Jedro

Korektivno dolžnost, da na primeren način preveri in določi pravo vrednost spornega predmeta oziroma (nedenarnega) zahtevka, sodišču nalagata tako ZPP kot tudi ZST-1. Na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZPP sporno vrednost presoja v primeru, če se zaradi očitno previsoke ali prenizko napovedane vrednosti spora zastavlja vprašanje stvarne pristojnosti, na podlagi 31. člena ZST-1 pa ukrepa, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, tako da nastane vprašanje pravilne podlage za odmero sodne takse.

Pomen tega postopka se za tožnika kaže v prenehanju učinkov zadevnih pogodb o prenosu poslovnih deležev družbe S. d.o.o. v razmerju do tožnika, in sicer v obsegu njegovih terjatev do družbe Š. d.o.o., ki znašajo najmanj 1.600.000,00 EUR. Vrednost spornega predmeta je zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno oceniti glede na višino tožnikovih terjatev do njegovega dolžnika Š. d.o.o., katerih poplačilo si dejansko želi zagotoviti s predmetno tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper nalog za doplačilo sodne takse opr. št. XI Pg 1954/2019 z dne 27.12.2019. 2. Zoper sklep se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP pravočasno pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremni tako, da ugovoru v celoti ugodi ter razveljavi izpodbijani plačilni nalog za doplačilo sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je v tožbi1 za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (paulijanska tožba, 255. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)) ocenil vrednost spornega predmeta na 7.500,00 EUR in plačal sodno takso za redni postopek po tar. št. 1111 taksne tarife Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 27/08 s spremembami, ZST-1) v znesku 345,00 EUR. Na ugovor toženk v odgovorih na tožbo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16.12.2019 (red. št. 9 spisa) določilo vrednost spornega predmeta v višini 1.600.000,00 EUR ter glede na to vrednost s plačilnim nalogom z dne 27.12.2019 (red. št. 11 spisa) tožniku naložilo doplačilo sodne takse v znesku 6.180,00 EUR. Zoper navedeni plačilni nalog je nato tožnik vložil pravočasen ugovor, v katerem je zatrjeval, da je sodna taksa napačno odmerjena, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo prave vrednosti spornega predmeta. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje njegov ugovor zavrnilo kot neutemeljen.

5. Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do tožnikovih ugovornih navedb, da je novo določena vrednost spornega predmeta napačna,2 ne držijo. Tem njegovim navedbam namreč očitno ni sledilo, pri čemer se je smiselnim sklicevalo na razloge sklepa z dne 16.12.2019 o sodni določitvi vrednosti spornega predmeta (red. št. 9 spisa). Korektivno dolžnost, da na primeren način preveri in določi pravo vrednost spornega predmeta oziroma (nedenarnega) zahtevka, sodišču nalagata tako ZPP kot tudi ZST-1. Na podlagi 3. odstavka 44. člena ZPP sporno vrednost presoja v primeru, če se zaradi očitno previsoke ali prenizko napovedane vrednosti spora zastavlja vprašanje stvarne pristojnosti, na podlagi 31. člena ZST-1 pa ukrepa, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, tako da nastane vprašanje pravilne podlage za odmero sodne takse.3 Ker sta toženki v odgovorih na tožbo (med drugim) izpostavili vprašanje pravilne vrednosti spornega predmeta tudi v zvezi z odmero sodne takse, je sodišče prve stopnje vsekakor imelo podlago za opravo preizkusa v tožbi navedene vrednosti spora.

6. Pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje, da je vrednost spornega predmeta 7.500,00 EUR, ki jo je tožnik navedel v tožbi, očitno prenizka. Tožnik namreč s tožbo zahteva, da sodišče prve stopnje razsodi, da je pet pogodb o prenosu poslovnih deležev v družbi S. d.o.o. z dne 18.1.2018 oziroma z dne 12.9.2018 (s katerimi je družba Š. d.o.o. prenesla navedene poslovne deleže na toženki in družbo T. d.o.o., ta pa nato na drugo toženko4) v razmerju do njega brez pravnega učinka, kolikor je to potrebno za poplačilo njegovih terjatev do družbe Š. d.o.o. v skupnem znesku (najmanj) 1.600.000,00 EUR. Pri tem sam v tožbi navaja, da je vrednost izpodbojnih poslov mnogo večja od nominalne vrednosti osnovnega kapitala družbe S. d.o.o.5 (ki je samo v stečajnem postopku nad družbo U. d.o.o. (v zvezi s svojo zavarovano terjatvijo v znesku 100.000,00 EUR) prejela 20 mikro sončnih elektrarn kot poslovno celoto z vsemi pravicami za opravljanje tega podjema v ocenjeni vrednosti 2.150.000,00 EUR), ter (smiselno), da bi se lahko iz odsvojenih poslovnih deležev omenjene družbe v celoti poplačale njegove terjatve do njegovega dolžnika Š. d.o.o. Pomen tega postopka se torej za tožnika kaže v prenehanju učinkov zadevnih pogodb o prenosu poslovnih deležev družbe S. d.o.o. v razmerju do tožnika, in sicer v obsegu njegovih terjatev do družbe Š. d.o.o., ki znašajo najmanj 1.600.000,00 EUR. Vrednost spornega predmeta je zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno oceniti glede na višino tožnikovih terjatev do njegovega dolžnika Š. d.o.o., katerih poplačilo si dejansko želi zagotoviti s predmetno tožbo. Takšen način določitve vrednosti predmeta je tako najbolj v zvezi z naravo obravnavanega spora.6

7. V skladu z 2. odstavkom 32. člena ZST-1 se v primeru, če sodišče po 31. členu ZST-1 določi novo vrednost predmeta, vzame kot podlaga za plačilo takse nova vrednost. Če je nova vrednost višja od prvotne, mora stranka doplačati ustrezen del takse. Glede na vrednost spornega predmeta, kot jo je določilo sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16.12.2019, sodna taksa po tarif. št. 1111 ZST-1 znaša 6.525,00 EUR7, tako da tožnik ni plačal celotne takse za postopek na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje ga je zato, ob upoštevanju že plačane takse v višini 345,00 EUR, s plačilnim nalogom z dne 27.12.2019 pravilno pozvalo k njenemu doplačilu v znesku 6.180,00 EUR, njegov ugovor zoper navedeni plačilni nalog pa je utemeljeno zavrnilo.

8. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tožba je bila vložena 12.9.2019 (dohodni zaznamek na red. št. 1 spisa). 2 Po presoji pritožbenega sodišča je v ugovoru zoper plačilni nalog (ter posledično v pritožbi zoper sklep o tem ugovoru) dopustno izpodbijati tudi sodno določeno vrednost spornega predmeta (npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 450/2019 z dne 9.10.2019). 3 Npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 450/2019 z dne 9.10.2019, opr. št. I Cpg 81/2018 z dne 2.3.2018, opr. št. I Cp 625/2017 z dne 25.4.2017, opr. št. I Cp 3148/2016 z dne 23.12.2016 in opr. št. I Cp 3518/2015 z dne 12.1.2016. 4 Pri teh pogodbah sta toženki ter družba T. d.o.o. sodelovale kot pridobitelji, družba Š. d.o.o. pa kot odsvojitelj poslovnih deležev družbe S. d.o.o., pri čemer je nato družba T. d.o.o. svoje poslovne deleže prenesla na drugo toženko. 5 To je 7.500,00 EUR. 6 Podobno npr. sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. III Cpg 152/2019 z dne 20.11.2019. 7 Po tar. št. 1111 ZST-1 se višina takse odmeri po količniku 3,0 v razmerju do takse, določene v 16. členu ZST-1. ZST-1 v 1. odstavku 21. člena določa omejitev vrednosti spornega predmeta (navzgor), če se taksa odmerja po tabeli iz 16. člena tega zakona. Vendar pa je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 odločilo, da se 1. odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 razveljavi v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR (2. točka izreka). Odredilo je še, da se do drugačne zakonske ureditve njegova odločitev izvrši tako, da sodišče odmeri sodno takso v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000,00 EUR, kadar odmerja sodno takso pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR na podlagi 1. odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 (4. točka izreka). Navedeno pomeni, da je najvišja vrednost spornega predmeta, od katere se taksa odmerja, 500.000,00 EUR. Skladno s 43. členom Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami, ZUstS) navedena odločba Ustavnega sodišča RS učinkuje od naslednjega dne po njeni objavi, to je od 26.5.2018. Sodišče prve stopnje je tako zadevno sodno takso pravilno odmerilo po količniku 3,0 od vrednosti spornega predmeta 500.000,00 EUR - tj. v višini 6.525,00 EUR (količnik 1,0 po tabeli iz 16. člena ZST-1 ob tej vrednosti spornega predmeta namreč znaša 2.175,00 EUR).