Jedro

Tožnik je tožbo, s katero je zahteval sodno varstvo zaradi prenehanja delovnega razmerja, ki je bilo razvidno iz dejstva, da mu je toženec zaključil delovno knjižico, sicer vložil pravočasno, vendar je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila vročena kasneje, postavil prepozno – po izteku prekluzivnega tridesetdnevnega roka. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tožbo, ki je po spremembi vsebovala le zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa zahtevka za ugotovitev nezakonitosti predhodnega dejanskega prenehanja delovnega razmerja, utemeljeno zavrglo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se tožba v tem obsegu zavrže. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, kakor tudi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki jo je izdal toženec (1. točka izreka). Ugotovilo je, da je bil tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri tožencu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 11. 2006 na delovnem mestu gradbenega delavca od dneva nezakonite odpovedi, to je od 24. 7. 2008 do 5. 2. 2009 in mu je tožena stranka dolžna za to obdobje poravnati zapadla nadomestila plač in druge prejemke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto plač in zapadlosti posameznega prejemka (2. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku vpiše delovno dobo v delovno knjižico za čas od 24. 7. 2008 do 5. 2. 2009 (3. točka izreka) in mu plača odškodnino v višini 2.120,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2009 dalje (prvi odstavek 4. točke izreka). V presežku, to je za znesek 5.186,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe je zahtevek zavrnilo (drugi odstavek 4. točke izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 575,59 EUR in odločilo, da toženec sam krije svoje stroške postopka (5. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se toženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba ne navaja ničesar o nasprotovanju toženca modifikaciji tožbenega zahtevka v 4. točki. Iz izpodbijane sodbe tudi ni razvidno, katero odpoved oziroma prenehanje pogodbe o zaposlitvi je sodišče sploh razveljavlja. Iz izpodbijane sodbe dejansko sploh ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje odločalo o osnovnem ali modificiranem tožbenem zahtevku. Iz navedbe v obrazložitvi, da je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe, ki se nanaša tudi na to odpoved, je možno sklepati, da je sodišče prve stopnje odločalo tako o osnovnem, kot modificiranem tožbenem zahtevku. Po modifikaciji tožbenega zahtevka se je tožbeni zahtevek nanašal le še na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2008 in na nobeno drugo odpoved. Sicer pa tožnik z osnovnim tožbenim zahtevkom sploh ne bi mogel izpodbijati morebitne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj do nje ob vložitvi tožbe sploh še ni prišlo in je bila zato tožba vložena preuranjeno. Edino, kar bi tožnik lahko očital tožencu ob vložitvi tožbe, je bilo dejstvo odjave tožnika iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Ker pa takšna odjava še ni pomenila tudi prenehanja delovnega razmerja, bi tožnik imel kvečjemu pravico pisno zahtevati, da toženec oziroma delodajalec kršitev odpravi, oziroma da svojo obveznost izpolni, nikakor pa ni imel pravice do vložitve tožbe zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Te ugovore je toženec uveljavljal že v odgovoru na tožbo, vendar sodišče prve stopnje nanje ni odgovorilo. Sodišče prve stopnje bi osnovni tožbeni zahtevek moralo zavreči, ne da bi tožnika posebej pozivalo, da ga popravi. Modificirani tožbeni zahtevek pa je tožnik vložil po preteku 30 dni od vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa sodišče prve stopnje, kljub predhodni dovolitvi spremembe tožbe, dejansko sploh ni odločalo o modificiranem tožbenem zahtevku, kar predstavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik je v modificiranem tožbenem zahtevku namreč izpodbijal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2008, iz izreka izpodbijane sodbe pa ni razvidno, da bi sodišče razveljavilo to odpoved. Nejasno je, ali je razveljavljena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2008, ali pa je imelo sodišče prve stopnje v mislih razveljavitev odjave tožnika iz zavarovanja z dne 24. 7. 2008, kar pa ne pomeni prenehanja delovnega razmerja. Iz navedb izpodbijane sodbe je očitno, da je sodišče prve stopnje povsem zmotno in brez vsakršne dejanske in pravne osnove štelo, da naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo dne 18. 8. 2009, ko je tožnik prejel delovno knjižico. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje odločalo o neobstoječem tožbenem zahtevku, to je zahtevku, ki ga je tožnik umaknil in nadomestil z novim modificiranim zahtevkom, o katerem pa sploh ni odločalo, čeprav bi ga moralo kot prepoznega zavreči. