Jedro

Tožena stranka je v letu 2001 s Pokojninsko družbo A d. d. sklenila pogodbo o plačevanju premij za dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje delavcev za 10 let. Premije je tožena stranka vplačevala za tiste delavce, ki so se vključili v pokojninski načrt. Tožnik je v sistem pristopil s pristopno izjavo, od katere je nato z izstopno izjavo odstopil. Glede na to, da je tožnik odstopil od svoje pristopne izjave v dodatno pokojninsko zavarovanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ga tožena stranka ni obravnavala diskriminatorno, ko mu je prenehala plačevati premije.

Sodišče prve stopnje je zmotno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna obračunati in plačati v sklad pokojninske družbe A d.d. premije za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od decembra 2010 dalje. Na izstopni izjavi je navedeno, da začne trimesečni izstopni rok teči s prvim dnem naslednjega meseca po prejemu pisne izstopne izjave. Glede na navedeno je trimesečni izstopni rok pričel teči s 1. 10. 2010 in se iztekel 1. 1. 2011, kar pomeni, da bi tožena stranka morala za tožnika plačati še premijo za mesec december 2010. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na plačilo premije za mesec december 2010.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se: - v I/1. točki izreka ugodi delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na december 2010 in je tožena stranka dolžna za tožečo stranko obračunati in plačati v sklad A. d. d. premijo za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje v višini 97,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 dalje, - razveljavi del II/1. točke izreka, ki se nanaša na december 2010. II. V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi nespremenjeni oziroma nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da tožena stranka zanj za čas od decembra 2010 dalje plačuje premije za kolektivno dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje v višini 5,844 % plače v posameznem mesecu z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka) Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka iz naslova razlike v plači, obračuna bruto zneske kot jih je zahteval pod primarnim zahtevkom, in mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 619,15 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni in ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma izrecno izpostavlja kršitev postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni opredelilo, kaj je bila podlaga za to, da tožniku ni bila plačana premija za dodatno pokojninsko zavarovanje za december 2010. Trimesečni odpovedni rok bi se po podpisu odstopne izjave končal šele januarja 2011. Zahtevek za mesec december 2010 je tako zagotovo utemeljen. Prvo desetletno obdobje dodatnega pokojninskega zavarovanja se je zaključilo 31. 12. 2010. Tožnik je podal zahtevo za izplačilo premije za prvih 10 let in ni uveljavljal predčasnega izstopa. Delavci so bili vključeni v dodatno pokojninsko zavarovanje namesto, da bi se jim zvišale plače. Tožena stranka tem trditvam tožnika ni izrecno nasprotovala. Ob vključitvi so bili vsi delavci enako obravnavani in se je vsem dvignila bruto plača na račun premij za enak odstotek. Sodišče pa se o tej trditvi tožnika ni izreklo, prav tako se ni opredelilo do trditev, da je tožnik diskriminiran v primerjavi z ostalimi zaposlenimi, ki jim je tudi po 1. 12. 2010 za opravljeno delo priznana pravica do vključenosti v dodatno pokojninsko zavarovanje. Za enako delo tožnik prejema nižjo bruto plačo. Ni pravilna ugotovitev, da je odločitev vsakega posameznega delavca, ali se bo vključil v dodatno pokojninsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo glede učinka aneksa z dne 1. 12. 2010 za nazaj, ki po tožnikovem mnenju ne more učinkovati za delavce, ki so izstopno izjavo podali pred 1. 12. 2010. Tožnik je podpisal izjavo o izstopu iz dodatnega pokojninskega zavarovanja in ponudbo za zadržanje pravic z dne 21. 9. 2010. Tožnik je upravičeno verjel in pričakoval, da izstop predstavlja le plačilo zbranih premij, zadržanje pravic pa mu zagotavlja, da bo tožena stranka še naprej plačevala premije zanj. Ni obstajala veljavna podlaga za prenehanje plačevanja premij tožniku in delavcem, ki bi unovčili zbrane premije. Tožnik delo opravlja v dislocirani enoti B., in ni bil udeležen pri pogovorih o predlogu aneksa. Aneks z dne 1. 12. 2010, ki je bistveno spremenil pogoje dviga premij, bi se lahko uporabil le za zaposlene, ki so izstopno izjavo podali po datumu, ko je pričel veljati. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnika seznanila z možnostjo odstopa od izjave.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je tožnik v pritožbi delno nepravilno povzel sodbo. Premija pravilno ni bila izplačana že meseca decembra 2010, saj je tožnik podal izstopno izjavo, kasneje pa nikoli ni zahteval ponovnega vstopa. Potek prvotno dogovorjenega desetletnega obdobja s tem ni imel nobene zveze. Tožnik je trditev o tem, da naj bi tožena stranka premije plačevala namesto višjih plač, podal prepozno, tožena stranka pa ji je še na istem naroku nasprotovala. Že na prvem naroku pa je tožena stranka navedla, v zvezi s podrednim zahtevkom tožnika navedla, da premija ni del plače, in da tisti delavci, ki niso vključeni v dodatno pokojninsko zavarovanje, ne prejemajo plače, ki bi bila višja za znesek premije. Aneks ni učinkoval za nazaj. Tožena stranka je dokazala, da je tožnik bil na zboru delavcev dne 9. 11. 2010 in je govoril s C.C., čeprav skuša tožnik prikazati drugače. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da bi bila v primeru spremembe odločitve sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji kršena njena ustavna pravica do pravnega sredstva.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne tistih, ki jih očita tožnik v pritožbi.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je namreč jasno in zadostno obrazložena glede vseh bistvenih okoliščin v predmetnem postopku. Opredelilo se je tudi do tega, zakaj vtoževani zneski premij za dodatno pokojninsko zavarovanje ne morejo predstavljati dela plače. Glede na tako zavzeto stališče se posledično ni ukvarjalo s tem, da bi naj bil tožnik diskriminiran, ker naj bi prejemal nižjo bruto plačo kot tisti delavci, ki so vključeni v dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje pa se utemeljeno ni ukvarjalo tudi z učinkom aneksa z dne 1. 12. 2010, ki je bil sklenjen več kot dva mesec kasneje po tožnikovem izstopu iz pokojninskega sistema in zato zanj ne more biti relevanten, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v pritožbi le pavšalno navajal kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zato pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

