Jedro

Višina odškodnine za katastrofalno negmotno škodo.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se poslej glasi: "Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožniku (na roke njegove matere R. D.) znesek 18.169.822,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2001 in mu v istem roku povrniti pravdne stroške v višini 369.658 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 30.040 SIT od 5.7.2001, od zneska 339.618 SIT pa od 12.5.2001. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Sicer se tožnikova pritožba in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožniku v 15 dneh povrniti 46.277 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2002 dalje, tožena stranka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka." Sicer se revizija tožene stranke zavrne, v celoti pa se zavrne tožnikova revizija.

Tožnik mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 125.882 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2004 dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 11.196.822,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2001. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še plačilo stroškov postopka v znesku 103.876 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2001. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 21.196.822,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2001 ter mu povrniti 519.160,50 SIT stroškov postopka pred sodišče prve stopnje. Sicer je tožnikovo pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženo stranko je še zavezalo, da mora tožniku povrniti 63.631 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2002. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bil tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine v znesku 6.000.000 SIT, do odškodnine za strah v znesku 1.000.000 SIT, do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 50.000.000 SIT, ter do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 3.000.000 SIT. Skupaj dosojeni znesek zadoščenja (60.000.000 SIT) je zmanjšalo za tožnikov prispevek k nastanku škodnega dogodka (30 %), upoštevalo pa je tudi delno plačilo odškodnine v valoriziranem znesku 23.830.177,75 SIT.

Tožnik vlaga revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim mu ni dosojena višja odškodnina. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je v pritožbi izrecno navedel, da je utrpel izjemno velik, katastrofalen obseg nepremoženjske škode, vendar pritožbeno sodišče te njegove navedbe ni obravnavalo. V nadaljevanju obširno navaja dejansko podlago odškodninskega zahtevka ter ponavlja dejanske ugotovitve obeh sodišč (ki pa jih včasih tudi preseže - npr. ko zatrjuje, da je bil kar štiri mesece v komi, da se mu bo zdravstveno stanje z leti poslabšalo, da iz ekspertiz izhaja, da je pri njem podano 90 % zmanjšane življenjske aktivnosti). Opozarja, da sodišče druge stopnje ni dovolj upoštevalo dejstva, da je bil ob škodnem dogodku star komaj 18 let, da gre za izjemen obseg škode in sploh, da je podana katastrofalna kombinacija trajnih posledic (telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševnih bolečin zaradi skaženosti, pa tudi strahu). Meni, da bi bilo potrebno upoštevati tudi čakanje na odškodnino, saj se je poškodoval 31.1.1997, tožena stranka pa mu še vedno ni izplačala celotne odškodnine. Škodno stanje zato še vedno traja.

Revident kritizira tudi valorizacijo delnega plačila odškodnine, pri čemer meni, da če je določen znesek plačan na podlagi delno pravnomočne sodbe, potem tega zneska v nadaljnjem postopku ni mogoče valorizirati. Valorizacija pa tudi zato ni bila primerna, ker od zneska 21.000.000 SIT niso priznane zakonske zamudne obresti za obdobje od 18.7.1998, marveč šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (t.j. od 25.5.1999). Končno še navaja, da je sodna praksa glede prisoje zamudnih obresti od nepremoženjske škode od dneva prvostopenjske sodbe dalje zastarela, saj so se v zadnjih letih gospodarske in ekonomske razmere v Republiki Sloveniji stabilizirale in znaša letna inflacija med 6 in 8 %. Določila Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) so glede tega vprašanja jasna, zato bi morala sodišča priznavati zamudne obresti od izteka 14-dnevnega roka, šteto od dneva prejema odškodninskega zahtevka. To stališče temelji na določbah 277. člena ZOR, prvega odstavka 17. člena ZOR, 12. člena ZOR ter prvega in tretjega odstavka 919. člena ZOR. Tožnik je tako upravičen do zakonskih zamudnih obresti tudi za čas od 18.7.1998 do vključno 4.7.2001. Tožena stranka vlaga revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim ji je naloženo plačilo odškodnine. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče v razlogih navedlo, da po odbitku 30 % prispevka k nastanku škodnega dogodka tožniku pripada 42.000.000 SIT odškodnine. Ko pa je odštelo že plačano in valorizirano glavnico, je dobilo znesek 21.196.822,25 SIT, kar je napačno. Pravilen izračun namreč pokaže, da bi tožena stranka tožniku v tem primeru dolgovala le 18.169.822,25 SIT.

Dosojeni znesek zadoščenja je tudi pretiran ter odstopa od podobnih primerov, ki so zbrani v publikaciji Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Nobenega dvoma ni, da tožnik trpi izredno hude, praktično katastrofalne duševne bolečine. Vendar je treba upoštevati tudi realne razmere v državi ter enakost oškodovancev.

