Jedro

Če premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, ne zadošča, da bi drugi dediči dobili ustrezno vrednost, jim dedič, kateremu se vračunajo darila in volila, ni dolžan vrniti kaj od tistega, kar je on dobil, pri tem pa ostanejo v veljavi določbe o nujnem deležu (drugi in tretji odstavek 48. člena ZD).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zapustnik oporoke ni napravil, bil je razvezan in je zapustil dva potomca R. in D. K., ter izvenzakonsko partnerko E. K., ki so zakoniti dediči vsak do 1/3 zapuščine. Navedeni dediči so se k dedovanju po zakonu prijavili, s tem da je zapustnikov potomec R. K. svoj dedni delež odstopil svojemu bratu D. K., ki je odstopljeni dedni delež sprejel, uveljavljal pa je nujni delež in v primeru ugotovitve prikrajšanja nujnega deleža zahteval vrnitev darila (nepremičnine parc. št. 1071 k.o. xy), ki ga je zapustnik podaril svoji zunajzakonski partnerki E. K. z darilno pogodbo z dne 17. 5. 2002, sklenjeno v notarskem zapisu (I. točka odstavka A izreka). Zunajzakonska partnerka zapustnika je v zapuščino prijavila terjatve iz naslova plačila dolga pri X d.d. v znesku 1.320,36 EUR, iz naslova poplačila kredita in povezanih stroškov pri X d.d. v znesku 1.728,13 EUR, iz naslova zdravstvene dokumentacije v znesku 18,90 EUR in iz naslova plačila pogrebnih stroškov v znesku 715,27 EUR, skupaj torej znesek 3.782,66 EUR, ki jih zakoniti dedič D. K. ne priznava (II. točka odstavka A izreka). Nadalje je prvostopno sodišče ugotovilo, da v zapuščino spada 7 lovskih pušk, podrobneje navedenih v III. točki odstavka A izreka, skupaj ocenjenih na vrednost 2.450,00 EUR, ter saldo na TRR pri Y d.d. v znesku 10,01 EUR, drugega premoženja, ki bi spadalo v zapuščino, pa prvostopno sodišče ni ugotovilo. Med odbitke je priznalo pogrebne stroške in stroške za napravo nagrobnega spomenika v znesku 3.000,00 EUR in terjatev izvenzakonske partnerke pokojnega v skupnem znesku 3.782,66 EUR. Čiste vrednosti zapuščine tako ni ugotovilo, zato sodne takse ni odmerilo (III. točka odstavka A izreka). V odstavku B izreka je sodišče za dediča po zakonu razglasilo zapustnikovega potomca D. K. roj. 20. 5. 1977, ki deduje zapuščino do celote.

