Jedro

Z zaznambo ustanovljena zastavna pravica na nepremičnini in dejstvo, da je tožnica pozneje pridobila lastninsko pravico na njej, ni ovira, da se izvršba opravi, saj je smisel tako vzpostavljene zastavne pravice prav v tem, da je upnik poplačan iz nepremičnine tudi v primeru spremembe lastništva. Tožnici, ki je sklenila kupno pogodbo že po zaznambi sklepa o izvršbi, zakon že poprej in sedaj ne daje pravice izločati nepremičnine iz izvršbe.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni dopustna izvršba upnika - toženca zoper dolžnika C. P. s prodajo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 1214 k.o... Dokazni postopek je pokazal, da dolžnik od junija 1995 ni bil več lastnik te nepremičnine, ker jo je prodal L. Š., ta pa tožnici. Ob vložitvi izvršilnega predloga torej ni bil več lastnik, čeprav še vpisan v zemljiško knjigo.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke tako spremenilo prvostopenjsko sodbo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavzelo je stališče, da kupec (tožnica), ki ni poskrbel, da se njegova pravica iz kupne pogodbe na nepremičnini, ki je vpisana v zemljiško knjigo, ne more uspešno izločati svojega deleža na tem premoženju, ki je predmet izvršbe, če je upnik (toženec) ravnal pošteno, kar slednje je bilo tudi ugotovljeno. Sicer pa je tožnica 16.12.1996 kupila nepremičnino od L. Š. in ko je 26.12.1996 sklenila pogodbo z dolžnikom, je lahko videla v zemljiški knjigi, da je zaznamovan sklep o izvršbi in se tako seznanila, da kupuje nepremičnino z bremenom.

Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj jo vrhovno sodišče tako spremeni, da toženčevo pritožbo zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo, le podrejeno pa, naj se razveljavi in vrne zadeva pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Trdi, da je bilo z dokaznim postopkom ugotovljeno, da je dolžnik sklenil veljavno prodajno pogodbo za nepremičnino z L. Š. junija 1995, toženec je vložil izvršilni predlog 27.12.1995, zaznamba sklepa o izvršbi pa je bila vpisana v zemljiško knjigo 19.3.1996, se pravi, oboje po tistem, ko je dolžnik nepremičnino odtujil. Formalna vknjižba ne more izkazovati absolutne veljave ob izkazanem drugačnem dejanskem stanju. Vpis ima pomemben učinek glede poslov, ki jih sklepa zemljiškoknjižni lastnik, ne pa za pravna dejanja proti takšnemu lastniku, če ni hkrati dejanski lastnik. Tožnica nepremičnine ni kupovala od dolžnika, marveč od L. Š.. Ker dolžnik ob zaznambi izvršilnega postopka ni bil več dejanski lastnik, ta zaznamba zanj ne učinkuje, še manj pa za tožnico.

Publicitetno načelo Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95 - ZZK) ne more biti prevladujoč predpis pred zakonskimi določbami Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR) in Zakona o obligacijskih razmerji ter sodno prakso glede pridobitve lastninske pravice na nepremičnini. Upoštevati je treba tudi izkazana vlaganja tožnice v nepremičnino, ki ji dajejo stvarnopravna upravičenja.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da je tožnica ugotovila, da je dolžnik zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine in tako vedela za zaznambo sklepa o izvršbi, pa tudi če tega ne bi vedela, je to ne opravičuje. Naš pravni red ne pozna instituta formalnega in dejanskega lastnika. Tožena stranka se je zanesla na zemljiško knjigo in je zato ne morejo prizadeti negativne posledice.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Že dejstvo, da je bil v korist tožene stranke kot upnika zaznamovan v zemljiški knjigi (19.3.1996) sklep (z dne 27.12.1995) o izvršbi na nepremičnino in da je tožnica kasneje (26.12.1996) sklenila kupno pogodbo za to nepremičnino, ne daje podlage za tožničin zahtevek za izrek nedovoljenosti izvršbe. Do zaznambe je prišlo v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 20/78 s spremembami in dopolnitvami do št. 27/90 - ZIP), ki določa, da pridobi upnik z zaznambo v zemljiški knjigi sklepa o izvršbi na nepremičnino pravico dobiti za svojo terjatev poplačilo iz nje (poplačilno pravico) tudi v primeru, če pridobi pozneje kdo drug na isti nepremičnini lastninsko pravico (drugi odstavek 144. člena). Poplačilna pravica je imela v izvršilnem postopku enake učinke kot zastavna pravica (razlika med njima je bila le v primerih ustavitve izvršbe zaradi njene neuspešnosti, za kar ne gre v tej zadevi).

Novela kasnejšega zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 75/02) govori le še o zastavni pravici, ki se pridobi z zaznambo sklepa o izvršbi. Tako z zaznambo ustanovljena zastavna pravica na nepremičnini in dejstvo, da je tožnica pozneje pridobila lastninsko pravico na njej, ni ovira, da se izvršba opravi, saj je smisel tako vzpostavljene zastavne pravice prav v tem, da je upnik poplačan iz nepremičnine tudi v primeru spremembe lastništva. Tožnici, ki je sklenila kupno pogodbo že po zaznambi sklepa o izvršbi, zakon že poprej in sedaj ne daje pravice izločati nepremičnine iz izvršbe (prvi in drugi odstavek 144. člena in 56. člen ZIP oziroma prvi in drugi odstavek 170. člena in 64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 in 75/02). Zato tožnica tudi ne more uspešno uveljavljati svojih ugovorov v zvezi s tem, da tožnik ni bil več lastnik nepremičnine, ko se je začel izvršilni postopek.

Legitimacije za takšne ugovore zakon ne daje tistemu, ki je nepremičnino pridobil pozneje, po vzpostavljeni zastavni pravici v upnikovo korist. Revizijska trditev, da zaznamba v zemljiški knjigi ne more imeti nobenih posledic za tožnico, je neresno, saj je celo sama priznala med dokazom z zaslišanjem strank, da če bi za zaznambo vedela, nepremičnine ne bi kupila. Ker je ravnala malomarno in se ni prepričala o zemljiškoknjižnem stanju, mora pač nositi posledice sama, ne pa jih zvračati na toženo stranko kot upnika, ki se je zanesel na zemljiško knjigo. Spričo doslej razloženega zato ni potrebno odgovarjati še na ostale revizijske trditve, ki se tičejo pravilnosti odločitve o izvršbi proti dolžniku na obravnavano nepremičnino.

Revizija še navrže, da bi bilo treba upoštevati izkazana vlaganja tožnice kot lastnice in dobroverne posestnice v nepremičnino. Tega sodišče niti ni moglo upoštevati, ker ne tožbeni zahtevek ne tožbene navedbe niso bili takšni, da bi bilo mogoče ugotavljati, kolikšen delež na nepremičnini naj bi šel na račun vlaganj, slednjih pa tako ali tako tožnica ni z ničemer izkazala.

V celoti neutemeljeno revizijo je moralo sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških revidentke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP), o stroških tožene stranke pa na zakonski določbi o tem, da se upoštevajo le potrebni stroški. Kot takšnih sodišče ni moglo šteti stroškov za odgovor na revizijo, ker ta ni prispeval k razjasnitvi zadeve.