Reviziji sta bili vročeni pravdnima strankama ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Pravdni stranki na reviziji nista odgovorili.

Delno je utemeljena le revizija tožene stranke.

**K tožnikovi reviziji:** Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), ko pritožbenemu sodišču očita, da ni obravnavalo njegovih pritožbenih navedb, da je "utrpel izjemno velik katastrofalen obseg negmotne škode, katerega ni mogoče uvrstiti po teži v obstoječe tri kategorije oškodovancev in da spada tožnik po teži zadobljenih telesnih poškodb in trajnih posledic teh poškodb v posebno kategorijo oškodovancev z izjemno velikim katastrofalnim obsegom negmotne škode, zaradi česar mu pripada izjemno visoka odškodnina za nepremoženjsko škodo". Ta očitek ni utemeljen, saj je sodišče ugotovilo vse pravno pomembne okoliščine za odmero zadoščenja. Revidenta demantirajo tudi ugotovitve pritožbenega sodišča, da ima tožnik "praktično uničeno življenje" (gl. prvi odstavek na šesti strani sodbe sodišča druge stopnje), "da je tožnik omejen skoraj do maksimuma" (prav tam), da je odmerjena odškodnina "v skladu s sodno prakso sodišč v primerljivih zadevah (katastrofalne škode)" (drugi odstavek šeste strani sodbe sodišča druge stopnje), da je tožnik "tik pred svojim osemnajstim rojstnim dnevom utrpel katastrofalno škodo" (predzadnji odstavek na tretji strani sodbe sodišča druge stopnje), itd. Tožnik je torej utrpel katastrofalno škodo (natančno in izčrpno opisano v sodbah sodišč prve in druge stopnje), ki jo lahko uvrstimo med največje, izjemne primere takih škod sploh; gre za enega najtežjih primerov iz najvišje, VI. skupine F. sistema razvrščanja poškodb po teži in obsegu (prim. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Dunja Jadek-Pensa in soavtorji, GV založba, Ljubljana, 2001, str. 15 do 18). Zaradi prepletenosti telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu je razčlenitev na posamezne oblike škode tako rekoč nemogoča. Tu gre za tako hudo invalidnost, ko telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti (pa tudi strah) predstavljajo kvalitativno celoto, ki prerašča možnost izoliranja posameznih oblik škod in njihovo ločeno ocenjevanje. Izjemna teža tožnikovih poškodb oziroma posledic zaradi svoje intenzitete in medsebojne tesne prepletenosti (posamezne oblike škode tudi druga drugo pogojujejo) ne dovoljuje razmejevanja posameznih škod in njihovo ločeno obravnavanje. V tem izjemnem primeru je zato primerno prisoditi enotno odškodnino za vse oblike škod (prim. Poročilo o sodni praksi VS RS II/86, str. 22).

Sodišči prve in druge stopnje sta sicer tožnikovo nepremoženjsko škodo razčlenili na posamezne oblike (in v tem pogledu uporabili manj primeren pristop). Ker pa se tudi pri ločenem obravnavanju posameznih oblik nepremoženjske škode in prisoji odškodnine zanje, odmerjeni zneski presojajo (in popravljajo) ne le z vidika njihovega notranjega razmerja, pač pa tudi z vidika končnega seštevka celotne odškodnine, tak (čeprav ne najbolj primeren) pristop sodišč prve in druge stopnje ni vplival na končno odločbo. Tudi takrat, ko je predmet odločanja le odmera odškodnine za posamezne oblike škode, je pomemben (predvsem) končen znesek odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo (in ne le zneski odškodnin za posamezne oblike te škode). Da je predvsem (ali celo samo) končni znesek pomemben za samega oškodovanca, pa je več ali manj jasno.

To, da gre v konkretnem primeru za tako rekoč neločljivo prepletenost posameznih oblik nepremoženjske škode, izhaja iz različnih oblik nepremoženjskega prikrajšanja, ki jih zaradi svoje fenomenološke specifičnosti ni mogoče zanesljivo uvrstiti v posamezne kategorije nepremoženjske škode. Sem ne spadajo le pogosti glavoboli, marveč tudi epileptični napadi, vijaki in ploščica pod kožo na glavi, brazgotine od preležanin, hude brazgotine ter to, da tožnik skorajda nima mišic. Vse to je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, pritožbeno sodišče pa poleg glavobolov in epileptičnih napadov še vezanost na invalidski voziček. Tudi strah se prepleta z drugimi oblikami nepremoženjske škode, saj sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da "je bil strah precej močno izražen, pozneje pa se je strah postopoma manjšal in postajal izrazitejši ob dogodkih, ki mu niso bili všeč". Najbolj so prepletene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševne bolečine zaradi skaženosti. To velja predvsem za prizadetost jezikovno-govorne komunikacije, vezanost na invalidski voziček, dejstvo da tožnik ne more obvladovati glave in rok, da se slini, da ima težave s požiranjem. Glede na celotno tožnikovo telesno in duševno prizadetost in sodno prakso v redkih primerljivih zadevah (npr. primer 256 v že omenjeni publikaciji "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo"), bi bil tožnik (brez upoštevanja zmanjšanja odškodnine na račun prispevka k nastanku škodnega dogodka in brez odbitka že plačanega dela odškodnine) upravičen do skupnega zadoščenja v znesku 60.000.000 SIT (200. in 203. člen ZOR).

