2015 obračuna navedene razlike v bruto plači ter mu izplača pripadajoče neto zneske od bruto zneska 7.818,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (I. točka izreka); iz naslova stroškov v zvezi z delom plača 8.622,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2015 do plačila (II. točka izreka) in iz naslova nepovrnjenih materialnih stroškov plača 11.844,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za odvod zakonsko predpisanih davkov in prispevkov od razlike v plači (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev toženke v znesku 150.490,83 EUR (V. točka izreka). V zvezi s stroški postopka je odločilo, da jih krije toženka (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo (z izjemo zavrnilnega dela v IV. točki izreka, za katerega ne izkazuje pravnega interesa) vlaga pritožbo toženka in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Zatrjuje neskladje izreka sodbe s tožbenim zahtevkom, zaradi česar je sodba nezakonita; če je sodišče prve stopnje štelo, da zahtevek ni pravilno postavljen, bi ga moralo zavrniti ali zavreči, ne pa sámo drugače oblikovati izreka. Trdi, da tožnik ni prerekal trditve, da bi moral lastnik pravne prednice toženke A. d. d. B. B. podpisati oziroma parafirati pogodbo o poslovodenju; zmotno je stališče, da je ta veljavna kljub odsotnosti njegovega podpisa. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izpovedi C. C., B. B. in tožnika, saj iz njih ne izhaja, da je B. B. za to pogodbo vedel oziroma jo potrdil; zgolj dejstvo, da je toženka priznala, da je bil tožnik pri njej v delovnem razmerju, pa ne pomeni, da je B. B. odobril dogovorjeno višino plače. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ne obstoji terjatev toženke do tožnika v enaki višini, kot jo terja tožnik; vsaj škodo zaradi spornega in nedovoljenega gotovinskega poslovanja je dokazala. Sklicuje se na specifikacijo, koliko gotovine je bilo izplačane zaposlenim, in opozarja na nelogičnost tožnikovih navedb, da je (enako kot C. C.) denar za zaposlene zalagal iz lastnih sredstev, povrnitve od pravne prednice toženke pa ni zahteval. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z neugoditvijo pobotnemu ugovoru glede 30 % znižanja bruto plače tožniku. Sklicuje se na 6. člen pogodbe o poslovodenju, v katerem je bilo dogovorjeno, da se tožniku plača zniža za 30 %, če se rezultati družbe znižajo; to nedvomno izhaja iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida za prve mesece v letu 2015 v primerjavi z letom 2014. Trdi, da tožnik ni substancirano prerekal trditev glede znižanja plače, sodišče prve stopnje pa se do tega pravno pomembnega dejstva ni opredelilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o priznanju povračil stroškov v zvezi z delom 8.622,00 EUR ter stroškov potovanj v višini 11.844,14 EUR; tožnik v zvezi s tem ni predlagal dokazov. Vztraja, da tožniku ti stroški niso nastali. Ne drži, da toženka ni substancirano prerekala navedb o upravičenosti do povrnitve obojih stroškov, saj je že v odgovoru na tožbo trdila, da tožnik ni dokazal, da so mu nastali. Predložena tabela s specifikacijo poti, ki naj bi jih tožnik opravil, po njenem mnenju ni dokaz, temveč del trditvene podlage, drugih dokazov tožnik ni predložil, niti zaslišan kot stranka ni izpovedoval o okoliščinah nastanka potnih stroškov oziroma potovanj. Zatrjuje, da je mestoma sodba v nasprotju z vsebino dokazov, kar predstavlja absolutno bistveno procesno kršitev. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe, po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. V okviru trditev strank se je sodišče prve stopnje neposredno ali po vsebini ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in izvedenih dokazov, njegova dokazna ocena pa upošteva zahteve iz 8. člena ZPP. