Jedro

Od (tožene) stranke ni mogoče zahtevati, da mora biti pozorna na vsa potencialna dejstva, čeprav za njihov obstoj ne govori nič. Na dejstvu, ki ga stranka lahko ugotovi naključno in ne z običajnim sistematičnim zbiranjem pravdnega gradiva, je zato mogoče utemeljiti obnovitveni predlog.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, zavrnjena pa je bila tudi revizija tožene stranke. Ta je sodišču prve stopnje predlagala obnovo postopka, ker je med urejanjem arhivskega gradiva povsem naključno naletela na članek v N. iz leta 1933. V tem članku je zapisano, da je bila B. čitalnica z odlokom kraljeve banske uprave Dravske banovine z dne 17.2.1933 razpuščena. Na podlagi tega članka je tožena stranka v 95. kosu IV. letnika Službenega lista kraljevske banske uprave Dravske banovine našla uradni razpust tega društva. To pa pomeni, da je s prenehanjem društva prenehala tudi njegova lastninska pravica. Gre za novo dejstvo in nov dokaz ter s tem za obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP).

Sodišče prve stopnje je obnovitveni predlog zavrglo. Presodilo je, da predlog ni dovoljen, saj bi stranka ob zadostni procesni skrbnosti dejstvo, na katerem gradi predlog za obnovo, lahko ugotovila že v teku rednega postopka. Pritožbeno sodišče se je s takšno odločitvijo in razlogi strinjalo, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sklepa nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, vendar drugemu sodniku. Podrejeno pa predlaga, naj sklep pritožbenega sodišča spremeni tako, da predlogu za obnovo ugodi. V postopku, na katerega se nanaša predlog za obnovo postopka, je sodišče prve stopnje v pravnomočni sodni odločbi ugotovilo lastninsko pravico tožeče stranke na Ljudskem domu za obdobje od 1922 do 1946. Pri tem niti sodišče niti stranke niso vedeli, da je B. čitalnica kot pravna oseba leta 1933 prenehala obstajati. To novo dejstvo je tožena stranka izvedela po naključju. V konkretnem primeru prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, kako je predlagatelj ravnal glede arhivskega gradiva, ampak se je samo pavšalno zadostilo z ugotovitvijo, da bi moral predlagatelj v daljšem časovnem obdobju, v katerem je potekala pravda, sam vpogledati v vse arhive in najti ustrezne listine. Po mnenju revizije nižji sodišči nista upoštevali objektivnih okoliščin v danem primeru. Nesprejemljivi so zaključki sodišča prve stopnje, da je bilo toženi stranki že od prvega dne vročitve jasno, kaj bo treba dokazovati v pravdi in da bo treba preiskovati vsa dejstva v zvezi z B. čitalnico od leta 1922 do danes. Pravna podlaga tožbe na ugotovitev lastninske pravice je bila graditev na tujem svetu, pri čemer je predmetna gradnja potekala od leta 1922 do leta 1926. Tako ni jasno, zakaj bi morala tožena stranka preiskovati vsa dejstva tudi po letu 1926 in vse do danes. Revizija meni, da je stališče pritožbenega sodišča, da je imela tožena stranka dokaz ves čas v posesti (ne da bi zanj vedela) in bi naj ga tako ob zadostni skrbnosti lahko predložila sodišču, nesprejemljivo.

Ker gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev za 90 let nazaj, ni več živih oseb, ki bi lahko neposredno izpovedale o zadevi. Edina dokazna sredstva so tako arhivska. Relevantni so trije arhivi. Državni, ki deluje počasi, nadškofijski, ki mu notranja pravila prepovedujejo izdajanje arhivskih listin in župnijski arhiv. Tožena stranka meni, da ni v skladu z zakonom, če sodišče od nje zahteva, naj tekom pravde preišče vse možne arhive in pregleda vse potencialno relevantne listine, ki se nanašajo na obdobje zadnjih 90 let. Še zlasti je treba upoštevati, da tožena stranka, ki je pravna oseba, razpolaga z ogromno količino arhivskega gradiva ter je nemogoče pričakovati, da bi vedela za vsako listino, ki jo v njem poseduje. Nekorekten je zato očitek, da je sama kriva, ker ni uspela iz svojega arhiva izbrskati vseh pravno relevantnih dokazov. Tako utesnjujoča razlaga pravil o obnovi de facto onemogoča uveljavljanje tega izrednega pravnega sredstva.

Poleg tega tožena stranka tudi v reviziji vztraja, da bi moral o predlogu za obnovo odločati drug sodnik in ne tisti, ki je odločal v zadevi. Pri tem se znova sklicuje na stališče, da o zahtevi za obnovo kazenskega postopka ne sme odločati sodnik, ki je v isti kazenski zadevi na prvi stopnji spoznal obsojenca za krivega storitve kaznivega dejanja. Revizija meni, da načelo zakonitega sodnika zahteva, da o zadevi odloča sodnik, ki še ni seznanjen z zadevo. Če že ni podan izključitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP, je podan vsaj odklonilni razlog po 6. točki istega člena.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Po 10. točki 394. člena ZPP je lahko obnovitveni razlog tako to, da stranka najde ali pridobi možnost uporabiti nov dokaz, kakor tudi to, da izve za novo dejstvo. V obravnavani zadevi je tožena stranka v predlogu za obnovo ponudila oboje: novo dejstvo in dokaz zanj. Prav okoliščina, da v tej zadevi ne gre le za nov dokaz, ki ga ponuja obnovitveni predlog, marveč tudi za povsem novo dejstvo, je po stališču revizijskega sodišča odločilnega pomena za rešitev vprašanja njene doslejšnje procesne skrbnosti glede ponujenih novot (drugi odstavek 395. člena ZPP).

