Jedro

KZ-1 govori o izrečeni kazni in ne o kazni, ki jo obsojenec še mora prestati, ko v 86. členu navaja formalne pogoje za izrek posamezne alternativne izvršitve kazni zapora. Zato pritožbeno razlogovanje, da v primeru, da mora obsojenec prestati kazen, ki je nižja od z zakonom predpisane zgornje meje kazni, ki predstavlja formalni pogoj za eno od oblik izvršitve kazni zapora, določene v 86. členu KZ-1, ni utemeljeno. To izhaja tudi iz pravilne obrazložitve napadenega sklepa (točka 6), ko sodišče prve stopnje poudarja, da je kot izhodiščno potrebno šteti izrečeno kazen in ne preostanek izvršitve kazni.

Izrek

I. Pritožba obsojenega M. K. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sklepom II Kr 18132/2014 z dne 19. 3. 2018 zavrnilo predlog obsojenega M. K. za alternativno prestajanje kazni zapora, in sicer zapor ob vikendih in delo v splošno korist. 2. Proti temu sklepu se je pritožil obsojenec iz razloga, ker je mnenja, da bi sodišče pri presoji formalnih pogojev za predlagani alternativni način prestajanja kazni zapora moralo upoštevati le višino kazni, ki jo obsojenec še ni prestal, ne pa višine s sodbo izrečene kazni zapora. Zakon namreč nikjer eksplicitno ne navaja, da se vikend zapor "ne more podeljevati" za preostanek kazni. Predlaga, da pritožbeno sodišče preuči njegovo prošnjo in zakonske pogoje za alternativno prestajanje kazni zapora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenec je s prošnjo z dne 15. 2. 2018 predlagal alternativno prestajanje enotne kazni zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici II Kr 18132/2014 z dne 5. 7. 2017, s katero je bila izrečena enotna kazen tri leta in tri mesece zapora. S sklepom z dne 21. 8. 2017 pa je sodišče še odločilo, da izrečeno enotno kazen obsojenec prestaja na odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora.

5. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom pravilno zavrnilo navedeni predlog obsojenca z ugotovitvijo, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za nobenega od predlaganih načinov alternativnega prestajanja kazni zapora, ki je bila obsojencu z zgoraj navedenim sklepom sodišča prve stopnje izrečena v višini treh let in treh mesecev zapora. Način izvršitve kazni, ko obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu (zapor ob koncu tedna), pride v poštev le v primeru, ko je obsojencu izrečena kazen zapora do treh let (četrti odstavek 86. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1), opravljanje dela v splošno korist pa le v primeru, ko je obsojencu izrečena kazen zapora do dveh let (osmi odstavek 86. člena KZ-1), vendar oboje le, če kazen ni bila izrečena za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost. KZ-1 govori o izrečeni kazni in ne o kazni, ki jo obsojenec še mora prestati, ko v 86. členu navaja formalne pogoje za izrek posamezne alternativne izvršitve kazni zapora. Zato pritožbeno razlogovanje, da v primeru, da mora obsojenec prestati kazen, ki je nižja od z zakonom predpisane zgornje meje kazni, ki predstavlja formalni pogoj za eno od oblik izvršitve kazni zapora, določene v 86. členu KZ-1, ni utemeljeno. To izhaja tudi iz pravilne obrazložitve napadenega sklepa (točka 6), ko sodišče prve stopnje poudarja, da je kot izhodiščno potrebno šteti izrečeno kazen in ne preostanek izvršitve kazni. Pri tem pa predhodno še ugotavlja, da je bila obsojenemu s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici II Kr 18132/2014 z dne 16. 3. 2018, izrečena enotna kazen štiri leta zapora.

6. Ker je torej napadeni sklep pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

7. Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, mu je skladno z Zakonom o sodnih taksah naloženo plačilo sodne takse v višini 30,00 EUR po tarifni številki 74013 Taksne tarife.