Jedro

V primeru prevzema pisanja na pošti zakon ne omogoča, da pisanje prevzame član gospodinjstva brez posebnega pooblastila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v III. točki izreka spremeni tako, da se tretji toženki in četrtemu tožencu naloži plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 1.503,00 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

V preostalem se pritožba tožnice zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu (II. točka izreka) potrdi.

Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za obnovo postopka (I. točka izreka sklepa), razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu P 226/2010 z dne 1. 2. 2011 zoper tretjo toženko in četrtega toženca ter odločilo, da se bo sodba po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa vročila tretji toženki in četrtemu tožencu (II. točka izreka sklepa). Tožnici je sodišče prve stopnje naložilo plačilo stroškov postopka v višini 378,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper II. in III. točko izreka tožnica vlaga pritožbo zaradi kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi in v zadevi odloči v lastni pristojnosti tako, da predlog tretje in četrto toženca za razveljavitev klavzule pravnomočnosti zavrže. Navaja, da tožnici v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh navedbah nasprotne stranke, kot to določa 5. člen ZPP. Predlagatelja sta po svoji pooblaščenki dne 8. 5. 2012 vložila pripravljalno vlogo, ki pa je bila pooblaščenki tožnice vročena šele 15. 5. 2012 in sicer po zaključenem naroku. Za obstoj te vloge tožnica tudi na samem naroku ni izvedela in je na to dejstvo sodišče prve stopnje ni opozorilo. Tudi sicer je sklep sodišča o tem, da toženca na naslovu U. že več let dejansko ne bivata in da jima zato sodba ni bila pravilno vročena, nepravilen in posledica kršitve določbe 8. člena ZPP. Sodišče je pri ugotavljanju tega dejstva povsem nekritično sledilo tretji toženki in četrtemu tožencu in pričam, ki sta jih slednja predlagala in so njuni bližnji sorodniki oziroma partnerji in s tem pristranski. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo listinske dokaze, ki dokazujejo, da sta tretja toženka in četrti toženec prebivala na naslovu vročanja. Predlagatelja sta pošto, kljub temu, da naj bi živela na drugih naslovih, vedno prejemala na naslov U., kar je bil dejansko njun naslov za prejemanje pošte. Pisanje poštar ni izročil odraslemu članu gospodinjstva, pač pa je pustil obvestilo o prispelem pismu, nato pa je bilo pisanje še istega dne dvignjeno na pošti s strani matere tretje toženke in četrtega toženca, pri čemer glede na splošno znana pravila poslovanja pošte o tem, da pošto, ki se vroča osebno, lahko prevzame le tisti, na katerega je pošta naslovljena oziroma tisti, ki ima za to pooblastilo, kar pomeni, da je bila F. Š. izrecno pooblaščena za dvigovanje njune pošte. Tudi sicer ne gre verjeti predlagateljema, da jima mati zgolj sodbe ni izročila. V nadaljevanju navaja okoliščine, iz katerih zaključuje, da je morala biti vsebina sodbe tretji toženki in četrtemu tožencu znana, kar vse kaže na to, da sta bila seznanjena z vsem, kar se je dogajalo v tem postopku, zato se tudi v primeru, da vročitev ne bi bila pravilno opravljena, na to ne moreta sklicevati, saj bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Za presojanje, ali je bila vročitev opravljena ali ne, je pomembna presoja, ali je pričakovati, da se je naslovnik s pisanjem dejansko seznanil. V konkretnem primeru je neživljenjsko slediti navedbam tretje toženke in četrtega toženca, da ju njuna mati ne bi seznanila s pozivom sodišča za odgovor na tožbo. Tožnica nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da mora tretji toženki in četrtemu tožencu povrniti stroške postopka, ki sta jih s svojimi ravnanji (opustitev spremembe podatkov v uradnih evidencah) povzročili sami. Odločitev o stroških je tako v nasprotju s prvim odstavkom 156. člena ZPP.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče zavrača očitke tožnice, da ji je bila zaradi nepravočasne vročitve pripravljalne vloge tožencev, vložene dne 8. 5. 2012, odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je pooblaščenka tožnice prejela obvestilo o prispelem pisanju v petek 11. 5. 2012. Pisanje je pooblaščenka prevzela na pošti šele po končanem naroku, ki ga je sodišče opravilo v torek 15. 5. 2012. Navedbe, da pooblaščenka ni uspela prevzeti pisanja na pošti pred izvedbo naroka, ki je bil razpisan ob 8.30 uri tako ne držijo, saj bi lahko pisanje prevzela že v ponedeljek 14. 5. 2012. Poleg tega je sodišče na naroku sprejelo dokazni sklep in vpogledalo v listinsko dokumentacijo, ki se je nahajala v prilogah od B3 do B11. Ker toženca predlogu za obnovo postopka oziroma razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti nista predložila nobenih dokazov, bi morala tožnica sama, ob izkazani zadostni skrbnosti, na samem naroku zahtevati pojasnilo glede listin, s katerimi ni razpolagala in jih je sodišče prve stopnje upoštevalo kot dokaz. Možnost prevzeti pisanje pravočasno, kot tudi zahtevati dodatni rok za opredelitev do morebitnih novih navedb in dokazov, je tožnica tako imela. Nenazadnje pa tožnica v pritožbi niti ne pojasni, katere so tiste trditve in dokazi, glede katerih ji ni bila dana možnost izjaviti se, niti ne pove, kaj bi bila vsebina njene vloge (izjave), v primeru da bi bila z vlogo tožencev pravočasno seznanjena.

