Jedro

Zakon o igrah na srečo ureja področje iger na srečo ter s tem povezane omejitve in nadzor zaradi zaščite mladoletnikov in drugih ranljivih oseb pred škodljivimi vplivi v obsegu in na način, kot je določen v zakonu. Zato veže opravljanje te dejavnosti na izdajo dovoljenj ter posledično, če se ta dejavnost opravlja v nasprotju z zakonom, predvideva ustrezno ukrepanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Nasprotna stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 107. a člena Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS) ugodilo predlogu Urada Republike Slovenije za nadzor prirejanja iger na srečo (v nadaljevanju Urad) in nasprotni stranki kot ponudniku storitev informacijske družbe (v nadaljevanju pritožnik) odredilo, da mora v roku 15 dni od pravnomočnosti tega sklepa omejiti dostop do spletnih strani www.a.a.si

in www.b.b

.com , na katerih gospodarska družba A.A. (v nadaljevanju zavezanec) prireja igro na srečo poker, in sicer s preusmeritvijo na drugo spletno stran na način, da se na DNS strežnikih, ki jih ima pritožnik v lasti ali v upravljanju, onemogoči pretvorba tekstovnih spletnih naslovov www.a.a.si

in www.b.c.com

v pravi IP naslov tako, da vrne IP naslov spletne strani www.c.c.si

(a); da mora v roku 8 dni po omejitvi dostopa do spletnih strani Uradu poslati poročilo o izvedbi naloženega ukrepa z navedbo imen in IP naslovov DNS strežnikov, na katerih je pritožnik izvršil naloženi ukrep preusmeritve (b).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da iz odločb, priloženih k predlogu, na katere se Urad sklicuje, izhaja, da so zatrjevana dejstva – da je zavezancu z izvršljivo odločbo prepovedano prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji, ker te prireja brez koncesije Vlade, in da zavezanec te odločbe ne izvrši – dokazana. To predstavlja dejansko podlago, ki glede na določbo 107. a člena ZIS dopušča sodišču, da ponudniku storitev informacijske družbe (v tem primeru pritožniku) odredi omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije Vlade.

3. Nasprotna stranka – pritožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep odpravi, Uradu pa naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da preprečevanje spletnih iger na srečo ne dosega načela sorazmernosti, ki ga ZIS opredeljuje kot pogoj, da se operaterjem lahko naloži omejevanje dostopa do konkretnih spletnih strani. Niti pritožnik niti kateri drugi operater svojim uporabnikom ne more preprečiti dostopa do navedenih spletnih strani. Povprečnemu uporabniku se z izvršitvijo izpodbijanega ukrepa ne otežuje dostopa do spletnih strani organizatorja iger na srečo, kar pomeni, da ukrep ni primeren. Ukrep prekomerno posega v pritožnikovo pravico, da prosto opravlja svojo dejavnost. Predlaga postavitev in zaslišanje izvedenca ustrezne stroke, ki naj pojasni, ali je predlagani ukrep primeren glede na cilj, ki ga predlagatelj zasleduje. Namen izdaje izpodbijanega sklepa je izvršitev odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo, ki je organizator ne spoštuje. Ker z izvršitvijo izpodbijanega sklepa ni mogoče izvršiti odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo, niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa. Opozarja na neskladnost izpodbijanega sklepa s pravnim redom Evropske unije (EU). Sodišče evropske unije je glede razlage omenjenega člena v preteklosti sprejelo številna stališča, v katerih je tudi glede omejevanja opravljanja storitev prirejanja iger na srečo postavilo pogoje, pod katerimi posamezna država članica sme omejevati svobodo opravljanja storitev prirejanja iger na srečo. 4. Urad v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

7. Po določbi prvega odstavka 107. a člena ZIS, če zavezanec iz odločbe o prepovedi prirejanja igre na srečo te ne izvrši, lahko sodišče ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletnih strani, prek katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije Vlade. V predlogu nadzornega organa (Urada) mora biti, ob upoštevanju načela sorazmernosti in v okviru tehnične možnosti, določen obseg omejitve in način njene izvršitve (tretji odstavek 107. a člena ZIS). Omejitev dostopa do spletnih strani se lahko izvrši le v obsegu, ki je nujno potreben za izvršitev odločbe o prepovedi prirejanja igre na srečo, in način, ki je najmanj obremenjujoč za ponudnika storitev informacijske družbe (četrti odstavek 107. a člena).

