Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti je tudi ob sklicevanju, da je od odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, dopustno vložiti le po pravnomočno končanem kazenskem postopku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je z uvodoma citiranim sklepom odločilo, da se kazenski postopek zoper obdolženega B. R., zaradi storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ustavi. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka proračun.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo okrajna državna tožilka. Sodišče druge stopnje je v pritožbenem postopku odločilo, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Zoper navedeni razveljavitveni sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 54545/2011 je obdolženec po svojem zagovorniku vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer iz razloga kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da se ugotovi zatrjevano kršitev ter izpodbijani sklep sodišča druge stopnje spremeni, tako da pritožbo okrajne državne tožilke zavrne in potrdi sklep Okrajnega sodišča v Krškem o ustavitvi postopka zoper obdolženega R. 4. Iz določbe prvega odstavka 420. člena ZKP je razvidno, da se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper druge odločbe pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, kot tudi zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, a tudi v teh primerih ob nadaljnjem pogoju, da gre za pravnomočno končan kazenski postopek. Vložnik zahteve sicer zatrjuje, da je v obravnavanem primeru mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava, kot tudi za razvoj prava preko sodne prakse, kar naj bi bilo pomembno tudi iz razlogov ekonomičnosti postopka, še preden bi prišlo do vsebinskega obravnavanja obtožnega predloga pred sodiščem prve stopnje. Nadalje vložnik polemizira z opisom obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti v tenorju obtožnega predloga in se pri utemeljevanju svojega stališča, da iz takega opisa ne izhajajo zakonski znaki resne grožnje, sklicuje še na dve sodbi Vrhovnega sodišča RS.

5. Ne glede na to, da iz same utemeljitve zahteve ni razvidno, zakaj naj bi bila rešitev konkretnega vprašanja ustreznosti opisa resne grožnje kot zakonskega znaka kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za siceršnji razvoj prava, da bi bilo treba to vprašanje reševati z izrednim pravnim sredstvom in ne preko izvedenega kazenskega postopka, je hkrati ugotoviti, da ni izpolnjen niti nadaljnji pogoj, da bi šlo za pravnomočno končan kazenski postopek. Šele po tako pravnomočno zaključenem kazenskem postopku je namreč dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

6. Zaradi navedenih razlogov, ko zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, jo je bilo treba zavreči, skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP.

7. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.