Jedro

Tožnica se je znašla v dokazni stiski (glede dokazovanja nepristnosti podpisa na pooblastilu za podpis sporne prodajne pogodbe) šele potem, ko se je brez njene krivde izjalovil dokaz z izvedencem (ta je namreč ugotovil, da analiza podpisa zaradi razkroja ni mogoča). Poleg tega je dvom o okoliščinah nastanka pooblastila izzval tudi sam toženec ob zaslišanju (ko je o kraju overovitve podpisa izpovedoval drugače, kot izhaja iz overovitvenega žiga). Poizvedbe, ki jih je naknadno predlagala tožnica, je zato treba šteti kot pravočasne in torej predstavljajo dopustno novoto.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je znova zavrnilo tožbeni zahtevek, da je nična kupoprodajna pogodba, ki sta jo 3.2.2003 v notarski pisarni X v Ljubljani sklenila zdaj pokojni F.P. in I.P. glede nepremičnin v k.o. X (parc. št. 496/10 in 492/20) ter k.o. Y. (parc. št. 66, 1610/1, 1612/1, 1612/2 in 1613). Zavrnilo je tudi zahtevek, naj se pri navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju in Okrajnega sodišča v Brežicah razveljavi vpis lastninske pravice na ime toženca ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Tožnici pa je naložilo, da mora tožencu povrniti 10.519,34 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2 Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Poudarja, da je poleg izvedenca predlagala še druge dokaze, s katerimi bi se lahko ugotovilo, da podpis pokojnega F.P. na pooblastilu z dne 9.12.2002 ni pristen. Zakaj je predlagala poizvedbe pri Bolnišnici Golnik in pri notarski pisarni šele po prvem naroku za glavno obravnavo, je tožnica pojasnila že v svoji vlogi z dne 1.4.2011. Šele po dokazovanju z izvedencem grafologom se je namreč izkazalo, da to ni primerno dokazno sredstvo, česar tožnica prej ni mogla vedeti. Poleg tega se izpovedi prič tako razhajajo, da bi bilo mogoče šele z izvedbo novih dokazov ugotoviti, katera priča govori resnico. Zavrnitev teh dokaznih predlogov je bila nezakonita, sodišče pa je s tem kršilo tožničino pravico do izjave v postopku in načelo kontradiktornosti. Splošno znano dejstvo, da notarji tudi zunanje poslujejo, ne zadošča za zaključek, da je bila overitev pooblastila opravljena na Golniku, saj iz overitvenega žiga izhaja ravno nasprotno. Tožnica vztraja, da izpodbijana prodajna pogodba predstavlja simuliran pravni posel. V pogodbi dogovorjena kupnina za sporne nepremičnine nikoli ni bila izročena pokojnemu P.. Očitno sta pogodbeni stranki z navideznim pravnim poslom poskušali prikriti darilno pogodbo. Če bi bile prodane nepremičnine res plačilo za toženčevo dotedanjo pomoč F.P., potem pooblastilo za prodajo ne bi vsebovalo tudi pooblastila za sprejem kupnine. Poleg tega je toženec v drugem postopku (P 3609/2006) najprej izpovedal, da je kupnino plačal F.P., šele po nadaljnjih vprašanjih pa je svojo izpoved spremenil. Sodišče prve stopnje se do te, za presojo toženčeve verodostojnosti bistvene okoliščine, ni opredelilo. Protispisna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da so toženec in njegovi starši skrbeli za F.P., saj listinski dokazi kažejo nasprotno. Toženec tudi ni izkazal, da bi oskrbnino v Č. plačeval s svojim denarjem in ne s prihranki pokojnega F.P.. Sicer pa je bil njegov namen, da svoje premoženje zapusti tistemu, ki bo zadnji skrbel zanj, kar pa toženec nedvomno ni bil. S sklenitvijo sporne prodajne pogodbe je bilo storjeno kaznivo dejanje zlorabe zaupanja, saj I.P. ni imel pooblastila za pogodbo s takšno vsebino, kar je toženec kot kupec vedel, zato je pogodba tudi iz tega razloga nična.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je v pravdi navajala več razlogov za ničnost sporne prodajne pogodbe, ki jo je s tožencem 3.2.2003 v imenu F.P. sklenil njegov pooblaščenec I.P.. Prvenstveno je zatrjevala, da pooblastilo z dne 9.12.2002 ni pristno, ker ga F.P. ni podpisal, čeprav je podpis na pooblastilu overil notar.

6. Ponovno dokazovanje z (drugim) izvedencem je pokazalo, da sporni podpis zaradi razkroja pisave ni primeren za strokovno analizo. Pristnosti podpisa F.P. na navedenem pooblastilu torej z izvedencem ni mogoče niti potrditi niti ovreči. Sodišče druge stopnje je za tak primer v prejšnjem razveljavitvenem sklepu naložilo sodišču prve stopnje, naj opravi še predlagane poizvedbe pri Bolnišnici Golnik in pri notarski pisarni E.B.. Sodišče prve stopnje tega napotka pritožbenega sodišča v nasprotju s prvim odstavkom 362. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v novem sojenju ni upoštevalo. Ocenilo je namreč, da gre za prepozne dokaze, za povrh pa ga tožnica ni prepričala, da teh dokazov ni mogla predlagati že na prvem naroku.