Revizija oporeka tudi valorizaciji delnega plačila odškodnine, pri čemer meni, da če je določen znesek plačan na podlagi delno pravnomočne sodbe, se ta znesek v nadaljnjem postopku ne sme valorizirati. Po mnenju revizije valorizacija tudi zato ni bila umestna, ker od zneska 21.000.000 SIT niso priznane zakonske zamudne obresti za obdobje od 18.7.1998, marveč šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (od 25.5.1999).

Revizijsko sodišče ne soglaša s temi pravnimi pogledi na valorizacijo delnega plačila odškodnine. Če se namreč odškodnina odmerja po cenah ob izdaji sodbe, je treba enak kriterij uporabiti tudi za delno plačilo odškodnine. Oba dela odškodnine (tistega, ki je bil plačan že prej, in onega, o katerem se odloča), je namreč treba spraviti na skupni imenovalec. To je tudi v skladu z enakostjo strank pred zakonom (oškodovanca in povzročitelja škode) in enakim varstvom pravic. Kajti če se valorizacija upošteva pri odmeri odškodnine (tedaj v korist oškodovanca), jo je treba upoštevati tudi pri obračunu prej plačanega dela odškodnine (tedaj v korist povzročitelja škode). Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo namreč ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Zato mora sodišče upoštevati tudi realno vrednost že plačane akontacije (prim. sodbo VS RS, II Ips 466/2002 z dne 16.10.2003 in številne druge primere).

Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na pravni pomen čakanja na odškodnino. Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je pač taka, da sodišča dosojajo odškodnine (tudi za nepremoženjsko škodo) praviloma po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da odražajo poleg vseh ostalih okoliščin tudi kriterij časovne odmaknjenosti časa odločanja od časa uveljavitve (nastanka) škode. Pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, se zato praviloma odražajo vse pravno relevantne okoliščine, tudi t.i. čakanje na odškodnino.

V skladu s 186. členom ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 - ZPOMZO) so imele večplastno funkcijo, poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo.

Od leta 1991 dalje se je zato izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91 - I - URS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 je bilo zato sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ) in Zakon o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Uradni list RS, št. 45/95 in ZPOMZO-A, Uradni list RS, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tudi revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zvezi ni utemeljeno, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa neposredno na podlagi zakona (prvi in drugi odstavek 941. člena ZOR) vzpostavljeno odškodninsko pravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca. Zavarovalnica tu plača "namesto" odškodninsko odgovorne osebe. Zato njena odškodninska obveznost ne more biti večja od odškodninske obveznosti zavarovanca. Zgolj na okoliščini, da je bila toženi stranki v tem postopku naložena obveznost plačila odškodnine, pa tudi ni mogoče graditi kršitve 12. člena ZOR in prvega odstavka 17. člena ZOR.

