Jedro

Sodišče ni dolžno izvajati informativnega dokaza, ko ne gre za situacijo, ko bi bila stranka, ki se nanj sklicuje, odrezana od informacijskega vira, ki bi ji omogočal konkretizacijo njenih trditev.

Za sklepčnost tožbe (pobotnega ugovora) pri uveljavljanju izgubljenega dobička ne zadostuje, da oškodovanec zatrjuje le prihodke, temveč mora zatrjevati tudi stroške.

Načeloma drži, da je trditveno in dokazno breme o vračunavanju obveznosti po drugem odstavku 287. člena OZ na upniku, ki mora trditi (in dokazati), katere prej zapadle obveznosti dolžnika je na podlagi njegovih izpolnitev vračunal. Vendar je v teh situacijah presoja, ali je upnik (tožeča stranka) zadostil konkretnemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, vselej odvisna od vsebine ugovorov, ki jih v postopku poda nasprotna stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. do IV. in VI. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: - ustavilo postopek glede zahtevka v višini 20.000,00 USD (tč. I izreka), - ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 219.800,00 USD z zamudnimi obrestmi po pogodbeno dogovorjeni mesečni 1,5 % obrestni meri, ki tečejo od vložitve tožbe 28. 4. 2011 dalje (tč. II izreka), - ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 303.498,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2014 dalje do plačila (tč. III izreka), - toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh plača 219.800,00 USD z zamudnimi obrestmi po pogodbeno dogovorjeni mesečni 1,5 % obrestni meri od 28. 4. 2011 dalje do plačila (tč. IV. izreka), - višji tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. V. izreka) in - toženi stranki naložilo v plačilo 644,38 EUR pravdnih stroškov (tč. VI. izreka).

2. Zoper I. - IV. in VI. točko izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj terjatve tožene stranke in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je toženi stranki nudila določeno širino kapacitete na svoji satelitih (t. i. storitvena kapaciteta), za kar se je tožena stranka na podlagi Pogodbe o storitvah vesoljskega segmenta z dne 2. 10. 2007 in treh dopolnil k tej pogodbi (v nadaljevanju Pogodba) zavezala plačati dogovorjeno ceno.

6. Tožena stranka v pritožbi graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njen ugovor delnega materialnega prenehanja vtoževanih terjatev zaradi izpolnitve obveznosti (plačil/nakazil) v skupni višini 50.662,60 EUR. Meni, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu z navedbami, da je z omenjenimi nakazili zapirala prej nastale in še ne plačane obveznosti tožene stranke, pri čemer teh obveznosti ni specificirala in tudi ni predložila kontne kartice, ki bi potrjevala njene trditve.

7. Vrstni red vračunavanja izpolnitve ureja 287. člen OZ, ki v odsotnosti dogovora upnika in dolžnika oziroma dolžnikove izjave o vrstnem redu vračunavanja (prvi odstavek 287. člena OZ), določa poravnavanje obveznosti po vrstnem redu njihove zapadlosti (drugi odstavek 287. člena OZ). Načeloma drži pritožbeno stališče, da je trditveno in dokazno breme o vračunavanju obveznosti po drugem odstavku 287. člena OZ na upniku, ki mora trditi (in dokazati), katere prej zapadle obveznosti dolžnika je na podlagi njegovih izpolnitev vračunal. Vendar je v teh situacijah presoja, ali je upnik (tožeča stranka) zadostil konkretnemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), vselej odvisna od vsebine ugovorov, ki jih v postopku poda dolžnik (tožena stranka). Tožena stranka se je v postopku branila z navedbami, da vtoževanih računov sploh ni prejela in da „je mislila, da jih tožeča stranka ni izdala zaradi upoštevanja določbe 1. odstavka 6. člena Pogodbe“ (navedbe na l. št. 65). Prvi odstavek 6. člena Pogodbe pa opredeljuje obveznost tožeče stranke izdati bremepis zaradi motenj v zagotavljanju signala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v konkretnem primeru ni rabila podati določnejših trditev o vrstnem redu vračunavanja obveznosti. Na toženi stranki je bilo namreč dokazno breme o tem, katere obveznosti je potemtakem poravnavala z nakazili, na katere se sklicuje, ko pa je obenem ob trditvah, da računov ni prejela, tako ali tako menila, da ni bila dolžna plačati ničesar zaradi motenj signala.

8. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo ugovor tožene stranke na znižanje plačila zaradi motenj v prenosu signala, ki jih je zatrjevala tožena stranka, a jih po prepričanju sodišča ni dokazala. V skladu s tč. 6.2 Pogodbe je tožena stranka upravičena do odbitkov zaradi motenj v razpoložljivosti (signalu) zgolj, če bi te trajale več kot eno uro. Pritožbena graja razlogov sodišča prve stopnje glede presoje (ne)pravočasnosti podanega dokaznega predloga tožene stranke za postavitev izvedenca računalniško-komunikacijske stroke je neutemeljena. Z njegovo pomočjo je tožena stranka želela dokazovati, da v sferi tožeče stranke obstajajo vpisniki signala na satelitih (t. i. log-i), nato pa preko poziva tožeči stranki na predložitev teh listin dokazovati motnje v signalu in uveljavljati pravico do znižanja plačila.

9. Dokazni postopek, kot si ga je zamislila tožena stranka, bi predstavljal izvedbo informativnega dokaza, kar je dovoljeno zgolj izjemoma.(1) Morebitne motnje signala niso nekaj, kar bi bilo izven zaznavne sfere tožene stranke, ki bi lahko postavila določne trditve o datumu in času trajanja motenj ter o tem, ali je tožečo stranko v skladu z določbo 6. člena Pogodbe o tem tudi ustrezno obvestila. H konkretizaciji trditev jo je pozivala že tožeča stranka (l. št. 54 hrbtna stran), zato tega ni bilo dolžno storiti sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva. Sodišče ni dolžno izvajati informativnega dokaza, ko ne gre za situacijo, ko bi bila stranka, ki se nanj sklicuje, odrezana od informacijskega vira, ki bi ji omogočal konkretizacijo njenih trditev.

10. Ker v konkretnem primeru tožena stranka ni postavila določnih trditev o datumu in času trajanja motenj satelitskega signala, čeprav bi to lahko storila, pa je neutemeljena tudi njena pritožbena graja dokazne ocene izpovedbe prič, na podlagi katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da motenj, ki bi toženo stranko upravičevale do znižanja cene storitev, sploh ni bilo.

11. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 28. 4. 2011, ko je s priporočeno pošiljko oddala tožbo. Pritožba, sklicujoč se na določbe o materialnih rokih OZ, ki ne pozna oddajne teorije, meni, da je tek zamudnih obresti utemeljen šele od 29. 4. 2011, ko je sodišče tožbo prejelo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno stališče zmotno. V skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ pride dolžnik, kadar rok ni določen, med drugim v zamudo takrat, ko upnik z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Postopek v smislu drugega odstavka 299. člena OZ je v konkretni zadevi pravdni postopek, ki se začne s tožbo (179. člen ZPP). Če je vloga vezana na rok, se šteje kot pravočasno vložena, če je izročena sodišču pred iztekom roka, pri čemer se kot dan izročitve sodišču pri priporočenih pošiljkah šteje dan oddaje na pošto (prim. prvi in drugi odstavek 112. člena ZPP). Citirani določbi veljata tudi glede spoštovanja roka, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, in pa za rok zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice (deveti odstavek 112. člena ZPP). Dan oddaje tožbe s priporočeno pošiljko na pošti se šteje kot dan začetka teka zamudnih obresti po drugem odstavku 299. člena OZ, saj so obresti obligacijska pravica upnika, čigar dolžnik zamuja z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 378. člena OZ), torej „druga pravica“ v smislu devetega odstavka 112. člena ZPP, ki varuje tek roka z dnem priporočene oddaje pošiljke na pošti.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi procesni pobotni ugovor tožene stranke, s katerim je uveljavljala škodo zaradi manjše gledanosti TV programa in ugleda med gledalci zaradi motenj v signalu, kar naj bi bila posledica slabega signala satelitov tožeče stranke. Tožena stranka je v pobot uveljavljala izgubljeni dobiček v smislu prvega odstavka 168. člena OZ. Za sklepčnost tožbe (pobotnega ugovora) pri uveljavljanju izgubljenega dobička ne zadostuje, da oškodovanec zatrjuje le prihodke, temveč mora zatrjevati tudi stroške.(2) Ker je tožena stranka podala le trditve o prihodkih, ne pa tudi trditev o stroških, je bil njen ugovor nesklepčen in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožeča stranka nastanka škode sploh ni (konkretizirano) prerekala, saj dolžnost prerekanja nastane šele, ko je tožba (ali ugovor) sklepčna.(3)

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri presoji se je pritožbeno sodišče osredotočilo le na pritožbene navedbe, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. stališča VS RS v odločbah III Ips 130/2009, II Ips 320/2011, III Ips 12/2004, II Ips 274/2006, ter odločbi VSL I Cpg 1282/2011 in I Cpg 983/2013. Op. št. (2): VS RS III Ips 111/2011. Op. št. (3): VS RS II Ips 615/2009.