8. Ker je predmet presoje v obravnavani zadevi zakonitost ukrepa, ki je bil izrečen pritožniku kot ponudniku storitev informacijske družbe, v tem pritožbenem postopku ni mogoče presojati ugovorov, ki se nanašajo na zakonitost ukrepa prepovedi prirejanja iger na srečo, torej ukrepa, ki je bil predhodno izrečen zavezancu (gospodarski družbi A.A.) z odločbo z dne 20. 10. 2010. Tej odločbi pa je zaradi neizvršitve sledil nadaljnji ukrep – omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije Vlade, kar je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v skladu z določbo 107. a člena ZIS.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je izvršitev izrečenega ukrepa v obravnavanem primeru primerna in sorazmerna. Iz same določbe 107. a člena ZIS je razvidno, da se nanaša na omejitev dostopa do spletnih strani, prek katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije Vlade. Sodišče prve stopnje je izrecno omejilo dostop le do spletnih strani, na katerih se nahaja ponudba nezakonitih iger na srečo, ne pa tudi do drugih spletnih strani pravne osebe, ki igre organizira oziroma prireja. Izrečeni način izvršitve je po presoji Urada, ki je strokoven organ, tudi najbolj enostaven za izvedbo in ima najmanj stranskih učinkov v primerjavi z drugimi načini, kot so filtriranje paketov prometa po IP naslovu ali filtriranje paketov IP po vsebini. Pritožnik v pritožbi sicer zatrjuje, da mu bo izvršitev ukrepa povzročila dodatne stroške poslovanja zaradi obsežnih dodatnih opravil in obveznosti, vendar tega ne obrazloži in tudi ne navede, da bi bil kakšen drugačen način zanj cenejši, ugodnejši ali lažji za izvršitev.

10. Glede primernosti izvršitve izrečenega ukrepa in dejstva, da dostopa na ta način ni mogoče preprečiti, Vrhovno sodišče poudarja, da bo namen 107. a člena ZIS z izvršitvijo izrečenega ukrepa dosežen. Z izvedenim ukrepom bo namreč doseženo to, da bo večina uporabnikov pritožnikovih storitev pri vsakodnevni uporabi interneta pri poskusu dostopa do spletne strani z omejenim dostopom preusmerjena na stran Urada, na kateri bo obveščena o neuspešnem poskusu dostopa do spletne strani z nezakonito ponudbo iger na srečo ter z razlogi za preusmeritev. To pa po presoji Vrhovnega sodišča kaže na primernost izvršitve ukrepa, s katerim bo dosežen tudi osnovni namen ukrepa, ki izhaja iz določbe 107. a člena ZIS. Glede na kratek čas odločanja o zadevi (po določbi drugega odstavka 107. a člena ZIS v sedmih dneh od prejema predloga) sodišče niti ne bi moglo izvesti dokaza s postavitvijo izvedenca, kot je to predlagal pritožnik v svojem odgovoru na predlog Urada.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, da izpodbijani sklep posega v pritožnikovo ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude, saj se mu ta ne omejuje, razen v delu, ki nasprotuje zakonu oziroma javni koristi, kar pa je ustavno dopustno. ZIS ureja področje iger na srečo ter s tem povezane omejitve in nadzor zaradi zaščite mladoletnikov in drugih ranljivih oseb pred škodljivimi vplivi v obsegu in na način, kot je določen v zakonu. Zato veže opravljanje te dejavnosti na izdajo dovoljenj ter posledično, če se ta dejavnost opravlja v nasprotju z zakonom, predvideva ustrezno ukrepanje. Zato se pritožnik ne more uspešno sklicevati niti na omejitve glede alkohola in tobačnih izdelkov ter politiko, ki jo na tem področju vodi država, saj gre za drugo področje, ki ga urejajo drugi predpisi, in tudi ne na neskladnost izpodbijanega sklepa s pravnim redom EU ter na posamezne sodbe Sodišča EU.

12. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča pritožba ni utemeljena, zato jo je na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

13. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.