Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je bila namreč z določilom 3.1 točke 3. člena pogodbe dogovorjena le dinamika plačila sicer enotno določene pogodbene vrednosti dobave in montaže pomičnih stopnic, ker za posamezno fazo izpolnitve cena pogodbeno ni bila dogovorjena, niti v pogodbi ni govora o faznih izpolnitvah pogodbe. Neživljenjsko in nelogično pa je, da bi že sama sklenitev pogodbe in primopredaja predstavljali 40 % vrednosti projekta oziroma predmeta pogodbe.

Podpis pogodbe, na katerega je vezana zapadlost 30 % pogodbene vrednosti, predstavlja sklenitveno fazo pogodbe, v kateri pogodbeni stranki šele definirata medsebojne pogodbene obveznosti, zato sama sklenitev pogodbe že pojmovno ne more predstavljati fazne obveznosti izpolnitve pogodbe, kot jo pojmuje tožena stranka.

Ni dvoma, da je pogodbena obveznost toženke, zagotoviti tožeči stranki pogoje za začetek montaže, obligacija rezultata, saj je bila od nje odvisna tudi realizacija pogodbene obveznosti tožeče stranke po sklenjeni pogodbi, ki je po vsebini podjemna pogodba. Zanjo pa je značilna obligacija rezultata.

Ker je za nemožnost izpolnitve tožničine pogodbene obveznosti montaže pomičnih stopnic odgovorna tožena stranka, je ugasnila obveznost tožeče stranke, ki je na podlagi prvega odstavka 117. člena OZ obdržala svojo terjatev tožene stranke, zmanjšano za koristi od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti. Navedeno zakonsko določilo torej tožeči stranki priznava odškodnino v višini pozitivnega izpolnitvenega pogodbenega interesa, zmanjšanega za koristi, ker je prosta svoje obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 466,65 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 58816/2016 z dne 6. 6. 2016 obdržalo v veljavi za glavnico 14.172,80 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 14.172,80 EUR od 16. 4. 2016 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska 14.172,80 EUR za obdobje od 28. 11. 2014 do 15. 4. 2016 (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.021,96 EUR v 15-tih dneh od vročitve sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahtevala povračilo stroškov odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v predmetnem postopku vtožuje odškodnino zaradi toženkine kršitve pogodbenih obveznosti, ki je imela za posledico razvezo pogodbe. Tožeča stranka kot izvajalec in pravni prednik tožene stranke (v nadaljevanju tožena stranka) kot naročnik sta dne 25. 9. 2014 sklenili pogodbo o dobavi in montaži premičnih stopnic št. 130705, s katero se je tožena stranka zavezala tožeči stranki zagotoviti pogoje za montažo stopnic, to je pripraviti jame jaška oziroma ležišče za montažo, navedene obveznosti pa ni izpolnila, kar je tožeči stranki onemogočilo izpolnitev vseh njenih pogodbenih obveznosti (izpolnila jih je le v delu, kot jih je objektivno lahko z dobavo stopnic toženi stranki). Ker tožena stranka ni izpolnila svojega dela pogodbene obveznosti, niti po tožničinem naknadno danem roku, je bila pogodba razvezana po samem zakonu. Tožeča stranka je z odškodninskim zahtevkom uveljavljala pozitivni pogodbeni interes – to je zahtevek na polno povrnitev izjalovljenega pogodbenega pričakovanja ob izpolnitvi pogodbe obeh pravdnih strank, torej plačilo pogodbeno dogovorjene cene, zmanjšane za stroške, ki tožeči stranki zaradi razveze niso nastali in za delna plačila tožene stranke.

6. Tožena stranka se je branila s trditvijo, da je bila med strankama dogovorjena fazna izpolnitev posla, ko naj bi v plačilo zapadla posamezna izpolnjena faza pogodbene obveznosti. Ker je tožeča stranka izpolnila le prvo in drugo fazo pogodbe, dogovorjene v 3. točki tretjega člena pogodbe, ji je tožena stranka s plačilom 70 % celotne pogodbene vrednosti plačala vsa izvedena dela, zato tožeči stranki ne dolguje ničesar več. Poleg temelja je izpodbijala tudi višino vtoževane terjatve in v zvezi s tem po tožeči stranki predstavljeno kalkulacijo pogodbene cene za en kos tekočih stopnic, s katero je tožeča stranka utemeljevala svoj odškodninski tožbeni zahtevek v višini njenega izpolnitvenega interesa – izpolnitve pogodbe in finančnega učinka le te zanjo, zmanjšanega za stroške, ki jih zaradi razveze ni imela.