7. Tožena stranka je v letu 2001 s A d. d. sklenila pogodbo o plačevanju premij za dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje delavcev za 10 let. Premije je tožena stranka vplačevala za tiste delavce, ki so se vključili v pokojninski načrt. Tožnik je v sistem pristopil s pristopno izjavo, od katere je nato z izstopno izjavo 21. 9. 2010 odstopil. Ves čas od tožnikovega vstopa do novembra 2010 je tožena stranka vplačevala premije za tožnika v pokojninski sistem. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik nato z izstopno izjavo zahteval le izplačilo premije za prvih 10 let in ni uveljavljal predčasnega izstopa. Tožnik je namreč na izstopni izjavi označil možnost, da želi izplačilo odkupne vrednosti sredstev, ki so skladno s pogodbo o pristopu delodajalca h kolektivnemu pokojninskemu načrtu, na njegovem osebnem računu ter da je seznanjen, da se s tem odpoveduje pravici do dodatne starostne pokojnine. Tožena stranka je pojasnila, da je bil namen uvedbe dodatnega pokojninskega zavarovanja zagotoviti socialno varnost zaposlenim ob upokojitvi v obliki pokojninske rente. Posebej je izpostavila, da je vstop in izstop v pokojninski sistem prostovoljen, zato ni mogoče nikogar siliti v vstop, in nekateri delavci se zato niso odločili. Takih delavcev je približno 50, a zaradi tega ti ne prejemajo plače, ki bi bila višja za znesek premije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odločitev vsakega posameznega delavca, ali se bo vključil v dodatno pokojninsko zavarovanje. To izhaja tudi iz 302. člena takrat veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99; ZPIZ-1), ki je v 4. odstavku določal, da morajo pravico do vključitve v pokojninski načrt kolektivnega zavarovanja pod enakimi pogoji imeti vsi zaposleni pri tem delodajalcu, v 1. odstavku pa določa, da delodajalec oblikuje pokojninski načrt za svoje zaposlene, s tem da se zaveže, da bo financiral ta pokojninski načrt tako, da bo delno ali v celoti plačeval premijo prostovoljnega dodatnega zavarovanja, določeno v tem pokojninskem načrtu, v korist svojih zaposlenih, ki so se vključili v pokojninski načrt kolektivnega zavarovanja. Glede na to, da je tožnik odstopil od svoje pristopne izjave v dodatno pokojninsko zavarovanje, ga tožena stranka ni obravnavala diskriminatorno, ko mu je prenehala plačevati premije.

8. Na izstopni izjavi je sicer navedeno, da začne trimesečni izstopni rok teči s prvim dnem naslednjega meseca po prejemu pisne izstopne izjave. Glede na navedeno je trimesečni izstopni rok pričel teči s 1. 10. 2010 in se iztekel 1. 1. 2011, kar pomeni, da bi tožena stranka morala za tožnika plačati še premijo za mesec december 2010, kot to utemeljeno navaja tožnik v pritožbi. Tožnik je za mesec december zahteval plačilo premije v višini 97,30 EUR. Tožnik je navajal, da premija za kolektivno dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje znaša 5,844 % plače, čemur tožena stranka ni ugovarjala. Glede na tožnikovo plačo v mesecu decembru 2010 (1.664,87 EUR) tako premija znaša 97,30 EUR, zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova v celoti utemeljen. Glede na navedeno je potrebno izpodbijano sodbo delno spremeniti tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, da mora tožena stranka za tožnika obračunati in plačati v sklad A d. d. premijo za dodatno pokojninsko zavarovanje za mesec december 2010 v višini 97,30 EUR.

9. Z Aneksom h Pogodbi o pokojninskem načrtu, ki je bil sklenjen 1. 12. 2010, je bilo podaljšano obdobje vplačevanja premije dodatnega pokojninskega zavarovanja zaposlenim, ki so vključeni oziroma se bodo vključili v pokojninski načrt za nadaljnjih deset let, poleg tega pa je bilo z aneksom posebej določeno, da lahko vsi zaposleni pravico do vključitve v pokojninski načrt v času trajanja delovnega razmerja uveljavijo le enkrat. Aneks je še določal, da ima odpoved pogodbe o dodatnem prostovoljnem pokojninskem zavarovanju na podlagi izstopne izjave zaposlenega za posledico, da delodajalec tega zaposlenega ni več dolžan vključiti v dodatno pokojninsko zavarovanje in zanj plačevati premij. Pritožbena sklicevanja, da gre za retroaktiven učinek tega Aneksa na tožnika, ki je izstopno izjavo podal 21. 9. 2010, so neutemeljena. Tožnikova izstopna izjava je učinkovala že na podlagi ureditve kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja v ZPIZ-1 in tožena stranka je pravilno prenehala s plačevanjem premij za tožnika (vendar en mesec prezgodaj, kot je bilo že obrazloženo). Tožnik pa niti ne zatrjuje, da bi kadarkoli po podaji izstopne izjave ponovno podal pristopno izjavo, na podlagi katere bi nato lahko prišlo do presojanja, ali je ponoven vstop v pokojninsko zavarovanje mogoč, in s tem do vprašanja morebitne (nedovoljene) retroaktivne veljave navedenega Aneksa. Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča za odločitev v tem sporu niti niso relevantne pritožbene navedbe v zvezi s tem, ali je tožena stranka tožnika seznanila z vsebino aneksa in z možnostjo odstopa od izjave.

10. Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na plačilo premije za mesec december 2010 (v prvi alineji I/1. točke), je potrebno razveljaviti odločitev o podrednem zahtevku, ki se nanaša na mesec december 2010 v prvi alineji II/1. točke izreka. Skladno z določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP se namreč lahko odloči o podrednem tožbenem zahtevku šele v primeru, če prej v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek. Podredni oziroma eventuelni zahtevek je namreč postavljen za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen. Pritožbeno sodišče pa ni posegalo v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, ker je tožnik s svojim zahtevkom uspel v zanemarljivem delu.

11. Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni oziroma nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik je s svojo pritožbo uspel v zanemarljivem delu, zato sam nosi stroške pritožbe, prav tako pa sama nosi stroške odgovora na pritožbo tožena stranka, ker njen odgovor ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (154. in 155. člen ZPP).