Procesna skrbnost je, kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, pravni standard. Ta je vselej zasnovan abstraktno. Odgovor na to, ali je stranka ravnala skladno s tako uveljavljenim standardom, je zato v posamičnem primeru odvisen šele od množice konkretnih okoliščin, ki jih ni mogoče vnaprej predvideti. Zastavlja se vprašanje, ali bi tožena stranka morala (iz)vedeti za dejstvo prenehanja društva B. čitalnice v letu 1933. Konkretne okoliščine zbiranja pravdnega gradiva na strani tožeče in tožene stranke se v znatni meri razlikujejo. Tožeča je tista, ki zasnuje pravdni spor. Zasnuje ga s postavitvijo zahtevka, za katerega utemeljenost mora navesti ustrezno dejansko podlago. Glede na to, katera dejstva so sporna, mora za dokazovanje te dejanske podlage ponuditi tudi ustrezne dokaze. Za navedbo toliko popolne dejanske podlage, da je tožba sklepčna, mora (in lahko) tožeča stranka poskrbeti že pred samo pravdo (sicer jo lahko doleti sankcija po tretjem odstavku 318. člena ZPP). Tožena stranka je v drugačnem, obrambnem položaju. Pred tožbenim zahtevkom se lahko brani tako, da trditveni podlagi tožnika nasprotuje (tj., da prereka obstoj v tožbi zatrjevanih dejstev in ponuja nasprotne dokaze). Poleg tega pa se tožena stranka lahko brani tudi zunaj dejanskih meja tožbene trditvene podlage. Navaja lahko dejstva, ki z dejstvi, na katerih tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek, niso v neposredni zvezi ter jim morda niti ne nasprotujejo in jih toženec tudi ne navaja zato, da bi z njimi spodbijal tožnikovo dejansko podlago. Pa vendar so takšna, da sama zase ali v povezavi z drugimi dejstvi narekujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Za tak primer gre tudi pri novoti, ki je predmet tega obnovitvenega postopka.

Procesna skrbnost stranki nalaga, da navede pravno relevantna dejstva, ki jih pozna, kakor tudi da preišče takšno gradivo, ki je v zvezi z dejanskim toriščem spora. Dejansko torišče pravde v tej zadevi je zarisovalo pravilo 418. paragrafa Občnega državljanskega zakonika (ODZ), ki je določalo pravne posledice gradnje na tujem svetu z vednostjo (ali celo z odobritvijo) lastnika zemljišča. Osrednje vprašanje je zato bilo, kdo in kdaj je gradil sporno stavbo ter kakšno je bilo razmerje med graditeljem in zemljiškoknjižnim lastnikom. Dejstvo, na katerem gradi predlog za obnovo, je, da naj bi društvo B. čitalnica, ki je po ugotovitvah sodbe sporni Ljudski dom zgradilo na tujem svetu, kasneje (leta 1933) prenehalo. Ljudski dom pa naj bi z njegovim prenehanjem postal nadarbinska last. To dejstvo z dejanskim toriščem pravde nima nobene zveze. Na uporabo pravila 418. paragrafa ODZ ne vpliva. To dejstvo je presenečenje. Poleg tega pa se ne nanaša na status tožene stranke ali njene pravne prednice, marveč na status tretje osebe - društva B. čitalnica. Pričakovati od tožene stranke, da bi morala biti nanj pozorna, je pretirano. To bi namreč pomenilo, da mora biti stranka pozorna na vsa potencialna dejstva, čeprav za njihov obstoj ne govori nič. Tožena stranka je do tega podatka realno lahko prišla le tako, da je prebrala članek v reviji N. leta 1933 ali pa da bi pregledala ustrezni izvod Službenega lista kraljevske banske uprave Dravske banovine. Povedano drugače: do takšnega podatka ni mogoče (v razumnih mejah) priti na sistematičen način pri pripravi pravdnega gradiva. Zahteva po takšni sistematiki zbiranja pravdnega gradiva, ki bi redoma privedla do odkritja tovrstnega podatka, bi bila pretirana.

Iz navedenih razlogov revizijsko sodišče ne soglaša s konkretizacijo pravnega standarda krivde iz drugega odstavka 395. člena ZPP, kot sta jo izpeljali nižji sodišči. V skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je zato sklepa nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje o predlogu za obnovo. Ob povedanem dodatni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

Predlogu za dodelitev zadeve drugemu sodniku revizijsko sodišče ni ugodilo. Strinja se namreč z razlogi pritožbenega sodišča, da ni nobenega razloga, da o obnovitvenem predlogu ne bi mogel odločati sodnik, ki je sodil v rednem postopku. Obnova iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP je namreč posebno pravno sredstvo, pri katerem sodnik ne odloča o tem, ali je v rednem postopku sodil pravilno ali ne, marveč o samostojnem pravnem vprašanju, ali gre za upoštevno in dovoljeno obnovitveno novoto. Pri tem obnovitvenem razlogu zato na splošni ravni ni mogoče govoriti ne o kršitvi 5. in ne 6. točke 70. člena ZPP. To, da o predlogu za obnovo odloča isti sodnik, tudi ne posega v pravila o zakonitem sodniku. Ta namreč določajo, da mora biti sodnik določen po vnaprej določenih pravilih. Trenutek, ki je odločilen za dodelitev zadeve sodniku, pa je vložitev začetnega procesnega akta (160. člen Sodnega reda).