7. Pritožnica ne izpodbija bistvenih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se je s pogodbo o dobavi in montaži premičnih stopnic z dne 25. 9. 2014 (priloga A4) tožeča stranka toženi stranki zavezala dobaviti in montirati dva kosa premičnih stopnic v objektu Vila U. v Ljubljani za skupno ceno 72.300,00 EUR (oziroma 36.150,00 EUR za en kos), ter predmet pogodbe izročiti tožeči stranki dne 28. 11. 2014, tožena stranka pa se je tožeči stranki zavezala pravočasno zagotoviti pogoje za montažo premičnih stonic. Ker tožena stranka niti po pozivu in določitvi dodatnega roka tožeče stranke za izpolnitev njenega dela pogodbenih obveznosti do dne 15. 12. 2015, ki bi tožeči stranki omogočila montažo stopnic in s tem izpolnitev pogodbenih obveznosti tožeče stranke, ni omogočila pogojev za montažo stopnic, je bila pogodba razvezana po samem zakonu (drugi odstavek 105. člena OZ). Pritožnica ne izpodbija niti ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožeči stranki po pogodbi že plačala 50.610,00 EUR, kar je 70 % pogodbene vrednosti.

8. Tudi v pritožbi pa tožena stranka vztraja pri svojem stališču, da je glede na pogodbeno dogovorjene fazne obveznosti ob zaključku posamezne faze skladno s 3.1. točko 3. člena izpolnila vse pogodbene obveznosti. Po citiranem določilu pogodbe je bila pogodbena dela tožena stranka dolžna plačati 30 % ob podpisu pogodbe oziroma najkasneje pred naročilom, 40 % v osmih dneh po dobavi materiala na objekt, vendar pred koncem montaže, v kolikor ta nastopi prej, 20 % v osmih dneh po končani montaži, vendar pred primopredajo, v kolikor ta nastopi prej in 10 % v 30-tih dneh po primopredaji. Prvo in drugo fazo, ki sta bili izpolnjeni pa je s plačilom 70 % pogodbene vrednosti tožena stranka tudi plačala, skupaj v znesku 50.610,00 EUR. Meni, da gre za v pogodbi določene faze, ki so se po zaključku vsake posebej plačevale. Na fazno izpolnjevanje pogodbe pa kažejo tudi določila 9.3 člena in 18.3 člena pogodbe.

9. Prvostopenjsko sodišče je navedeno stališče argumentirano zavrnilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila namreč z določilom 3.1 točke 3. člena pogodbe dogovorjena le dinamika plačila sicer enotno določene pogodbene vrednosti dobave in montaže pomičnih stopnic, ker za posamezno fazo izpolnitve cena pogodbeno ni bila dogovorjena, niti v pogodbi ni govora o faznih izpolnitvah pogodbe. Neživljenjsko in nelogično pa je, da bi že sama sklenitev pogodbe in primopredaja predstavljali 40 % vrednosti projekta oziroma predmeta pogodbe. Določbi 9.3 točke pogodbe o prekinitvi del in 18.3 točke o odstopu od pogodbe pa stališča o faznosti izpolnjevanja pogodbenih obveznosti ne potrjujeta, ker 9.3 točka pogodbe ureja situacijo v primeru prekinitve del, ta pa predpostavlja predhoden začetek del, pripravljalna dela, ki so bila pogodbena obveznost tožene stranke, pa niso bila niti začeta, 18.3 točka pa ureja situacijo toženkinega odstopa od pogodbe in torej drugačno dejansko stanje od obravnavanega. Z razlogi prvostopenjskega sodišča glede vsebine pogodbe, navedenimi v točkah 24-27 izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Dodaja le, da podpis pogodbe, na katerega je vezana zapadlost 30 % pogodbene vrednosti, predstavlja sklenitveno fazo pogodbe, v kateri pogodbeni stranki šele definirata medsebojne pogodbene obveznosti, zato sama sklenitev pogodbe že pojmovno ne more predstavljati fazne obveznosti izpolnitve pogodbe, kot jo pojmuje tožena stranka. Z drugačnimi pritožbenimi stališči zato tožena stranka ne more uspeti.

10. V postopku, sledečem razveljavljenemu sklepu o izvršbi v dovolilnem delu, tožeča stranka šele z dopolnitvijo tožbe opredeli dejansko podlago zahtevka in zanjo ponudi dokaze, kar je tožeča stranka storila s prvo pripravljalno vlogo z dne 10. 10. 2016. Zato za odločanje o tožbenem zahtevku ni relevantno pritožbeno sklicevanje na račun, na katerega se je ob vložitvi predloga za izvršbo sklicevala tožeča stranka.

11. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za razvezo pogodbe. Do nje je prišlo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti tožene stranke, ker tožeči stranki ni omogočila pogojev za montažo stopnic, kot se je zavezala s pogodbo. Za preboj medetažne plošče, ki je bil potreben za montažo, je tožena stranka potrebovala gradbeno dovoljenje, s katerim pa ob sklenitvi pogodbe ni razpolagala niti ga ni pridobila kasneje v času veljavnosti pogodbe. Zato je krivdo za nezmožnost celotne dokončne izpolnitve pogodbene obveznosti tožeče stranke in posledično razvezo pogodbe, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, pripisati toženi stranki. Ni dvoma, da je pogodbena obveznost toženke, zagotoviti tožeči stranki pogoje za začetek montaže, obligacija rezultata, saj je bila od nje odvisna tudi realizacija pogodbene obveznosti tožeče stranke po sklenjeni pogodbi, ki je po vsebini podjemna pogodba. Zanjo pa je značilna obligacija rezultata (prvi odstavek 619. člena v zvezi s prvim odstavkom 626. člena OZ) in ne obligacija prizadevanja. Zato ponovno pritožbeno izpostavljanje prizadevanja tožene stranke za pridobitev gradbenega dovoljenja kot predpogoja za zagotovitev možnosti montaže stopnic, v obravnavanem primeru ni pravno relevantno.

12. Ker je za nemožnost izpolnitve tožničine pogodbene obveznosti montaže pomičnih stopnic odgovorna tožena stranka, je ugasnila obveznost tožeče stranke, ki je na podlagi prvega odstavka 117. člena OZ obdržala svojo terjatev tožene stranke, zmanjšano za koristi od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti. Navedeno zakonsko določilo torej tožeči stranki priznava odškodnino v višini pozitivnega izpolnitvenega pogodbenega interesa, zmanjšanega za koristi, ker je prosta svoje obveznosti. Tožeča stranka je le to opredelila kot strošek montaže, ki ga zaradi razveze pogodbe ni imela. Tožeča stranka je pojasnila kalkulacijo ponudbene in kasneje pogodbene cene enega kosa tekočih stopnic s sprecifikacijo posameznih postavk kalkulacije. V njej je logično zajela poleg direktnih stroškov dobave in montaže stopnic tudi indirektne proizvodnje stroške, režijske stroške in predvideni dobiček. Za en kos pomičnih stopnic je bila torej po tej kalkulaciji ponudbena in pogodbena cena 36.150,00 EUR, za dva kosa pa 72.300,00 EUR. Ker montaže stopnic ni opravila, je po pojasnjeni kalkulaciji (list. št. 64 in 65), ki jo je povzelo in po dokazni oceni sprejelo v točkah 4 in 5 izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče, tožeči stranki odpadel strošek montaže, ki za posamezen kos premičnih stopnic znaša 3.758,60 EUR, za dva kosa pa 7.517,20 EUR. Od pogodbene vrednosti 72.300,00 EUR je tožeča stranka odštela navedeni prihranek 7.517,20 EUR, zato njen pravno priznani pogodbeni interes znaša 64.782,80 EUR. Ker je tožena stranka že plačala za 50.610,00 EUR pogodbenih obveznosti, je torej dolžna plačati tožeči stranki še 14.172,80 EUR.

13. Navedeni izračun tako kot v prvostopenjskem postopku, tudi v pritožbenem tožena stranka izpodbija z očitkom neizčrpanega dokaznega postopka zaradi nepostavitve izvedenca, ki bi preveril indirektne proizvodne stroške, stroške prodajne režije in predvideni dobiček. Toda tožena stranka pozablja, da so te postavke poslovno običajne in zajete v kalkulaciji pogodbene cene, ki jo je tožena stranka sama s podpisom pogodbe sprejela. Postavitev izvedenca zaradi kontrole navedenih postavk zato ni bila potrebna.

14. Pravilno v odgovoru na pritožbo tožeča stranka opozarja, da je v konkretni zadevi spor v zvezi z višino terjatve lahko glede vrednosti manjkajočih oziroma neizvedenih del in ne o tem, ali je tožeča stranka pri določitvi pogodbene cene smela v kalkulacijo cene vnesti tudi poslovno logične in običajne stroške in predvideni dobiček. Trditev tožeče stranke o prihrankih, ki ga je zaradi neizvedbe montaže stopnic tožeča stranka dosegla, pa tožena stranka ni substancirano prerekala, torej ni zatrjevala in dokazovala, da je bil prihranek večji. Kot neutemeljen se zato izkaže pritožbeni očitek nejasnosti, zakaj je prvostopenjsko sodišče sledilo navedbam tožeče stranke o indirektnih in režijskih stroških ter predvidenem dobičku, zaradi česar naj bi se v tem delu sodbe ne dalo preizkusiti. Uveljavljane bistvene postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

15. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado pooblaščencu po tar. št. 21/1 OT 625 točk in s stroške po členu 11/3 OT 12,5 točk upoštevaje vrednost točke 0,6 EUR in 22 % DDV pa skupno 466,65 EUR. Od priznanih stroškov gredo v primeru zamude po poteku 15 dnevnega paricijskega roka tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti do plačla.