Jedro

Po četrtem odstavku 218b. člena ZGO-1 se šteje, da je nezazidano stavbno zemljišče komunalno opremljeno že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ na prvi stopnji tožniku za leto 2007 odmeril nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč s par. št. 1025/1, 1021/0 in 1022/1, vse k.o. ..., v skupnem znesku 1.803,88 EUR. Davčni organ je v postopku pridobil mnenje Občine Šentjur, iz katerega izhaja, da ležijo obravnavana zemljišča na območju, ki ga ureja Odlok o zazidalnem načrtu industrijske cone, iz grafične priloge katerega je razvidna dejanska komunalna opremljenost zemljišč, ki zajema tako cestno, vodovodno in kanalizacijsko omrežje kot omrežje osnovne komunalne infrastrukture. Tožnik je bil povabljen na razgovor, na katerem ga je organ seznanil z dejstvi in dokazi, na razgovoru pa je tožnik nasprotoval odmeri nadomestila za leto 2007. Kot pojasnjuje davčni organ, je obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča opredeljena v Zakonu o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84), ki določa, da mora nadomestilo plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja), lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora ali imetnik stanovanjske pravice (62. člen ZSZ/84). Po 58. členu zakona se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo, ki se plača na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko ali drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodom, kanalizacijskim in električnim omrežjem. Območje, na katerem se plačuje nadomestilo, določi občina z odlokom. Po zakonu se nadomestilo plačuje za uporabo tako zazidanih kot tudi nezazidanih stavbnih zemljišč, kot določa to Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Osnovo za določitev višine nadomestila za stavbna zemljišča določa Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Šentjur, ki opredeljuje merila za odmero nadomestila glede na prejeto število točk. Višina nadomestila je bila določena kot zmnožek skupnega števila točk in površine stavbnega zemljišča, kot je to razvidno iz izreka odločbe, pri tem pa se je upoštevala predpisana vrednost točke ter znižanja, predvidena v občinskem odloku.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za finance Republike Slovenije št. DT-499-13-320/2010 z dne 9. 9. 2010, kot neutemeljena zavrnjena. Po ugotovitvi pritožbenega organa je izpodbijana odločitev pravilna. Na podlagi dopisa in urgence pritožbenega organa za dopolnitev ugotovitvenega postopka po prvostopnem organu v pritožbenem postopku, je prvostopni organ dne 3. 9. 2010 ministrstvu poslal potrdilo Javnega komunalnega podjetja A. d.o.o. z dne 1. 7. 2010 in potrdilo Elektra B. d.d. z dne 5. 8. 2010, iz katerih izhaja, da so imela zemljišča, za katera je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo, v letu 2007 možnost priklopa na javni vodovod in kanalizacijo. To izhaja tudi iz priložene situacije komunalnih vodov, v kateri so označeni posamezni vodi in distribucijski centri oziroma oddaljenost le-teh od obravnavanih parcel. Iz potrdila Elektra B. d.d. pa izhaja, da je bilo v letu 2007 obravnavana zemljišča mogoče priključiti tudi na distribucijsko električno omrežje.

V tožbi ter v kasneje vloženi vlogi tožnik izpodbijani odločitvi nasprotuje ter navaja, da obravnavane nepremičnine, katerih lastnik je, niso komunalno opremljene z elektroenergetskim in javnim kanalizacijskim omrežjem. Prostorski načrti občine ter geodetski in kartografski posnetki, s katerimi naj bi po mnenju ministrstva občina dokazovala opremljenost zemljišč s komunalno infrastrukturo, lahko po mnenju tožnika razkrijejo le podatke o načrtovani, ne pa tudi o dejanski komunalni opremljenosti zemljišč. Za odločitev o komunalni opremljenosti so tako relevantni le podatki, ki jih posredujejo za posamezno komunalno storitev pristojne javne službe. Iz potrdila Elektro B. d.d. z dne 4. 11. 2010, ki si ga je pridobil tožnik, tako izhaja, da energija za napajanje zemljišč še danes ni na voljo. Kot je bilo tožniku pojasnjeno ustno, namreč ni povsem jasno, kdaj bo na voljo dovolj javnih sredstev za priklop zemljišč na elektro omrežje. Ker niti v letu 2010 ni možna priključitev tožnikovih zemljišč na TF postajo, je povsem jasno, da takšna priključitev tudi leta 2007 ni bila možna. Vse do junija 2010 pa tudi ni obstajala možnost priključitve zemljišč na kanalizacijsko omrežje. Uporabno dovoljenje za kanalizacijsko omrežje je bilo namreč izdano šele junija 2010, ko so bili vzpostavljeni vsi zakonsko zahtevani pogoji za uporabo čistilne naprave kanalizacijskega omrežja. Kot še dodaja tožnik, pa se polovica zemljišč, za katera mu je bilo odmerjeno nadomestilo, nahaja na poplavnem območju. Zato je odmera nadomestila po mnenju tožnika še toliko bolj absurdna. Tožnik zato sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