7. Tožnica v pritožbi utemeljeno graja zavrnitev navedenih dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se je tožnica znašla v dokazni stiski šele potem, ko se je brez njene krivde izjalovil dokaz z izvedencem. Poleg tega je dodaten dvom o okoliščinah nastanka spornega pooblastila izzval toženec, ki je izpovedal, da je bila overitev opravljena v Bolnišnici na Golniku, medtem ko iz overitvenega žiga izhaja, da se je to zgodilo v Ljubljani. Res je toženčevo izpoved potrdil tudi priča I.P., vendar gre za pričo, ki ima brez dvoma interes za izid pravde. Ker se priča J.S., ki je kot notarski pomočnik opravil overitev, te zaradi poteka časa več ne spominja, torej toženčeve izpovedi ni mogoče zanesljivo preveriti. Sodišče prve stopnje bi zato tožnici moralo omogočiti, da se v dokaznem postopku razišče, ali je imel F.P. v bolnišnici na dan overitve obiske, oziroma, ali je na ta dan zapustil bolnišnico, ter še, ali je račun za opravljeno overitev podpisa vseboval tudi potne stroške notarja. Zaznamek v notarski knjigi o zunanjem poslovanju, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, namreč pomeni le, da je bila notarska storitev opravljena izven notarske pisarne. Iz zaznamka pa ni razvidno, v katerem kraju, torej v Ljubljani ali na Golniku, je to bilo. Če sedaj pokojni F.P. 9.12.2002 ni zapustil bolnišnice, se torej tega dne ni mogel zglasiti v Ljubljani zaradi overitve pooblastila. Če ga tudi priča J.S. 9.12.2002 ni obiskal na Golniku, potem F.P. očitno ni lastnoročno podpisal spornega pooblastila, kot sicer izhaja iz overitvenega žiga.

8. Brez dvoma gre za odločilna dejstva, od katerih je odvisna celovita in pravilna ugotovitev dejanskega stanja. Po presoji pritožbenega sodišča predlagane poizvedbe predstavljajo dopustno novoto, zato ni podlage za sklicevanje na preklizijo dokazov. Končno je tožnica že v pripravljalni vlogi z dne 1.4.2011 pojasnila, zakaj teh dokazov prej ni mogla predlagati. Sodišče prve stopnje je zato brez potrebe na zadnjem naroku znova pozivalo tožničinega pooblaščenca, naj pojasni, zakaj teh dokazov ni predlagal do zaključka prvega naroka. Navsezadnje je sodišče prav te dokaze še v svoji prejšnji sodbi štelo za nepotrebne, a pravočasne.

9. Res pa tožnica, čeprav je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pooblastilo iz četrtega odstavka 286. člena ZPP, te kršitve na zadnjem naroku ni izrecno uveljavljala. To je sicer storila v prejšnjem sojenju, vendar bi kljub načelu enotnosti glavne obravnave v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP, potem ko je sodišče tudi v ponovljenem sojenju nova zavrnilo te dokazne predloge, morala zavrnitev ponovno grajati. Ker tega ni storila, se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sodišče druge stopnje tudi ne pazi (več) po uradni dolžnosti.

10. Ker pa je zavrnitev navedenih dokaznih predlogov imela za posledico nepopolno (če že ne zmotno) ugotovitev dejanskega stanja, je sodišče druge stopnje tožničini pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo. Odprava ugotovljenih pomanjkljivosti bi bila v pritožbenem postopku nesmotrna, hkrati pa bi tudi nesorazmerno posegla v pravico pravdnih strank do pritožbe, zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem je na podlagi 356. člena ZPP odredilo, da mora novo sojenje opraviti drug sodnik. Dosedanja napotila pritožbenega sodišča namreč niso bila upoštevana, morebitno vztrajanje pri stališčih, zavzetih v izpodbijani sodbi, pa bi lahko ogrozilo učinkovit potek sojenja.

11. Sodišče prve stopnje bo torej moralo dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri. Če se bo prepričalo, da se je na pooblastilu z dne 9.12.2002 res podpisal F.P., bo moralo oceniti tudi vsebino te listine in vsebino sporne prodajne pogodbe, zlasti pogodbenega določila o plačilu in prejemu kupnine. Natančneje pa se bo moralo opredeliti tudi do trditve o prekoračitvi pooblastila, saj bo šele to omogočilo zanesljivo presojo o zatrjevani navideznosti prodajne pogodbe. Zgolj zaradi poenostavitve nadaljnjega postopka je treba dodati, da je materialnopravno zgrešena toženčeva teza, ki jo je nekritično povzelo tudi sodišče v izpodbijani sodbi, da je bila kupnina za sporne nepremičnine "plačana" že s preteklim delom in skrbjo toženca in njegovih staršev za F.P.. Ko gre za prodajno pogodbo, mora biti kupnina ne samo dogovorjena, ampak tudi plačana v denarju (435. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Obveznost je namreč treba izpolniti tako, kot se glasi 282. člen OZ). Pogodbenika se sicer lahko naknadno dogovorita za nadomestno izpolnitev (283. člen OZ), v nekaterih primerih pa je dopustna tudi predčasna izpolnitev (290. člena OZ), vendar, razumljivo, ne prej, preden je pogodbena obveznost sploh nastala.

12. Pravica do povrnitve pritožbenih stroškov je odvisna od končnega izida pravde, zato bo o njih v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločalo sodišče prve stopnje.