2. Zoper sklep o dedovanju se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dedič D. K.. Navaja, da je sodišče ravnalo napačno, ko je za edinega dediča po zakonu razglasilo pritožnika, ki sicer deduje celotno premoženje v zapuščini, ni pa edini dedič. Nepravilna naj bi bila tudi prvostopna ugotovitev, da pritožnikov nujni delež ni prikrajšan in da vračanje darila ni potrebno. Glede aktive zapuščine naj bi namreč prvostopno sodišče napačno ugotovilo vrednost pušk v znesku 2.450,00 EUR, saj je njihova vrednost po cenitvenem poročilu cenilca S. z dne 24. 11. 2009 ocenjena na skupaj 1.050,00 EUR. Dopolnitev mnenja z dne 14. 7. 2010, v katerem so navedene najvišje prodajne vrednosti podobnega orožja, ki so zgolj pojasnilne narave, po prepričanju pritožnika ne pomeni nove ali drugačne cenitve, temveč zgolj obrazložitev cenitve z dne 24. 11. 2009. Prvostopno sodišče naj bi tudi napačno ugotovilo obstoj dolga zapustnika in zapuščine do dedinje E. K. v znesku 3.782,66 EUR. Dolg zapustnika do višine 3.067,39 EUR namreč naj ne bi bil niti dovolj natančno določen in tudi ni predmet ugotavljanja zapuščine, ampak je lahko predmet pravde po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Nepravilno pa naj bi bil ugotovljen tudi dolg zapuščine iz naslova pogrebnih stroškov, saj se jim je dedinja odpovedala z dopisom z dne 17. 9. 2008, ki ima naravo odpusta dolga. Čiste zapuščine po prepričanju pritožnika tako ni ugotoviti. Po prištetju vrednosti darila v znesku 6.216,37 EUR je po mnenju pritožnika potrebno v enaki višini ugotoviti tudi obračunsko vrednost zapuščine in skupni nujni delež oziroma rezervo v višini 3.108,19 EUR. 1/3 od tega je nujni delež pritožnika, upoštevaje dedni delež, ki mu ga je odstopil brat R. K., pa naj bi pritožnikov nujni delež znašal 2.072,13 EUR. Ker čiste zapuščine ni, je potrebno po mnenju pritožnika vrniti darilo v zapuščino v vrednosti celotnega nujnega deleža. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Pri razčiščevanju pravno relevantnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje izčrpalo svoje pristojnosti in dejansko stanje tudi v okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov pravilno ugotovilo, na njegovi podlagi pa pri sprejemu izpodbijane odločitve pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali je bil prikrajšan nujni delež zakonitega dediča D. K., povsem pravilno in v skladu z 28. členom ZD ugotavljalo obračunsko vrednost zapuščine, od katere je nato izračunalo uveljavljani nujni delež. Vrednost orožja, ki je predstavljalo pretežni del premoženja v zapuščini, je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo na podlagi večkrat dopolnjene oziroma popravljene cenitve podjetnika S.. Stranke so se namreč strinjale, da slednji opravi cenitev orožja v zapuščini, čeprav ni sodno zapriseženi cenilec. Njegove prvotno opravljene cenitve z dne 24. 11. 2009, v kateri je vrednost sedmih kosov orožja, ki spadajo v zapuščino, ocenil na 1.050,00 EUR, pritožnik ni sprejemal in je predlagal njeno dopolnitev. Šele po drugi dopolnitvi cenitve z dne 14. 7. 2010, v kateri je bila skupna vrednost orožja (najvišja prodajna cena, ki jo dosega podobno rabljeno orožje) ocenjena na 2.450,00 EUR, pritožnik nanjo ni imel posebnih pripomb (kot izhaja iz njegove pripravljalne vloge z dne 6. 9. 2010). Na zapuščinski obravnavi z dne 10. 3. 2011 pa se je zdajšnji pritožnik prvič pričel sklicevati na vrednost orožja, kot je bila le-ta ugotovljena v prvotni cenitvi z dne 24. 11. 2010 (pravilno: 24. 11. 2009), ki je pred tem nikoli ni sprejemal, pri tem pa takega svojega (spremenjenega) stališča ni z ničemer obrazložil. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo povsem pravilno, ko je kot vrednost tega dela zapuščine upoštevalo v dopolnjenem izvedenskem mnenju ugotovljeno vrednost. 6. Neutemeljena je tudi pritožbena graja glede dolga zapustnika in zapuščine do dedinje E. K., ki ga je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 28. člena ZD pravilno upoštevalo pri ugotavljanju vrednosti zapuščine. Res je sicer, da pritožnik navedenega dolga, ki izhaja že iz popisa in cenitve zapuščine (notarski zapisnik opr. št. VS 1/2009 z dne 20. 11. 2009), že med postopkom na prvi stopnji ni priznaval, saj naj dolg s predloženimi listinami ne bi bil izkazan, dolg iz naslova pogrebnih stroškov pa naj bi dedinja odpustila. Poleg tega je pritožnik zatrjeval, da naj bi v zapuščino spadalo še več premoženja, o čemer naj bi dala pojasnila zapustnikova zunajzakonska partnerka, ki je obstoj drugega premoženja zanikala. Ker je tako med dediči obstajal spor o tem, ali kakšno (aktivno ali pasivno) premoženje spada v zapuščino, je prvostopno sodišče v skladu s 1. točko 212. člena ZD zapuščinsko obravnavo prekinilo in dediča D. K., katerega pravico je štelo za manj verjetno, napotilo na pravdo, ki pa je le-ta ni sprožil. V skladu s četrtim odstavkom 213. člena ZD je zato lahko prvostopno sodišče zapuščinsko obravnavo nadaljevalo in dokončalo ne glede na zahtevke zdajšnjega pritožnika, glede katerih je bil napoten na pravdo. Tako je pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine, na podlagi katere je nato izračunavalo nujni delež, pravilno upoštevalo dolgove zapustnika v višini 3.067,39 EUR, kot le-ti izhajajo iz popisa zapuščine. Nepravilno je pritožbeno stališče, da bi lahko bil navedeni dolg zgolj predmet pravde po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Sicer pa ga v obravnavani zapuščinski zadevi upnica (dedinja) niti ni izterjevala, temveč je zahtevala zgolj njegovo upoštevanje pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine. V tem okviru ga je sodišče prve stopnje tudi povsem pravilno upoštevalo. Enako velja tudi za pogrebne stroške v višini 715,27 EUR, ki jih je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 28. člena ZD pravilno odbilo od ugotovljene vrednosti premoženja. Glede slednjih je sicer dedinja E. K. v prvem zapuščinskem postopku, ko na zapuščinsko obravnavo še ni bila vabljena kot dedinja, ampak zgolj kot upnica zapuščine, sporočila, da ne podaja zahteve po njihovem povračilu. Take izjave pa tudi po prepričanju sodišča druge stopnje vendarle ni mogoče šteti kot odpust dolga, kot se v svoji pritožbi ponovno zavzema pritožnik. Prvič zato, ker je bila oseba, ki je to izjavo podala, takrat v drugačnem pravnem položaju (nastopala je zgolj kot upnica zapuščine in ne kot dedinja). Poleg tega pa v skladu s prvim odstavkom 319. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. V obravnavani zadevi, ko pogrebni stroški predstavljajo dolg zapuščine, bi se morali s tako izjavo o odpustu dolga v skladu s prvim odstavkom 145. člena ZD strinjati vsi dediči, očitno pa je, da se z njo ne strinja sama dedinja, ki je to izjavo takrat (sicer zavedena, da nastopa v drugem pravnem položaju) podala.