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje izdelalo dokazno oceno, s katero se toženka ne strinja in jo zato izpodbija s pritožbo, kar je pritožbeni razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je odločilo o tožbenem zahtevku, kakršnega je postavil tožnik. Tožnik je s tožbo zahteval obračun razlike med bruto plačo 7.818 EUR in že obračunanimi in plačanimi bruto plačami v zneskih, navedenih za posamezne mesece od oktobra 2013 do marca 2015, pri čemer je za večino mesecev navedel, da neto plača sploh ni bila plačana, razen za mesece od maja do avgusta 2014 in januar 2015, ko je prejel določena neto izplačila; od razlik je zahteval odvod davkov in prispevkov in plačilo neto zneskov na račun (glej 6. stran tožbe). Toženka zmotno meni, da je sodišče odločalo mimo ali preko tega zahtevka, saj je del tega zahtevka, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, v IV. točki izreka zavrnilo, preostalemu delu zahtevka pa je ugodilo, pri tem pa je zaradi večje jasnosti za vsak mesec v celoti izpisalo višino razlike v bruto plači, ki jo je dolžna obračunati toženka, in navedlo bruto zneske, od katerih se izračunajo tožniku pripadajoči neto zneski, od katerih je odštelo že prejete neto zneske v mesecih maj-avgust 2014 in januar 2015. Sodišče prve stopnje je odločalo o vsebinsko identičnem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik postavil v tožbi, nekoliko drugačna metoda zapisa (ob dejstvu, da je del tega zahtevka zavrnilo) pa na to ne vpliva. Zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti nespremenjeni tožbeni zahtevek, če je štelo za potrebno spreminjati njegovo dikcijo, ni utemeljeno, tožniku je nudilo prav takšno sodno varstvo, kot ga je uveljavljal. 7. V obravnavani zadevi je tožnik od toženke kot univerzalne pravne naslednice delodajalke zahteval za obdobje od oktobra 2013 do marca 2015 obračun razlike med pripadajočimi mesečnimi plačami v mesečnem znesku 7.818,00 EUR in dejansko obračunanimi plačami ter izplačilo pripadajočih (razlik) neto razlik plač, plačilo stroškov za prehrano med delom ter prevoz na delo in z dela, plačilo nepovrnjenih materialnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sodišče prve stopnje pa je njegovemu tožbenemu zahtevku na podlagi 44., 126. - 29., 134. in 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ugodilo, z izjemo zahtevka za "odvod zakonsko predpisanih davkov in prispevkov", ki ga je sledeč novejši sodni praksi zavrnilo. Pobotni ugovor toženke je zavrnilo, ker skladno s 177. členom ZDR-1 v povezavi z določbami OZ ni dokazala, da bi bil tožnik odškodninsko odgovoren za nastanek škode njeni pravni prednici. Odločitev je pravilna.

8. Toženka v pritožbi vztraja, da med strankama ni bila dogovorjena mesečna plača v višini 7.818,00 EUR, saj pogodba o poslovodenju vsaj v tem delu ne velja, ker k njej ni dal soglasja družbenik pravne prednice toženke A. d. d. B. B.. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive in obrazložene dokazne ocene izvedenih dokazov, med njimi izpovedi tožnika in priče C. C., ki je bil direktor pravne prednice toženke A. d. d., ugotovilo, da se je za sklenitev pogodbe o poslovodenju za delovno mesto direktorja sektorja gradenj z dne 30. 9. 2013 tožnik dogovoril z B. B. Pritožba neutemeljeno graja prepričljivost dokazne ocene v delu, ki se nanaša na višino dogovorjene plače. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot toženka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Dejstvo, da toženka ni prerekala delovnega razmerja tožnika pri njeni pravni prednici, ob tem ni podala nobenih trditev o tem, kolikšna pa naj bi bila drugačna (nižja) dogovorjena višina tožnikove plače, potrjuje trditve tožnika o seznanjenosti B. B. s celotno vsebino pogodbe o poslovodenju, o čemer sta izpovedala tožnik in tedanji direktor C. C. Pogodbo o poslovodenju, na podlagi katere zahteva plačilo razlik v plači, je s tožnikom veljavno sklenil takratni direktor družbe delodajalke, ki je bil za to pooblaščen, tožnik pa bil skoraj leto in pol na njeni podlagi zaposlen in je dejansko opravljal delo, zato ji ni mogoče odrekati veljave, še manj specifično določilu o višini pripadajoče plače. Neutemeljeno je torej stališče toženke, da tožniku ni dolžna plačati ničesar iz naslova pripadajočih plač, ker naj družbenik družbe delodajalke k določilu o plači ne bi dal soglasja. Razen s trditvijo o neveljavnosti pogodbe o poslovodenju toženka zahtevku za plačilo razlik v plači ni konkretizirano nasprotovala, zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo celotne zahtevane razlike v plači. 9. Odločitvi od tem, da je dolžna plačati tožniku stroške za prevoz na delo in z dela ter prehrano v skupnem znesku 8.622,00 EUR in mu povrniti materialne stroške za službena potovanja v skupnem znesku 11.844,14 EUR, toženka v pritožbi izpodbija, ker naj tožnik ne bi dokazal njihovega nastanka. Ne drži pritožbena navedba, da tožnik za nastanek navedenih stroškov ni predložil nobenih dokazov, saj je tožnik o tem izpovedoval v svojem prvem zaslišanju pred sodiščem (narok 3. 11. 2015), njegovo izpoved je potrdil kot priča zaslišani C. C., sodišče prve stopnje pa se je pri odločanju oprlo tudi na potne naloge za tožnikova službena potovanja z obračuni in kopijami računov (listine A 9-A 54), izpoved priče D. D. in njeno pisno izjavo z dne 7. 5. 2022. Toženka v pritožbi trdi, da je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje substancirano prerekala trditve o nastanku navedenih stroškov, povezanih z delom. To ne drži, saj je zgolj na splošno nasprotovala tožnikovim trditvam, da je vsak dan (z izjemo dni službenih potovanj) prihajal na delo in da je za službena potovanja zalagal lastna sredstva, ni pa podala nobenih konkretnih protitrditev niti dokazov za to (npr. na katere dneve se tožnik ni pripeljal na delo, katerih službenih potovanj ni opravil, kateri stroški v zvezi s službenimi potovanji mu niso dejansko nastali). Tožnik je podal konkretne trditve o tem, kateri stroški in v kakšni višini so mu nastali v zvezi z delom, za kar je tudi predložil dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo in zahtevku tudi v tem delu pravilno ugodilo. Zgolj s pavšalnim vztrajanjem, da je toženka že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tožniku ti stroški niso nastali, pritožba ne more uspeti.

10. Neutemeljeno je tudi nasprotovanje razlogom za zavrnitev pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala gotovinskega poslovanja tožnika s sredstvi njene pravne prednice v višini 20.281,00 EUR. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno izvedenih dokazov (izpovedi tožnika in prič), da tožnik pri delu ni posloval z gotovino iz projektov pravne prednice toženke, saj na to njegova finančna pomoč sodelavcem (četudi nekoliko neobičajna) ne vpliva. Vendar pa glede na ugotovljene specifične okoliščine delovnega razmerja tožnika in pravne prednice toženke ob izrecni izpovedi tožnika o razlogih za to (želja po nadaljevanju poslovanja družbe delodajalke ob čakanju na obljubljene posle, ki naj bi družbi prinesli znatna finančna sredstva, iz katerih bi se zaposleni vključno s tožnikom poplačali) ni mogoče zgolj zaradi tožnikovega zalaganja svojih sredstev za poslovanje delodajalke šteti, da je dokazano njegovo protipravno gotovinsko poslovanje. Na to ne vpliva pritožbeno zatrjevanje o tem, da ni logično, da je tožnik delal več mesecev skorajda brez plačila ter da od toženke založenega zneska za plačila sodelavcem ni zahteval nazaj. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala nastanka (tudi sicer zgolj pavšalno uveljavljane) škode iz tega naslova, zato obstoja te terjatve pravilno ni ugotovilo.