Pravica do izjave namreč ni sama sebi namen, zato je na stranki dolžnost, da v pritožbi, v kateri se sklicuje na kršitev te pravice, pojasni, katerih navedb in dokazov zaradi te kršitve ni mogla podati.

5. Toženca sta v predlogu za obnovo postopka oziroma razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti navajala, da je po tem, ko vročevalec sodbe ni mogel vročiti osebno naslovnikoma, v poštnem nabiralniku na naslovu U., v poštnem nabiralniku pustil sporočilo o prispelem pisanju. Pisanje je prevzela njuna mati F. Š. na pošti, pri čemer za prevzem ni imela ustreznega pooblastila. Kljub takšnim navedbam iz predloga, je sodišče prve stopnje napačno presojalo, ali sta toženca na naslovu vročitve sodbe dejansko prebivala ter ali je njuna mati član gospodinjstva v smislu prvega odstavka 140. člena ZPP.

6. Vprašanje pravilnosti nadomestne vročitve (vročitve članom gospodinjstva) je relevantno le v primerih, kadar gre za vročitev sodnega pisanja na naslovu vročanja. Kadar pa vročevalec vročitve v skladu s prvim odstavkom 140. člena ZPP ne more opraviti, pa zakon v tretjem odstavku 142. člena ZPP določa, da se sodba, kot pisanje, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, vroči tako, da vročevalec pisanje izroči pošti v kraju naslovnikovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik (!) pisanje dvigniti. Dalje četrti odstavek 142. člena določa, da se vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik (!) pisanje dvigne. V primeru prevzema pisanja na pošti tako zakon ne omogoča, da pisanje prevzame član gospodinjstva, zato je vprašanje ali je mati tretje toženke in četrtega toženca član gospodinjstva v smislu prvega odstavka 140. člena ZPP, za presojo pravilnosti vročitve sodbe povsem nepomembno. Pritožbeno sodišče se zato tudi ne bo izrecno opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi tožnica izpodbija pravilnost dokazne ocene in sodišču prve stopnje očita kršitve postopka (1) v zvezi z ugotavljanjem, ali sta tretja toženka in četrti toženec prebivala na naslovu U..

