Jedro

Revizijsko sodišče se ne more spuščati v presojo revizijskih navedb o drugačnih vzrokih za služenje daljšega vojaškega roka kot sta jih ugotovili nižji sodišči. V področje materialnega prava spada le preizkus, ali ugotovljena veriga dejstev pomeni pravno relevantno vzročno zvezo.

Tako sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da tožnik zaradi prestajanja 20 mesečne zaporne kazni ni uspel pravočasno t.j. do starosti, ko je bilo obvezno iti k vojakom, končati srednje šole, in da je po tedanjih predpisih moral biti ob nepopolni srednji šoli vojak 6 mesecev dalj, kot če bi srednjo šolo končal. Ob teh ugotovitvah revizijsko sodišče nima pomislekov, da je sodišče druge stopnje pravilno sklepalo (po teoriji o adekvatni vzročnosti), da je tožniku potrebno priznati tudi izpadli dohodek za čas dodatnih 6 mesecev vojaškega roka, ker bi se ob normalnem teku stvari zaposlil 6 mesecev prej.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obsodilo toženo stranko na plačilo odškodnine 2.320.000,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe sobi spremeni tako, da zniža odškodnino za nepremoženjsko škodo, za premoženjsko škodo pa zahtevek zavrne, oziroma podrejeno obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče druge stopnje je nepravilno uporabilo 200., 189. in 154. člen ZOR. Tako ni pravilno uporabilo 200. člena ZOR, saj ni obrazložilo, zakaj se mu zdi odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo pravična. Sodišče tudi ni ocenilo prisojene odškodnine s stališča sedanje družbene relanosti. Poleg tega, da mora biti odškodnina individualizirana, mora biti vpeta v širše družbene okvire. Ker je sodna praksa na tem področju še skromna, mora sodišče te odškodnine primerjati z denarnimi odškodninami za druge oblike pravno priznane nepremoženjske škode kot so na primer odškodne zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za fizične bolečine. V takih primerih je sodna praksa prisojala nižjo odškodnino kot je bila prisojena tožniku. Ker je dolžnik država, je potrebno upoštevati tudi konkretne družbene razmere in finančne sposobnosti države pri popravljanju krivic, ne da bi bile povzročene nove krivice. Zmotno je tudi uporabljen 3.odstavek 189.člena ZOR. Tožnik bi tudi ob normalnem teku dogodkov šolanje končal junija 1950. V času šolanja ne bi mogel pridobivati dohodka, ker še ne bi bil zaposlen. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede vzročne zveze med škodnim dogodkom in daljšim služenjem vojaškega roka. Sprememba pogojev šolanja, to je iz triletnega na štiriletno, je bila vzrok za tožnikovo podaljšanje vojaškega roka.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih stranka uveljavlja in tožena stranka ne uveljavlja nobene.

Revizijsko sodišče opravi preizkus pravilne uporabe materialnega prava na podlagi dejstev, katere je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Ugotavljanje elementov, ki sestavljajo pravno relevantno vzročno zvezo, je ugotavljanje dejanskega stanja. Zato se revizijsko sodišče ne more spuščati v presojo revizijskih navedb o drugačnih vzrokih za služenje daljšega vojaškega roka kot sta jih ugotovili nižji sodišči. V področje materialnega prava spada le preizkus, ali ugotoljena veriga dejstev pomeni pravno relevantno vzročno zvezo.

Tako sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da tožnik zaradi prestajanja 20 mesečne zaporne kazni ni uspel pravočasno t.j. do starosti, ko je bilo obvezno iti k vojakom, končati srednje šole, in da je po tedanjih predpisih moral biti ob nepopolni srednji šoli vojak 6 mesecev dalj, kot če bi srednjo šolo končal. Ob teh ugotovitvah revizijsko sodišče nima pomislekov, da je sodišče druge stopnje pravilno sklepalo (po teoriji o adekvatni vzročnosti), da je tožniku potrebno priznati tudi izpadli dohodek za čas dodatnih 6 mesecev vojaškega roka, ker bi se ob normalnem teku stvari zaposlil 6 mesecev prej. Enako velja za vzročno zvezo glede v reviziji napadenih sklepanj obeh sodišč, da je tožniku treba priznati izgubljeni zaslužek tudi za čas 20 mesecev, ko je bil neupravičeno zaprt. Sodišči sta namreč ugotovili, da se je tožnik zato zaposlil 20 mesecev pozneje. Tožnik je utrpel škodo, ki je nastala zaradi zapora, vendar s časovnim zamikom 20 mesecev. Časovni zamik nastanka škode, ob ugotovljeni vzročni zvezi in drugih elementih, ki so potrebni za nastanek odškodninske obveznosti, ne more biti relevanten.

Revizija očita sodišču druge stopnje tudi zmotno uporabo 200.člena ZOR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da je bil tožnik ob aretaciji srednješolec (mladoleten); da je bil obsojen na dve leti in šest mesecev zapora s prisilnim delom in na odvzem državljanskih pravic; da je zaradi pomilostitve prestal 20 mesecev zapora; da je v čas pred sojenjem prestajal zaslišanja, ki so bila zelo huda, vključno s pretepanjem in drugim nasiljem; da je bil zaporni režim strog, s prisilnim delom in slabo hrano; da ga starši zaradi oddaljenosti zapora (na Hrvaškem) niso mogli obiskovati in je bil kot mlad fant iztrgan iz družinskega okolja, po povratku v domači kraj pa je trpel zaradi oklonilnega odnosa okolja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči ob ugotovljenih okoliščinah pravilno sklepali, da je šlo za hud poseg v tožnikovo osebnost. Zato pripada tožniku pravična denarna odškodnina (1.odstavek 200.člena ZOR). Da bi bilo mogoče prisojeni znesek šteti kot pravično denarno odškodnino v skladu z merili določila 200.člena ZOR, mora pomeniti za tožnika satisfakcijo. Biti mora v sorazmerju s trajanjem in stopnjo prestanih duševnih bolečin. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da mora biti odškodnina vpeta tudi v širše družbene okvire in delno primerljiva z denarnimi odškodninami iz drugih naslovov za priznavanje odškodnine za nepremoženjsko škodo. Upoštevaje vsa ta merila revizijsko sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina v znesku 1.800.000,00 SIT, primerna. Tožniku je bila prostost odvzeta kot mlademu fantu, odvzem prostosti je bil dolgotrajen, izrečeno kazen pa je prestajal v zelo težkih okoliščinah. Vse to je imelo za posledico dolgotrajne in hude duševne bolečine. Glede na to je odmerjena odškodnina pravična in v skladu s kriteriji iz 200.člena ZOR.

Med obveznosti tožene stranke spada tudi dolžnost plačila odškodnine tistim, katerim je bila neopravičeno odvzeta prostost. Premoženjsko stanje odgovorne osebe (v obravnavanem primeru tožene stranke) bi bilo mogoče upoštevati pod pogoji, ki so določeni v 191.členu ZOR. Ti pogoji pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).