Jedro

Sodnikova seznanjenost z nedovoljenimi dokazi ali obvestili, na katere sodišče ne sme opreti svoje odločbe in ki jih je potrebno iz spisov izločiti, ne spada med taksativno naštete izključitvene razloge iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

Seznanjenost sodnika z nedovoljenimi dokazi, ki jih mora sodišče iz spisov izločiti, je zgolj odklonitveni razlog in je zato treba v vsakem konkretnem primeru presojati, ali je take narave, da vzbuja dvom v sodnikovo nepristranskost oziroma ali je sodnik zaradi tega v tolikšni meri bolj dojemljiv za argumente ene od strani v postopku, da je zato odločba, ki jo sprejme, nezakonita.

Izrek

Zahteva zagovornikov obtožene M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je na podlagi preizkusa, opravljenega po 2. odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), s sklepom z dne 22.01.2003 zoper obtoženo M.M. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) podaljšalo pripor. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo zagovornikov obtožene M.M. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep so obtoženkini zagovorniki iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Poudarjajo, da so o podaljšanju pripora zoper obtoženko na prvi stopnji odločali sodniki, ki so se seznanili z nedovoljenimi dokazi. Pri preizkusu pogojev za podaljšanje pripora sodišče presoja tudi obstoj utemeljenega suma, ki ni statična kategorija in se skozi postopek lahko tudi spreminja. Nepristranske presoje pa sodniki, v katerih glavah je od trenutka seznanitve s prepovedanimi listinami prisotna krivda M.M., ne morejo opraviti in je zato vsaka sodna odločba, ki jo sprejmejo, nezakonita. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje "nekontaminiranim" sodnikom.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da kršitve, zatrjevane v zahtevi, niso podane. Predmet je bilo odločanje o obstoju pripornega razloga. Da je podan utemeljen sum, da je obdolženka storila kaznivo dejanje, izhaja tudi iz drugih zbranih dokazov, ne samo iz izjav, ki jih je dala obtoženka po dejanju policiji. Pri odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 21.03.2002 je potrebno upoštevati, da se nanaša predvsem na odločanje o glavni stvari, ko razpravljajoči sodnik ne sme biti seznanjen z obvestili, ki bi morala biti izločena in na katera se sodba ne sme opirati. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). Po 1. odstavku 403. člena ZKP se za postopek s pritožbo zoper sklep smiselno uporablja tudi ta določba.

Ugotoviti pa je treba, da sodnikova seznanjenost z nedovoljenimi dokazi ali obvestili, na katere sodišče ne sme opreti svoje odločbe, ki jih je potrebno iz spisov izločiti, ne spada med taksativno naštete izključitvene razloge iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP, ko je podana (neizpodbojna) pravna domena, da tak sodnik (iudex inhabilis) ne more odločati nepristransko in da zato tudi ne more zadostiti zahtevam pravičnega in poštenega postopka. Že zato, ker ne gre za nobenega od taksativno naštetih primerov, ko je sodnik izključen iz sojenja, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Seznanjenost sodnika z nedovoljenimi dokazi, ki jih mora sodišče iz spisov izločiti, je zgolj odklonitveni razlog in je zato treba v vsakem konkretnem primeru presojati, ali je take narave, da vzbuja dvom v sodnikovo nepristranskost oziroma ali je sodnik zaradi tega v tolikšni meri bolj dojemljiv za argumente ene od strani v postopku, da je odločba, ki jo sprejme, zato nezakonita. Ta kršitev ni podana, če vsebina dokaza ali obvestila, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisov, očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev. Zato ne zadošča zgolj sklicevanje na to, da se je sodnik seznanil s takim dokazom, marveč mora vložnik zahteve izkazati, da je to vplivalo na zakonitost napadene pravnomočne sodne odločbe.

Utemeljen sum kot stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je pogoj za uvedbo in vodenje kazenskega postopka. Verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, mora biti na stopnji utemeljenega suma podana ne le v času uvedbe kazenskega postopka, pač pa mora biti najmanj v tolikšni meri med postopkom vseskozi izkazana. Pritrditi je treba zagovornikom, da se lahko stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje med kazenskim postopkom, torej tudi po pravnomočnosti obtožnice spreminja, bodisi tako, da se krepi bodisi da se zmanjša v tolikšni meri, da temeljna predpostavka za nadaljnje vodenje kazenskega postopka ni več podana. Vložniki tudi utemeljeno izpostavljajo, da je ugotavljanje tega pogoja za pripor stvar presoje, ki jo mora opraviti sodišče in ne rezultat nekega avtomatizma.

Zagovorniki obtožene M.M. v zahtevi ne navajajo, zakaj je bila seznanitev sodnikov z nedovoljenim dokazom in tudi tega ne, s katerim, takega pomena, da bi bil zaradi tega izpodbijani pravnomočni sklep nezakonit. Svoje trditve konkretizirajo le z navedbama, da so predlagali odreditev izvedenca grafološke stroke ter na pritožbeni seji pred Vrhovnim sodiščem predložili policijske prisluhe. Ti zvočni zapisi pa se ne nanašajo na napeljevanje k trem kaznivim dejanjem umora, temveč zadevajo kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti oziroma napada na policijsko postajo. Zakaj bi taki dokazi v procesnem položaju, ko je obtožnica pravnomočna, pri sodniku, ki se je seznanil z nedovoljenim dokazom, prepričanje o utemeljenosti suma omajali v tolikšni meri, da bi to narekovalo odpravo pripora, zagovorniki obtožene M.M. v zahtevi tudi ne obrazložijo.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče po 1. odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da mora zatrjevane kršitve obrazložiti tako, da je njihovo utemeljenost mogoče preizkusiti. Tega pa zagovorniki obtožene M.M. z zgolj splošno navedbo, da "kontaminirani sodniki" prvostopenjskega sodišča o podaljšanju pripora ne bi smeli odločati, ne da bi obrazložili, zakaj je šlo za tako kršitev, ki je vplivala na zakonitost napadenega sklepa, niso storili.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicujejo zagovorniki obtožene M.M. v svoji zahtevi, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.