7. Ker bi na pošti lahko pisanje prevzela zgolj tretja toženka in četrti toženec osebno, bi bila vročitev sodbe drugi toženki na pošti pravilno opravljena le v primeru, da bi bila za prevzem pisanj s strani tretje toženke in četrtega toženca izrecno pooblaščena. Kljub temu, da sta tretja toženka in četrti toženec v predlogu za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti navedla, da druga toženka pooblastila za prevzem pisanj v njunem imenu ni imela, tožnica te navedbe izpodbija šele v pritožbi, kar glede na 337. člen ZPP ne more vplivati na odločitev o pritožbi. Pritožnica izhaja iz domneve, da je druga toženka, glede na to, da je uspela prevzeti pisanje na pošti, gotovo razpolagala s pooblastilom tretje toženke in četrtega toženca za prevzem pisanj, pri čemer so te pritožbene navedbe tudi povsem pavšalne in neizkazane.

8. Vročitev sodbe tožencema tako ni bila pravilno opravljena. Kljub temu pa bi bil predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti neutemeljen, če bi se izkazalo, da sta bila tretja toženka in četrti toženec seznanjena s sodbo. Da jima druga toženka sodbe ni izročila in da z njeno vsebino nista bila seznanjena, je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo in zato kot neprepričljive ocenjuje drugačne pritožbene navedbe tožnice. Dejstvo, da sta bila tretja toženka in četrti toženec seznanjena s tem, da se mora druga toženka izseliti, kot tudi morebitna njuna pomoč materi pri selitvi, ne pomeni, da ju je mati seznanila s celotno vsebino sodbe, za katero je sama (sicer napačno) ocenjevala, da se njiju niti ne tiče. 9. Ker drugi toženec s sodbo ni bil seznanjen, tudi ni utemeljen očitek tožnice, da je zlorabil pravila o vročanju, kar naj bi po mnenju tožnice predstavljalo nedovoljeno razpolaganje strank.

10. Ob povedanem je tako zaključiti, da sodba tretji toženki in četrtemu tožencu ni bila vročena, kar pomeni, da v razmerju do njiju ni mogla postati pravnomočna in izvršljiva. Predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v tem delu zavrnilo in sklep v II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Pritrditi pa je pritožbi v delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka oziroma predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti (III. točka izreka sklepa). Predlog tožene stranke za obnovo postopka je sodišče zavrglo. Upoštevajoč načelo uspeha v postopku (154. člen ZPP), sta zato toženi stranki tisti, ki sta dolžni tožeči stranki povrniti njene stroške. Uspeli sta sicer s podrednim predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, vendar pa v tem delu odločanje o stroških po načelu uspeha ni pravilno. V skladu s prvim odstavkom 156. člena ZPP mora namreč stranka, ne glede na izid pravde, nasprotni stranki povrniti stroške, ki so nastali po njeni krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Ker gre za stroške v zvezi s postopkom, ki je nastal zaradi napačne vročitve sodbe, gre za naključje, ki se je primerilo tretji toženki in četrtemu tožencu, ki morata zato tožnici tudi v zvezi s tem predlogom povrniti stroške. Ker pa je tožeča stranka upravičena zgolj do ene nagrade (14. člen ZOdvT) v isti zadevi, je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo zgolj nagrado vezano na predlog za obnovo. Stroške je odmerilo v višini 1.503,00 EUR in vključujejo stroške odgovora na predlog za obnovo postopka po tar. št. 3302 v višini 640,90 EUR, udeležbo na naroku po tar. št. 3303 v višini 591,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20 EUR, ter 20% DDV v višini 250,50 EUR po tar. št. 6007 ZOdvT.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je tožnica uspela v sorazmerno majhnem delu (le glede stroškovne odločitve), je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Sodišču v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva tožnica očita kršitev 8. člena ZPP, pomanjkljivo obrazložitev – 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP ter nasprotja med razlogi v sodbi in listinami v spisu – 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.