11. Enako velja za zavrnitev pobotnega ugovora v delu, ki se nanaša na zatrjevano znižanje plače tožnika za 30 % zaradi slabega poslovanja toženke. Toženka v pritožbi ne nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da te terjatve po višini ni specificirala. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženka ni dokazala nastanka poslovne škode v konkretni višini niti protipravnega ravnanja tožnika, ki bi privedlo do očitanega poslabšanja oziroma nedoseganja poslovnih rezultatov družbe. Nasprotno, v zvezi s tožnikovim ravnanjem je bilo ugotovljeno, da je brez napak realiziral vse tri dodeljene projekte. Toženka se v pritožbi sicer sklicuje na VI. člen pogodbe o poslovodenju (listina A 1 v spisu Pdp 132/2015), po katerem se tožniku lahko zniža plačilo za 30 % ob znižanih rezultatih družbe, bilanco stanja ter izkaz poslovnega izida za prve mesece v letu 2015 v primerjavi z letom 2014, vendar pa iz navedenega ne izhajajo vse predpostavke odškodninske odgovornosti po OZ, katerih obstoj bi morala toženka v zvezi s tožnikovim ravnanjem dokazati, da bi bilo mogoče ugotoviti terjatev iz tega naslova. V četrtem odstavku VI. člena pogodbe je dogovorjeno, da: "Če po podpisu te pogodbe nastopi opaznejše poslabšanje rezultatov poslovanja družbe, ki bi ogrozilo ali utegnilo ogroziti gospodarsko stanje družbe ali povzročilo škodo, lahko lastnik družbe na predlog direktorja družbe osnovno plačilo poslovodje zniža do največ 30 %." Toženka ni podala trditev o tem, da bi po podpisu te pogodbe nastopilo opaznejše poslabšanje rezultatov poslovanja družbe, ki bi ogrozilo ali utegnilo ogroziti gospodarsko stanje družbe ali povzročilo škodo, niti ni zatrjevala, da bi direktor predlagal znižanje plače tožnika in v kakšnem znesku, in tudi ne, da bi tak sklep na predlog direktorja sprejel lastnik družbe. Za znižanje plače po tej določbi bi toženka morala predložiti dokaz o sklepu, ki bi tožniku zmanjševal dogovorjeno plačo, iz katerega bi izhajal ustrezen razlog za to in odstotek znižanja plače. Tega toženka ni storila. V petem odstavku VI. člena pogodbe pa je določeno: "Če zaradi pomanjkanja delovanja poslovodje pride do neizpolnjevanja načrta ali napak in do škode za družbo, mora direktor družbe zavzeti stališče in jasno izraziti zahtevo in postaviti roke za popravo napak v poslovanjih. V tem primeru lahko družba poslovodji osnovno plačilo za določeno obdobje zniža za največ 30 %." Tudi tega, da bi bili izpolnjeni pogoji iz tega določila pogodbe, toženka ni ne zatrjevala ne dokazala. Ni dokazano, da bi tožnik ravnal pomanjkljivo, niti zatrjevano pa ni, da bi mu direktor v zvezi s pomanjkljivostmi pri delu postavil rok za njihovo odpravo ter da bi mu kakšno obdobje za določen odstotek znižal plačo. Pavšalno sklicevanje zgolj na objektivno slabše poslovanje toženke prve mesece v letu 2015 v primerjavi z letom 2014, ne utemeljuje samodejnega znižanja plače za 30 % za nazaj, kar za vse mesece delovnega razmerja (ki je v letu 2015 trajalo zgolj 3 mesece), brez ustreznih sklepov organov toženke oziroma njene pravne prednice. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi ta v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja, je tako pravilen.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.