7. Ker se po 28. členu ZD ugotavlja zgolj obračunska vrednost zapuščine, je lahko čista vrednost zapuščine tudi negativna, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba v takem primeru šteti, da čista vrednost zapuščine (pred prištetjem daril) znaša nič.

8. Sodišče prve stopnje je po ugotovljenem, da je zapustnikov dedič R. K. svoj dedni delež odstopil svojemu bratu D. K. (v obravnavani zadevi pritožniku), ki ga je sprejel, zapustnikova zunajzakonska partnerka pa je že z darilom, ki ga je od zapustnika prejela še za časa njegovega življenja, prejela več, kot znaša vrednost njenega zakonitega dednega deleža, za dediča na podlagi zakona razglasilo zgolj zapustnikovega sina D. K. ki deduje celotno zapuščino. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da kljub navedenim okoliščinam vsi trije dediči (teoretično) ostajajo zakoniti dediči po pokojnem, zato naj bi jih kot take sodišče prve stopnje v točki B izpodbijanega sklepa tudi razglasilo. Vendar navedeno ne bi imelo nobenega praktičnega pomena. Zapustnikov dedič R. K. je namreč s sprejemom dediščine in takojšnjim odstopom svojega dednega deleža sodediču – svojemu bratu in pritožniku na slednjega prenesel svojo dedno pravico, svoj položaj sodediča, ki se kaže v njegovi udeležbi na zapuščini kot celoti pravic in obveznosti. Sodedič pridobi vse pravice in obveznosti, ki jih je imel odstopajoči sodedič glede dediščine v razmerju odstopljenega dednega deleža. Gre torej za pravno nasledstvo per universitatem in ne zgolj za pridobitev premoženja, ki ga je podedoval sodedič – odsvojitelj. Sodedič – pridobitelj odgovarja za zapustnikove dolgove in za spolnitev volil in bremen ne samo v razmerju lastnega, z dedovanjem pridobljenega dednega deleža, ampak tudi v razmerju deleža, ki mu ga je odstopil sodedič (tako Zupančič, Dedno pravo 1991, str. 168). S prenosom dednega deleža na brata tako odsvojitelj sicer ni izgubil samega poimenovanja zapustnikov dedič, na brata pa je prenesel celotno vsebino tega pravnega položaja. Teoretično sicer nekoliko pravilnejša razglasitev odsvojitelja za dediča s takojšnjim opisom njegove razpolage z dednim deležem v korist sodediča tako na pravni položaj pritožnika ne bi imela nobenega vpliva.

9. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje glede zapustnikove zunajzakonske partnerke, ki bi sicer v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZD v zvezi z drugim odstavkom 10. člena istega zakona spadala v prvi dedni red zakonitih dedičev, ugotovilo, da vrednost darila, ki ga je prejela že za časa zapustnikovega življenja, vrednost njenega zakonitega dednega deleža presega. V skladu s prvim in tretjim odstavkom 46. člena ZD se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v njegov dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika, razen če je zapustnik ob daritvi ali pozneje ali v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila to zapustnikova volja. Darila in volila se v skladu s prvim odstavkom 48. člena ZD vračunajo tako, da dobijo drugi dediči iz zapuščine ustrezno vrednost in se šele potem ostanek zapuščine razdeli med vse dediče. Če premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, ne zadošča, da bi drugi dediči dobili ustrezno vrednost, jim dedič, kateremu se vračunajo darila in volila, ni dolžan vrniti kaj od tistega, kar je on dobil, pri tem pa ostanejo v veljavi določbe o nujnem deležu (drugi in tretji odstavek 48. člena ZD). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vrednost darila, ki ga je od zapustnika prejela njegova zunajzakonska partnerka, znaša več kot vrednost zakonitega dednega deleža posameznega zakonitega dediča (na očitke o nepravilnosti izračuna obračunske vrednosti zapuščine je bilo že odgovorjeno zgoraj). Po drugi strani pa je vrednost zapuščine (premoženja, ki ga je imel zapustnik ob smrti) zadoščala za pokritje ne le nujnega deleža pritožnika, ampak celo za pokritje zakonitih dednih deležev pritožnika in od brata odstopljenega mu dednega deleža (obrazložitev prvostopnega sklepa v točki 4). Zato je prvostopno sodišče pravilno odločilo, da sicer vrnitev darila, ki ga je prejela zapustnikova zunajzakonska partnerka, ni potrebna, da pa je po drugi strani (v skladu s prvim odstavkom 48. člena ZD) pritožnik upravičen dedovati celotno razpoložljivo zapuščino, ki po vrednosti niti ni dosegala vrednosti darila, danega zunajzakonski partnerki še za časa zapustnikovega življenja. Iz vsega obrazloženega izhaja, da zapustnikova zunajzakonska partnerka, čeprav bi spadala v krog zakonitih dedičev po pokojnem, po njem dejansko ni dedovala, saj ni prejela ničesar iz zapuščine. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZD zapuščinsko sodišče, ko ugotovi, katerim osebam gre pravica do dediščine, le-te s sklepom o dedovanju razglasi za dediče. Ker zapustnikovi zunajzakonski partnerki pravica do dediščine ni šla, saj je že za časa zapustnikovega življenja od njega prejela več, kot je znašal njen zakoniti dedni delež, je sodišče prve stopnje povsem pravilno ni razglasilo za dedinjo. Ob tem je le še dodati, da je dedič v skladu s prvim odstavkom 142. člena ZD odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, s premoženjem, ki ga je od zapustnika prejel še za časa njegovega življenja, pa po pravilih dednega prava za dolgove zapustnika ne odgovarja. Tudi iz tega vidika bi bilo zapustnikovo zunajzakonsko partnerko nepravilno razglasiti za dedinjo.

10. Ker je po vsem obrazloženem prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da vrednost razpoložljive zapuščine zadošča celo za pokritje zakonitega dednega deleža tako pritožnika kot njemu odstopljenega dednega deleža njegovega brata (obrazložitev prvostopega sklepa v točki 4), so za odločitev o pritožbi nepomembne pritožbene navedbe, da bi bil pritožnik upravičen tudi do nujnega deleža po svojem bratu (ki ga je sicer pritožnik zaradi neupoštevanja ali drugačnega upoštevanja večih postavk po 28. členu ZD izračunal previsoko). Kljub temu je dodati, da nujni delež, ki bi izviral iz dednega deleža pritožnikovega brata, med postopkom na prvi stopnji ni bil zahtevan (pred odstopom svojega dednega deleža pritožniku ga njegov brat ni zahteval, prav tako ga po prevzemu od brata ni zahteval pritožnik, ki pa je svoj nujni delež uveljavljal že pred bratovim odstopom).

11. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa ( 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil.