Jedro

Zmotno je stališče, da tožnik ni upravičen zahtevati od tožene stranke izpraznitev poslovnih prostorov, ker se z uporabo poslovnih prostorov strinja stranska intervenientka, ki je solastnica oziroma skupna lastnica teh prostorov. Zgolj dovoljenje enega solastnika oziroma skupnega lastnika za uporabo dela solastne stvari pa ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti nepremičnini, poslovna prostora z ID znakom 000 in z ID znakom 111 in ju izpraznjena oseb in stvari izročiti tožeči stranki ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 730,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni ali razveljavi. Sodišče je sledilo navedbam tožeče stranke, da uporablja poslovna prostora brez pravne podlage, kar ne drži, ker je bila med direktorjem tožene stranke, tožnikom in stransko intervenientko (ki sta starša direktorja tožene stranke) ustno sklenjena najemna pogodba, s katero je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka v namen plačila najemnine odplačevala kredit, katerega sta najela tožnik in stranska intervenientka. Tožena stranka je dogovor dosledno spoštovala. Ko se je kredit odplačal, je želela skleniti s tožečo stranko najemno pogodbo, vendar si je tožnik premislil zaradi sporov z ženo (stransko intervenientko). Ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem strank in stranske intervenientke, v zvezi z navedenimi trditvami ni moglo ugotoviti dejanskega stanja, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka. Razlog za nesklenitev najemne pogodbe torej ni bil na strani tožene stranke, ampak obratno, na strani tožeče stranke. Sodišče je napačno uporabilo 100. člen Stvarnopravnega zakonika, pri čemer tožena stranka opozarja na sodno prakso, in sicer sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 48/2007. Tožena stranka uporablja poslovne prostore, ki so do ½ last stranske intervenientke, ki pa se z uporabo poslovnih prostorov s strani tožene stranke strinja. Sodišče je s sodbo neupravičeno poseglo v lastninsko pravico stranske intervenientke kot solastnice poslovnega prostora oziroma skupne lastnice, ki svobodno odloča o svoji nepremičnini. Gre za najemno pogodbeno razmerje, sklenjeno med enim najemnikom in dvema solastnikoma kot najemodajalcema. Ker stranska intervenientka nasprotuje odstopu od ustno sklenjene pogodbe, kot tudi izpraznitvi poslovnih prostorov in izročitvi teh tožniku, niso izpolnjeni pogoji za zahtevek, naj tožena stranka za tožečo stranko izprazni poslovni prostor in ga slednji izroči v posest. Tožnik bi moral svojo aktivno legitimacijo za uveljavljani zahtevek utemeljevati z obstojem pooblastila solastnice.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva tega spora, materialno pravo je v sodbi pravilno uporabljeno, pa tudi očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem strank in stranskega intervenienta je pravilna in obrazložena, zato v zvezi s tem ni bila storjena bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Odločilna dejstva tega spora so sledeča: tožnik in stranska intervenientka sta solastnika oziroma skupna lastnika dveh poslovnih prostorov, ki se nahajata na naslovu N.; tožena stranka je poslovna prostora uporabljala na podlagi ustnega dogovora s tožnikom in stransko intervenientko, ki sta starša direktorja tožene stranke; dogovor o uporabi oziroma najemu poslovnih prostorov se je nanašal na čas do končnega poplačila kredita, ki ga je po dogovoru tožena stranka odplačevala za tožnika, torej do julija 2012; po preteku tega časa ni prišlo do sklenitve najemne pogodbe s tožnikom.

7. Navedena dejstva tudi po presoji pritožbenega sodišča dajejo tožniku upravičenje do izpraznitvenega zahtevka po določbi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zmotno je stališče pritožbe, da tožnik ni upravičen zahtevati od tožene stranke izpraznitev poslovnih prostorov, ker se z uporabo poslovnih prostorov strinja stranska intervenientka, ki je solastnica oziroma skupna lastnica teh prostorov. Dovoljenje enega solastnika za uporabo dela solastne stvari namreč ne zadošča. Po določbi 100. člena SPZ imata solastnik in skupni lastnik pravico to tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari. Zakon jima torej omogoča lastninsko tožbo, neodvisno od drugih solastnikov oziroma skupnih lastnikov, na celi stvari. Odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 48/2007, na katero se sklicuje pritožba v zvezi z aktivno legitimacijo tožnika na izpraznitev in izročitev poslovnega prostora, ni primerljiva, saj je šlo v navedeni zadevi za izpraznitev in izročitev poslovnega prostora na podlagi sklenjene najemne pogodbe, medtem ko v obravnavani zadevi najemna pogodba ni bila sklenjena. Trditve o veljavni ustno sklenjeni najemni pogodbi v pritožbi so celo v nasprotju z navedbami tožene stranke, ki je v postopku navajala, da zaseda poslovne prostore na podlagi dogovora, da bo najemnino plačevala do julija 2012 ter da najemno razmerje obstaja najmanj do tedaj, medtem ko bodo avgusta 2012 nastopile okoliščine, v katerih bi pravdni stranki morali ponovno urediti pogodbeni odnos s sklenitvijo ustrezne najemne pogodbe in določitvijo najemnine. Pravilno je zato stališče sodbe, da tožena stranka brez pravne podlage uporablja poslovna prostora, saj z lastnikoma oziroma skupnima lastnikoma nima sklenjene najemne pogodbe, zgolj dovoljenje enega solastnika oziroma skupnega lastnika za uporabo dela solastne stvari pa ne zadošča (peti odstavek 67. člena SPZ). Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sprejeta na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Glede na vsebino odgovora na pritožbo stroški za sestavo te vloge niso potrebni stroški postopka, zato jih mora tožeča stranka sama kriti.