Ker tako revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

**K reviziji tožene stranke** Kot je pojasnjeno že ob obravnavi tožnikovih revizijskih navedb, je tožnik utrpel katastrofalno škodo. Obseg te škode utemeljuje zadoščenje v znesku 60.000.000 SIT. Znesek je sicer res izjemno visok, a je izjemen tudi obseg škode. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo mora sodišče upoštevati oškodovančev občutek moralnega zadoščenja (ki učinkuje kot protiutež njegove prizadetosti zaradi povzročene nepremoženjske škode). Vendar je enako pomemben tudi pomen prizadete nepremoženjske dobrine, ki obenem vpliva tudi na oškodovančevo moralno zadoščenje, saj mu pove, kako družba vrednoti njegovo prizadetost. V konkretnem primeru je ta tolikšna, da tudi s te (vrednostno objektivne) perspektive, ki jo izraža načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, utemeljuje zadoščenje v znesku 60.000.000 SIT (200. in 203. člen ZOR). Ob tem velja posebej poudariti dvoje. Najprej to, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star osemnajst let, torej na začetku najaktivnejšega in najintenzivnejšega življenjskega obdobja tako v pogledu izobraževanja oziroma učenja, druženja z vrstniki, ukvarjanja s športnimi aktivnostmi, ipd., kot v pogledu načrtovanja prihodnosti in iskanja življenjskih ciljev. Vse te aktivnosti, veselja in upanja je tožnik že začel doživljati in se jih zato zaveda. Pred nesrečo je bil namreč "zdrav fant, dober v šoli in športnih aktivnostih, imel je lepo življenje in cilje, da bo študiral, za kar je imel tudi pogoje, bil je zaljubljen in družaben, še zdaj se razveseli obiska in razžalosti, ko mu govorijo sošolci o svojih doživetjih" (prim. peto in šesto stran sodbe sodišča prve stopnje). Razen tega daje njegovi katastrofalni škodi pečat izjemnosti tudi dejstvo, da je prizadet v komunikaciji. Ne more govoriti, ker je tetraplegik, pa tudi ne pisati. Njegove duševne bolečine so zato toliko večje, saj trpljenja, ki ga vsakodnevno doživlja, ne more niti izraziti. To ilustrirata ugotovitvi sodišča prve stopnje, da "pogosto sogovorniki ne zmorejo razbrati, kaj jim želi povedati, kar ga spravi v hudo jezo in duševno trpljenje, zato pogosto zapada v obup oz. depresivno razpoloženje", ter da "postane čisto rdeč in zmajuje z glavo, kar se pojavlja, če želi kaj pojasniti ali pa pride kdo od njegovih sošolcev na obisk ali sreča koga, ki ga pozna" (prim. peto stran sodbe).

Pač pa revizija utemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje nepravilno upoštevalo delno plačilo odškodnine. Od odmerjenega zneska zadoščenja, ki ga je zmanjšalo za delež tožnikovega prispevka k nastanku škode (30 %), bi moralo odšteti delno plačilo, ki v valoriziranem znesku znaša 23.830.177,75 SIT. Delna izpolnitev ima namreč za posledico delno prenehanje obveznosti (arg. iz prvega odstavka 295. člena ZOR, prim. tudi drugi odstavek 310. člena ZOR). To pa pomeni, da je za ugotovitev njenega preostanka potrebna matematična operacija odštevanja. Od zneska celotne denarne obveznosti je treba odšteti (v tem primeru valoriziran) znesek delnega plačila. Ob pravilni uporabi tega pravila se pokaže, da znaša neplačan del odškodninske obveznosti 18.169.822,25 SIT (42.000.000 - 23.830.177,75 = 18.169.822,25). Ker je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (določbi prvega odstavka 295. člena in drugega odstavka 310. člena ZOR, ki pri delnem plačilu denarne obveznosti napotujejo na računsko operacijo odštevanja), je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je pri še dolgovanem delu odškodnine upoštevalo pravilen izračun (prvi odstavek 380. člena ZPP). Sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Delna sprememba sodbe je narekovala novo odločbo o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), pri čemer je revizijsko sodišče pri odmeri stroškov uporabilo enak ključ, kot sta ga uporabili sodišči prve in druge stopnje. Ker je uspeh strank približno enak, morata druga drugi povrniti polovico stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka mora tako tožniku povrniti polovico njegovih stroškov, ki znašajo 1.691.180 SIT, torej 845.590 SIT in 339.618 SIT izvedenine, skupaj potem 1.185.208 SIT, tožnik pa toženi stranki polovico njenih, ki sicer znašajo 1.631.100 SIT, torej 815.550 SIT. Po pobotanju teh stroškovnih terjatev mora tako tožena stranka tožniku povrniti še 369.658 SIT in sicer (tako kot sta o zamudnih obresti odločili sodišči prve in druge stopnje) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 30.040 SIT od 5.7.2001 dalje, od zneska 339.618 SIT pa od 12.5.2001. Glede na to, da je tožnik s pritožbo uspel s 16 %, mu mora tožena stranka (ki je s svojo pritožbo propadla) povrniti temu sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka, ki (odmerjeni na pritožbeni stopnji) znašajo 289.230 SIT, torej 46.277 SIT, on pa mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Nagrada odvetniku za sestavo revizije in sodna taksa za revizijo sta odmerjeni od zneska, s katerim je tožena stranka uspela (nagrada odvetniku za sestavo revizije skupaj z davkom na dodano vrednost v znesku 99.000 SIT in sodna taksa v znesku 26.600 SIT), ostale stroške pa mora tožnik povrniti v sorazmerju z revizijskim uspehom (14 %), torej 185 SIT za nagrado odvetniku za poročilo o reviziji skupaj z DDV in 97 SIT poštnih stroškov.