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi toženec s tem, ko je tožnika odjavil iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja in mu vpisal datum prenehanja delovnega razmerja, enostransko razveljavil pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), ki med načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne določa odjave delavca iz zavarovanja. Navedeno pomeni, da je delovno razmerje tožniku prenehalo šele z izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne že z odjavo iz zavarovanja, zaključkom delovne knjižice ali celo z izročitvijo delovne knjižice, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje zato ne bi smelo presojati zakonitosti odjave tožnika iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, ampak bi moralo presojati izključno zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2008. Tožniku delovno razmerje z odjavo iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja še ni prenehalo, zato ni bilo nikakršnih ovir za uvedbo in vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče si tudi povsem zmotno razlaga določbo 25. člena Pravilnika o delovni knjižici (Ur. l. RS, št. 28/90). Iz te določbe namreč ne izhaja, da delovno razmerje preneha že z izročitvijo delovne knjižice, temveč, da mora delodajalec delavcu izročiti delovno knjižico, ko mu preneha delovno razmerje. Tožencu bi lahko očitali kvečjemu to, da je tožniku preuranjeno izročil delovno knjižico, česar pa tožnik v tem sporu sploh ne uveljavlja. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožniku ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje že prenehalo. Ob uvedbi tega postopka je tožnik pravno formalno še vedno bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, res pa je, da ni bil prijavljen v sistem zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, kar pa je lahko kvečjemu vprašanje za prekrškovne organe in ne more biti predmet tega spora. V kolikor bi tožnik pravočasno in utemeljeno izpodbijal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi ga toženec reintegriral in sicer z dnem prejšnje odjave. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi se toženec z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanil že najkasneje 5. 8. 2008, ko ga je tožnik poklical in mu rekel, da ne želi več delati pri njem. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zaključilo, da je toženec takrat štel, da gre za odpoved tožnika, pri tem pa ni pojasnilo, kako naj bi toženec zgolj na podlagi ustne odpovedi tožnika izvedel za razloge za njegovo neupravičeno odsotnost. Takšna ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi je izražala zgolj odločitev tožnika, da ne želi več delati pri tožencu in ne predstavlja morebitnega vnaprejšnjega pojasnila za neupravičeno odsotnost z dela od 14. 7. 2008 dalje. Zaradi navedenega je toženec tožnika pred odpovedjo moral povabiti na zagovor in ni mogel zgolj na podlagi ustne odpovedi tožnika šteti, da gre za neupravičene izostanke z dela. Zaradi navedenega bi se sodišče moralo opredeliti do navedb strank v zvezi z vabili na zagovor, česar pa ni storilo. Iz pravnih stališč oddelka za delovne spore, sprejetih 2. 2. 2004 izhaja, da začne 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi teči šele od podaje zagovora delavca oziroma takrat, ko se delavec neupravičeno ne odzove na zagovor. Toženec je to stališče v celoti upošteval. Neutemeljen je očitek, da je toženec pogodbo o zaposlitvi odpovedal za nazaj, saj je toženec ravnal v skladu z določbo 2. odstavka 111. člena ZDR. Tako v primeru tožnikove ustne odpovedi delovnega razmerja, kot tudi v primeru odjave tožnika iz sistema obveznih zavarovanj, ni šlo za pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi bila pravno upoštevna. Edina pravno relevantna odpoved pogodbe o zaposlitvi v tej zadevi je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2008 in zgolj zakonitost te odpovedi bi bilo dolžno presojati sodišče prve stopnje, česar pa z izpodbijano sodbo ni storilo. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo ugotoviti, da je toženec povsem zakonito uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnika, saj je bil ta takrat pravnoformalno še vedno zaposlen pri njem, da ga je uvedel pravočasno in pravočasno tudi podal izredno odpoved. Ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tudi pravilna in zakonita, saj tožnik svojih neupravičenih izostankov z dela nikoli ni opravičil. Celo v primeru, če bi bila izpodbijana sodba pravilna in zakonita, bi bila neizvršljiva v delu, ki tožencu nalaga vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 1. 1. 2009 do 5. 2. 2009. V skladu z določbo 83. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007), s katero so bile razveljavljene določbe 224., 225. in 226. člena ZDR, namreč za čas po 1. 1. 