V pripravljalni vlogi tožnik dodaja, da je po vložitvi tožbe uspel pridobiti še kopijo gradbenega dovoljenja Upravne enote Šentjur št. 351-179/2007-222 z dne 28. 2. 2008, iz katere izhaja, da kanalizacija do zemljišča s parc. št. 1027/16, k.o. ... še ni zgrajena in da je zato treba urediti iztekanje fekalij v vodotesno greznico na izpraznjevanje. Ker se omenjena parcela nahaja v neposredni soseščini tožnikovih parcel, po mnenju tožnika ne more biti dvoma, da tudi na tožnikovih zemljiščih ni zagotovljeno odvajanje odplak, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj po 218.b členu ZGO-1 za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge za odločitev, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter odločbe, izdane na drugi stopnji ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno vprašanje komunalne opremljenosti nezazidanih stavbnih zemljišč parc. št. 1021, 1022/1, 1025/1, vse k.o. ..., za katera tožnik (lastnik zemljišč) zatrjuje, da v letu 2007 (za to leto je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč) niso bila priključena na javno elektroenergetsko in na javno kanalizacijsko omrežje.

Nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč se lahko po ZGO-1 odmeri le za zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz tretjega odstavka 218b. člena ZGO-1, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Po četrtem odstavku istega člena in v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-286/04-46 z dne 26. 10. 2006 se šteje, da so zemljišča komunalno opremljena v zahtevanem obsegu, če imajo zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno, javno elektroenergetsko ter na javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oz. malih čistilnih naprav.

Ker se po četrtem odstavku 218b. člena ZGO-1 šteje, da je nezazidano stavbno zemljišče komunalno opremljeno že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje, podjetje Elektro B. d.d. pa je v dopisu z dne 5. 8. 2010 izrecno potrdilo, da je v letu 2007 na tožnikovih zemljiščih s parc. št. 1021 in 1025/1 obstajala možnost priklopa na električno distribucijsko omrežje (zemljišče s parc. št. 1022/1 pa leži med omenjenima zemljiščema), sodišče zavrača ugovor, da zemljišča, za katera je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo, v letu 2007 niso imela možnosti priključitve ne javno elektroenergetsko omrežje. Dopis Elektra B. d.d. z dne 4. 11. 2010, ki ga je tožnik v dokaz svojih trditev priložil tožbi, pa je nastal šele po izdaji izpodbijane (pa tudi drugostopne) odločbe, zaradi česar predstavlja po presoji sodišča po tretjem odstavku 20. člena v zvezi z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nedovoljeno tožbeno novoto, ki je şodišče pri odločanju v upravnem sporu ne more upoštevati. Iz omenjenega potrdila pa tudi sicer izhaja le to, da bo mogoče tožnikova zemljišča v bodoče priklopiti na načrtovano TF postajo, kar pa ne pomeni, da v letu 2007 tožnikovih zemljišč na javno elektroenergetsko omrežje ni bilo mogoče priklopiti.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da zemljišč ni mogoče šteti za komunalno opremljena, ker v letu 2007 ni bila možna priključitev na javno kanalizacijsko omrežje. Da je v tem letu obstajala možnost priključitve na omenjeno omrežje, namreč izhaja iz potrdila Javnega komunalnega podjetja ... z dne 1. 7. 2010 in iz priloženih grafičnih prilog, ki so v upravnem spisu. Gradbeno dovoljenje z dne 28. 2. 2008, ki je bilo izdano za gradnjo na zemljišču s parc. št. 1027/16, k.o. ..., pa je tožnik sodišču predložil prepozno, to je po vložitvi tožbe, zaradi česar na vsebino tega dokaza sodišče ni moglo opreti svoje odločitve (52. člen ZUS-1).

Ker v upravnem sporu stranke po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 tudi ne smejo navajati novih dejstev, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta, sodišče ni presojalo utemeljenosti tožbenega ugovora o poplavnosti območja, na katerem ležijo zemljišča, za katera je bilo tožniku naloženo plačilo nadomestila, saj je imel tožnik možnost ta ugovor uveljavljati že v upravnem postopku.

Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je po presoji sodišča tudi pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.