2009 ni več pravne podlage za vpisovanje podatkov v delovne knjižice. Toženec je upravičen do povračila stroškov postopka, saj iz ravnanj tožnika izhaja, da je že z vložitvijo tožbe očitno zlorabil svoje procesne pravice. Ravnanje tožnika je tudi skrajno nekorektno, saj je podal ustno odpoved, ki je sicer res neupoštevna, vendar pa kaže na to, da tožnik ni imel nobenega namena ostati v delovnem razmerju pri tožencu in s tem tudi ne pravnega interesa za uveljavljanje reintegracijskega zahtevka. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnikov zahtevek (pravilno tožbo) v celoti zavrže, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi se sodišče prve stopnje moralo posebej opredeljevati do toženčevega nasprotovanja spremembi tožbe oziroma, da bi sodišče prve stopnje spremembo moralo dovoliti. Toženec je pri tem spregledal določbo četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) o tem, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor gre v tej zadevi) delavec lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Navedeno pomeni, da je potem, ko je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 5. 1. 2000 „modificiral“ tožbeni zahtevek, postopek tekel le še o tako spremenjenem zahtevku in da za takšno spremembo tožbe ni bilo potrebno soglasje toženca. Sodišče je lahko odločalo le o tem spremenjenem zahtevku in je o njem tudi odločilo. Sodišče je v celoti ugodilo prvim trem točkam spremenjenega tožbenega zahtevka, 4. točki pa delno, s tem, da v 1. točki izpodbijane sodbe ni navedlo datuma izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav ga je tožnik v tožbenem zahtevku navedel. Vendar iz te okoliščine ni mogoče sklepati, da naj bi sodišče prve stopnje odločalo tako o prvotnem zahtevku (s katerim je tožnik zahteval razveljavitev prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2008, kakršno je razvidno iz tožnikove delovne knjižice) in o spremenjenem tožbenem zahtevku. V tem sporu je toženec tožniku podal le eno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to odpoved je tožnik izpodbijal s spremembo tožbe in samo o tej odpovedi je sodišče prve stopnje lahko odločalo.

Ima pa tožena stranka prav, ko opozarja, da je tožnik sodno varstvo zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2008 uveljavljal po izteku prekluzivnega 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. V skladu s citirano določbo delavec lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku vročena 26. 11. 2008, kar pomeni, da se je 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe iztekel 26. 12. 2008, ker pa tega dne sodišče ni delalo, se je rok za vložitev tožbe iztekel 29. 12. 2008. Tožnik je tožbo „modificiral“ šele 5. 1. 2009, kar pomeni, da je bila tožba vložena po izteku prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR.

Okoliščina, da je tožnik že 12. 9. 2008 na sodišče vložil tožbo, s katero je zahteval sodno varstvo zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kakršno naj bi bilo razvidno iz dejstva, da je toženec tožniku s 23. 7. 2008 zaključil delovno knjižico, tožnika ne odvezuje, da bi kasneje podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpodbijal v roku. Obenem sprememba tožbe tudi pomeni, da ni več zahtevka za razveljavitev prenehanja pogodbe o zaposlitvi, do katerega naj bi prišlo 23. 7. 2008, zato bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožbo moralo zavreči. V skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnim predpisom določen rok za tožbo. Tak posebni predpis je citirana določba tretjega odstavka 204. člena ZPP, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbo razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

Glede na določbo 154. člena ZPP o odgovornosti za uspeh in določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot v pritožbenem postopku. Tožnik do povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ni upravičen, saj je bilo tožbo potrebno zavreči. Tožena stranka pa do povrnitve stroškov pred sodiščem prve stopnje ter do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena že glede na določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 o tem, da delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka, ne glede na izid tega postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Toženec sicer uveljavlja, da naj bi bil do povrnitve stroškov postopka upravičen, ker naj bi tožnik zlorabil svoje procesne pravice z vložitvijo tožbe. Pritožbeno sodišče s takšnim stališčem ne soglaša. Ni zloraba procesnih pravic, če delavec s tožbo uveljavlja, da mu delovno razmerje ni prenehalo, čeprav je delodajalec izvršil dejanja, ki naj bi kazala na prenehanje delovnega razmerja, prav tako ni zloraba pravic kasnejša sprememba tožbe, s katero je tožnik izpodbijal podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na odločitev o zavrženju tožbe zaradi zamude prekluzivnega roka, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za odločitev v tem sporu niso več bistvene.